Dežela špeckahel z napako

To je resnična zgodba, brez pravih imen udeležencev in brez kraja dogajanja, ki je potekalo pred leti. V vasi stoji podružnična šola, v njej je vsako leto bolj malo otrok in seveda vsak vsakogar pozna. Eden od učencev te šole je sin učiteljice, zaposlene v vodstvu matične šole, seveda tudi ona pozna vsakogar in se skoraj vsako jutro ustavi v zbornici pri kolegicah na krajšem klepetu. Ko starši drugega učenca, ki ravno ne blesti pri pouku, razredni predstavnici v šolskem svetu potožijo, da vplivna mamica učiteljica med obiski zbornice lista po redovalnici in da to najbrž ni skladno s predpisi ter da bi bilo treba kaj storiti, se začne zaplet. Predstavnica razreda v šolskem svetu na enem od sestankov sveta omeni, da bi bilo dobro šolsko osebje spomniti, naj bolj skrbno ravna z osebnimi podatki učencev. Predstavnica šole, ki je bila na tem sestanku, je seveda vse informacije nemudoma odnesla svoji kolegici, ki občasno pobrska po tuji redovalnici. Vplivna učiteljica je napisala izjavo, da ona že ni takšna, da bi postopala po šolskih prostorih ali bog ne daj kukala v ocene šolarjev, in s to izjavo šla osebno od hiše do hiše. Podpise vseh staršev šolarjev je šolnica z velikim vplivom zlahka zbrala. Podpisali so se tudi tisti, ki so vedeli za neustrezno ravnanje in jih je to tako motilo, da so želeli, da se ta praksa preneha.

Žvižgači v senci so ostali v senci, predstavnica staršev, ki je ravnala po navodilih žvižgačev in njim v prid, pa je ostala na čistini. Sama, brez podpore; tudi tisti, ki jim je skušala pomagati, so jo zatajili. To dogajanje je popisano in dokumentirano v arhivih matične šole, če jih niso slučajno pojedle podgane, zalila voda ali doletela kakšna podobna nesreča. Ženska, ki se je nasmolila z delom v dobro skupnosti, je trdno odločena, da do konca življenja nikoli več ne stori ničesar za tako imenovano skupnost. Ugledna gospa, ki si je šolska pravila razlagala po svoje in si je javno šolo uzurpirala kot svoj vrt, pa se je pridno vzpenjala po šolski uradniški lestvici in jo danes plačujemo za to, da skrbi za dobro skupnosti.

Če je to vzoren kader slovenskega šolništva, potem je lažje razumeti, zakaj takšna šola daje produkte, kakršne daje.

V zadnjem tednu vroča razprava o seksualnem škandalu v režiji nekega umetnika iz Novega mesta, za katerega širša javnost nikoli ne bi izvedela, če mu ne bi očitali, da je spolno zlorabljal z mamili omamljena dekleta, je z dna družbene greznice, imenovane družbena omrežja, naplavila marsikaj. Med naplavinami je tudi tehtno vprašanje, zakaj je tako veliko ljudi tako dolgo vedelo tako veliko o spolnih zlorabah, ki naj bi jih zakrivil umetnik, pa niso storili ničesar, da bi po zakonu kaznivo početje ustavili. Zakaj ga niso prej prijavili? Morda zato, ker so tudi njih že v šoli naučili vse o osnovah in temeljih špecanja kot družbeno (ne)koristne dejavnosti? Čeprav predmet s takšnim imenom ne obstaja, šola vsakemu povprečno inteligentnemu učencu prav hitro da vedeti, koga se splača špecati in v koga se nima smisla zaletavati. Kdaj prijava prinese odobravanje in kdaj zgolj odvečne preglavice.

Špecanje hitrih kolesarjev (pogosto temnopoltih), obteženih z velikimi modrimi torbami, ki se podijo za skromnim zaslužkom, je tako družbeno sprejemljivo, da jim želi mestna oblast na torbe narisati številke. Zato, da nam, bogaboječim meščanom, olajša špecanje temnopoltih vragov na kolesih. Špecanje pripadnika samooklicane kulturne elite, ki je menda po poklicu očetov sin, sodi v kategorijo zaletavanja v zid. Četudi je bojda posiljeval, četudi si vse videl ali bil celo žrtev, se ga ne spodobi prijaviti z imenom in priimkom, če si želiš dobro. Ko pa se v zavetju anonimnosti na družbenih omrežjih začnejo nizati nagnusne obtožbe in očitki, se opogumijo tudi najbolj plahi in z veseljem v gruči vehementno brcajo (ta hip še vedno zgolj domnevnega) storilca.

Na takšne in podobne primere, ko so priče ali žrtve kaznivih dejanj pahnjene v položaj, da tehtajo med oportunim pragmatizmom in tveganjem, da s pogumnim dvigovanjem prahu škodujejo tudi sebi in ne zgolj storilcu, sem v novinarski karieri naletel ničkolikokrat.

Ko so gradbenemu trgu še vladali pokojni Ivan Zidar in njegovi kolegi gradbeni baroni ter baronica Hilda Tovšak, sem se leta dobival na kavi z električarjem, ki je vedel marsikaj o stranpoteh gradbenih poslov. Leta mi je kazal dokazila, da mu baronica dolguje veliko vsoto denarja za delo, ki ga je pri njenih projektih opravil, ni pa dobil plačanega. Leta sem ga prepričeval, naj mi papirje da in dovoli objaviti zgodbo, ker tako jo bo morda prisilil v plačilo, v nasprotnem pa bo ostal brez vsega. In vedno znova mi je hitel pojasnjevati, da mora on misliti na prihodnost svojih zaposlenih in da verjame, da mu bo po naslednjem projektu plačala vse za nazaj. Seveda mu ni. In bil je naslednji projekt in še en in tako naprej do projekta, v katerem se je moj električar skupaj z baronico vpletel v nezakonit korupcijski posel. Denarja ni videl, je pa videl notranjost zapora. Podjetje mu je propadlo, družina razpadla, on pa pred prav tako zaprto baronico ni izpadel špeckahla. Ta isti človek ne bi okleval niti minute in bi policiji prijavil delavca, ki bi mu kradel kable. Baronico pa je zaščitil s svojim denarjem in več leti prostosti.

Spolne zlorabe, ki jih nad otroki in nemočnimi odraslimi zakrivijo duhovniki, so verjetno nekaj najbolj umazanega. Prijave spolnih zlorab žrtve podajajo deset, dvajset ali več let po tem, ko so se zgodile. Zakaj tega ne storijo takoj? Morda prav zato, ker jim je uspelo pravilno ponotranjiti nauke temeljev špecanja kot družbeno (ne)koristne dejavnosti. Gospod je ugleden član skupnosti, njemu zaupamo, njegova beseda nekaj šteje in ne more kar vsak mulec ali mula tako po udbovsko natolcevati na škodo našega gospoda.

Ko sem se ob pisanju zgodbe o * enem od primerov cerkvenih zlorab pogovarjal z verujočimi in rednimi obiskovalci cerkve, mi je marsikdo dejal, da si ne zna predstavljati, kako bi sam kot otrok svoji družini sporočil, da je bil zlorabljen, če bi se mu to zgodilo, saj mu precej verjetno doma nihče ne bi verjel. Cerkev se po vsem svetu problema zamolčanih kaznivih dejanj zaveda, tudi vodstvu RKC v Sloveniji je jasno, da pometanje očitkov pod preprogo problema ne reši. Vodstvo RKC ve, da z mižanjem največ škode utrpi verodostojnost same institucije; če iz svojih vrst ne umaknejo umazanih, bodo za javnost umazani vsi. Zato je pohvale vredno, da se je predsednik škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje, opravičil vsem žrtvam spolnih zlorab, ki so jih v preteklosti zakrivili duhovniki.

Sledil bo boleč proces očiščenja, skozi katerega si v duhu sporočil papeža Frančiška želijo cerkev peljati novi voditelji slovenske cerkve. Ta proces pa stari cerkveni eliti, kontinuiteti ali, če hočete, globoki cerkvi zagotovo ni po volji. To kaže tudi zadnje čase nenavadno živahna informacijska in dezinformacijska kampanja cerkvenih krogov. Anonimke, bolj ali manj verodostojni dokumenti, pisma in dopisi, ki prihajajo na naslov »rdečega medija«, kot je Delo, njihova sočna vsebina in predvsem frekvenca bi bili smešni, če ne bi bili žalostni. Kolegi, sotrpini v službi Jezusa Kristusa, drug drugega napadajo z najbolj umazanimi očitki in zahrbtnimi prijemi, ki sodijo v učbenike hibridnega vojskovanja.

Da bi sami pred kolegi ohranili čisto podobo, pošiljatelji za špecanje kolegov posegajo po mediju, za katerega ves čas trdijo, da cerkvi ni naklonjen, in bodo ob objavi obremenjujočega besedila lahko vpili, da jih napadajo ta rdeči. Najbolj smešno in povedno pri tem početju pa je to, da so v silnem sovraštvu do kolegov sicer inteligentni avtorji takšnih zapisov tako zaletavi, da ne morejo skriti, kdo so prave tarče njihovega blatenja. Težko se zadržijo, da v še tako neverjetne zgodbe ne bi na neki način vpletli škofa Sajeta, ki se je opravičil za spolne zlorabe, in duhovnika Janeza Cerarja, ki je s svojo pobudo Dovolj.je napovedal vojno spolnim zlorabam v cerkvi in s tem pridobil simpatije papeža Frančiška.

Povej mi, koga pljuvaš, in povem ti, kdo si. ●

Kolegi, sotrpini v službi Jezusa

Kristusa, drug drugega napadajo z najbolj umazanimi očitki in zahrbtnimi prijemi, ki sodijo v učbenike hibridnega

vojskovanja.