Tony Blair Nečastni gost blejskega strateškega foruma

Eden glavnih gostov letošnjega blejskega strateškega foruma je bil eden izmed ljudi, ki so najbolj vplivali na dogajanje v svetu v zadnjega četrt stoletja. Človek, ki je s svojimi odločitvami neposredno in posredno vplival na usode ducatov in ducatov milijonov ljudi. Na prvo žogo – osvobojeno kakršnega koli konteksta, zgodovinskega spomina in zmožnosti refleksije – se to zdi celo dobra ideja: na ključnem zunanjepolitičnem dogodku gostiti tako vplivnega (nekdanjega) politika. A le na prvo žogo, na katero so očitno odigrali organizatorji mednarodnega strateškega foruma.

Če praznino malce napolnimo s kontekstom in zgodovinskim spominom, reflekse pa nadgradimo z refleksijo, je zgodba popolnoma drugačna. Poizkusimo.

Kot ministrski predsednik je danes 69-letni Tony Blair v svojem drugem mandatu na čelu vlade Združeno kraljestvo popeljal v vojno, ki je dodobra spremenila geostrateška razmerja in tektoniko, vzela stotisoče življenj, razselila več deset milijonov ljudi, sprožila strahovito, nikoli končano državljansko in sektaško vojno, uničujoče vplivala na celotno regijo, pripomogla k rojstvu in vzponu samooklicane Islamske države, s terorističnim napadom 7. julija 2005 kot Blairov usodni bumerang v obliki terorističnega napada na podzemni železnici udarila po nedolžnih prebivalcih Londona ter usodno vplivala na zlom kredibilnosti zahodnega sveta in številnih velikih iluzij.

In vse skupaj je temeljilo na – laži.

Laž o obstoju orožja za množično uničevanje, ki naj bi ga imel iraški diktator Sadam Husein, je postala podstat za množično pobijanje. Tony Blair je voljno sprejel igro ameriških neokonservativcev, ki so se že sredi leta 2002 odločili, da zrušijo Huseina – in to taisti ljudje, ki so ga med prvo zalivsko vojno (1991) zaradi lastnih geostrateških potreb pustili na oblasti. Tudi v Beli hiši je vladala ista dinastija – le da je očeta Georgea zamenjal sin George W. Časopisni kolumnisti so najmlajšega britanskega premiera v zgodovini po letu 1812, ki je ob prvi izvolitvi leta 1997 laburistom zagotovil največjo večino v parlamentu po letu 1935, označili za Bushevega pudlja. Ne le to: nekdanji hipi je ravno v letih iraške vojne postal globok, na novo rojeni vernik. Leta 2007 je britanski premier z najdaljšim stažem (1997–2007) po Margaret Thatcher od protestantov prestopil h katolikom.

Laganje, preigravanje in potvarjanje dejstev se je izvajalo lahkotno, pri belem dnevu in – tako v Združenih državah kot v Združenem kraljestvu pa tudi znotraj Združenih narodov – s precejšnjo medijsko podporo, polno kolonialnih podtonov in celostne arogance, celo nedotakljivosti, ki je še vedno plula na pogon zmage v hladni vojni. Cilj invazije je bil zrušitev režima – s ciljem demokratizacije. Izhodne strategije ni bilo. Kaj šele razumevanja notranje iraške dinamike. To je jasno pokazalo tudi Chilcotovo poročilo iz leta 2016.

Tony Blair, ki je pred študijem prava v Oxfordu igral v bandu Ugly Rumours (Umazane govorice), je, kot je nekdo duhovito zapisal že leta 2003, postal novi veleposlanik ZDA v Londonu. Za to je žrtvoval tudi dobre odnose s ključnimi britanskimi partnericami v EU – kljub zavezanosti evropski ideji je postal nekdo, ki je Evropski uniji dolgoročno naredil največ škode. Z vstopom v iraško vojno je v Evropo pripeljal povračilne teroristične napade. Z vstopom v iraško vojno in njenimi popotresnimi sunki v Siriji je sprožil množično begunstvo in migracije – ob teh so vzbrstele rasistične in ksenofobične, radikalno nazadnjaške politike, ki so med drugim prispevale k rezultatu britanskega referenduma o odhodu iz EU.

Tony Blair je po predčasnem zaključku (2007) svojega (rekordnega) tretjega mandata na čelu britanske vlade leta 2008 postal posebni (mirovni!!!) odposlanec za Bližnji vzhod. V hotelu American Colony v Jeruzalemu je imel več let najeto celo nadstropje. Stroški njegove (ne pogoste) prisotnosti so bili enormni. Samo britanske davkoplačevalce je Blairovo bivanje v Jeruzalemu na leto stalo 400.000 funtov. Vsebinsko je bilo njegovo odposlansko delo nično. A vse je storil že – prej.

Ameriško-britansko-zavezniška invazija na Irak – koalicija (v)oljnih – je bila, če dodamo še kontekst 11. septembra 2001, najbolj nevralgičen in katastrofičen dogodek začetka 21. stoletja. In zanjo ni bilo enega samega vsaj približno opravičljivega razloga: Irak za razliko od talibskega režima v Afganistanu ni gostil Osame bin Ladna in načrtovalcev napada na dvojčka v New Yorku in Pentagon.

Toda ne pozabimo – tudi zahodna misija v Afganistanu, kamor je Združeno kraljestvo odšlo prav pod vodstvom Tonyja Blaira, se je končala z grotesknim, a tragičnim fiaskom. Pred dobrim letom – zaradi mirovnega sporazuma med Združenimi državami in talibi ter popolnega kolapsa afganistanskih varnostnih sil in pobega lutkarske vlade – so se islamski skrajneži brez pretiranega naprezanja po dvajsetih letih vrnili na oblast.

Učinek domin iraške vojne še vedno deluje; sila intenzivno. Ameriško-britanski kolaps v Iraku in kasneje v Siriji je Rusiji omogočil, da je postala pomemben igralec na (ne le) Bližnjem vzhodu.

Nekaznovanost vojnih zločinov in zločincev in samoumevnost samooklicanih preventivnih intervencijskih vojn sta ob porušenih mednarodnih strukturah Vladimirju Putinu omogočili aneksijo Krima (2014) in vojaški poseg v Donbasu (2015), 24. februarja letos pa še sprožitev popolne agresijo na Ukrajino, kar seveda ruske krivde za brutalno vojno v ničemer ne zmanjšuje.

Takšnih prijateljev, kot je mesija Tony Blair, Ukrajina ne potrebuje. Nasprotno. Ko avtor tretje poti, s katero je svoje laburiste z levega političnega pola pod vplivom sociologa Anthonyja Giddensa prestavil v sredino, hkrati pa z nesporno karizmo ves čas igral pop zvezdo, je Blair vse kaj drugega kot prijatelj napadene države. Z vsako besedo, ki jo izgovori, namreč škodi vsakomur, ki se bori za svobodo, preživetje in, da, predvsem mir.

Kdo in zakaj je takšnega človeka povabil na Bled? ●

Z vsako besedo, ki jo izgovori, škodi vsakomur, ki se bori za svobodo, preživetje in, da, predvsem mir.