Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Izgon iz raja in konec izobilja
Evropa je običajno daleč in abstraktna, ko se stvari zaostrijo, se vsi obrnemo k njej. Sredi neskončnih geopolitičnih napetosti je pomembno, kako se bodo posledic vojne in nestabilnosti lotili politični voditelji. Na pravkar končani blejski mednarodni ko
Letošnji strateški forum je potekal pod naslovom Vladavina moči ali moč pravil? V času ruske invazije na Ukrajino, ko namesto mirovnega projekta v Evropi prevladuje vojna, je povzel ključno paradigmo naše dobe. Nobena od preteklih mednarodnih konferenc na Bledu še ni potekala v tako kaotičnem mednarodnem kontekstu. Svet univerzalno sprejetih pravil je izginil. Ukrajina se bori za preživetje, Evropa se ne sooča samo z vse višjimi cenami energentov in hrane, temveč tudi z verjetnim pomanjkanjem in v prihodnjih mesecih s socialnimi nemiri.
Misliti nezamisljivo, neizgovorljivo
Soočamo se z apokaliptičnimi izzivi – »kuga, vojna, lakota in smrt«, pravi Slavoj Žižek. »Konec je izobilja« – je po poletju rekordnih temperatur, poplav in požarov in pol leta trajajoči Putinovi vojni naslovil državljane francoski predsednik Emmanuel Macron; opomin ne velja samo za Francoze, velja za vse Evropejce. Konec je geopolitičnega dremanja, je na münchenski varnostni konferenci, na predvečer vojne, rekel poljski premier Mateusz Morawiecki. Medtem ko ruski predsednik Vladimir Putin instrumentalizira kaos, ostaja vprašanje sposobnosti politike, da naslovi najtežje probleme in vsesplošno nestabilnost. Pri čemer že vrsto let opažamo nemoč voditeljev na najvišjih ravneh, ki ne premorejo strateških razmislekov in niso kos izzivom časa. Tokrat ne bo zadoščala primerna komunikacija, temveč predvsem ustrezni socialni ukrepi.
Foruma se je letos udeležila predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, toda presenetilo je, da je prišel kontroverzni nekdanji britanski premier Tony Blair. Honorar, ki običajno pripade gostom te vrste za nastop, je visok, povedati nimajo veliko. Ob čemer je nespodobno predvsem vabilo politiku z madežem in odgovornostjo aktivne podpore vojni v Iraku, saj poleg vsega zdaj ponuja nasvete in razlaga o lastnostih, ki jih potrebuje dober voditelj. Blair ni sodil v koncept letošnjega strateškega foruma, nasprotno, pokvaril ga je, povabilo njemu je bilo politično zgrešeno.
Posebej zanimivih udeležencev tokrat ni bilo. Ne glede na vztrajna spraševanja voditelja osrednjih dveh evropskih razprav, Nik Gowing jih je večkrat pozval, da je treba razmišljati o nezamisljivem in neprijetnem, so odgovori ostali v okviru varnega. Zapomljiva je bila izjava avstrijskega zunanjega ministra Alexandra Schallenberga, parafraziral je Roberta Kagana o »izgonu iz raja«, in posledice nam niso všeč. In ostra misel podpredsednice evropskega parlamenta Katarine Barley, ki je sedela ob madžarskem zunanjem ministru Pétru Szijjártu, da »brez skupnega razumevanja vladavine prava Evropske unije čez deset let ne bo več«.
Za Slovenijo je pomembno, da se je po dveh letih suverenističnih zborovanj ob idiličnem jezeru osvobodila sramote in protievropskih razprav, čeprav sama naslovna tema in prihod najvišje bruseljske uradnice ne pomenita umestitve med jedrne članice Unije. Stvari so bolj komplicirane.
Von der Leynova je bila ob otvoritvi poleg predsednika Boruta Pahorja osrednja govornica. Predsednica komisije, ki je na svoji prvi tiskovni konferenci ob začetku mandata leta 2019 napovedala »geopolitično komisijo«, se je z vojno v Ukrajini znašla v sredici geopolitike in največje geopolitične napetosti. Političarka, znana po nekoliko patetičnih govorih, je politično sporočilo zapakirala v parafrazo Draghijevega zagotovila »karkoli je potrebno« med finančno krizo. Vzneseno je rekla: »Podpirali bomo Ukrajino, dokler bo potrebno.« »Če želimo ohraniti osnovna načela, Putin v tej vojni ne sme zmagati ... Odgovor na vprašanje, ali bo vladavina moči nadvladala moč pravil, je odvisen od moči demokracije in naših sposobnosti, da ohranimo evropske vrednote.«
Strateški forum se vsako leto začne z razpravo voditeljev, letos je bil uvod vanjo videonagovor predsednika Volodimirja Zelenskega, ki je postal globalni obraz Ukrajine. Njegovi nagovori, s katerimi vzdržuje mednarodno pozornost, so že preštevilni. In vendar je v Evropi opazna utrujenost zaradi vojne. Na vprašanje, ali se po šestih mesecih boji naveličanosti, ki prihaja, je odvrnil, da je naveličanost velik problem – a Ukrajinci nimajo tega privilegija. »Ko se boriš za lastno življenje, ne moreš biti utrujen.«
Kdo je najbolj utrujen
Trije premieri, hrvaški, albanski in slovenski, predsednik Islandije in na ekranu predsednica Moldavije so podprli Ukrajino v vojni proti Rusiji, rekli so, da si Evropa ne more privoščiti »utrujenosti«. Albanski predsednik vlade Edi Rama je pripomnil, da država podpira Ukrajino, vendar albanska podpora ne bo odločilna; na tem omizju bi morali sedeti predstavniki velikih in bogatih evropskih držav, pri njih je utrujenost najopaznejša, o tem bi se bilo treba pogovarjati z voditelji Nemčije, Italije. »Na Hrvaškem, v Albaniji, Sloveniji te naveličanosti ni, saj smo sami doživeli vojno, drugi deli Evrope je niso izkusili in vprašanje je, kaj so se naučili iz zgodovine.« »Na Balkanu pa smo vajeni vsega hudega in potrpežljivi.«
O energetski varnosti in zeleni preobrazbi je bil najbolj izrecen premier Robert Golob. Rekel, da bo na začetku težko, hkrati je ocenil, da lahko Evropa preživi, vendar bo cena visoka. »To zimo bomo morali kuriti vse, tudi najbolj umazano nafto«, kar bo kratkoročno prizadelo »zeleni prehod«. Dolgoročno pa obstaja priložnost za vzpostavljanje večje samozadostnosti na energetskem področju, zlasti z obnovljivimi viri, pri čemer bodo morale države pomagati z obsežnimi investicijami.
Premier Andrej Plenković je govoril o kapacitetah terminala za utekočinjeni plin na Krku, s čimer bo Hrvaška pomagala svojim sosedam pri premoščanju energetskih težav, če bo potrebno. Predsednica Moldavije Maia Sandu je govorila o težkih razmerah v državi, ki jo ruski zunanji minister Lavrov primerja z Ukrajino, o energetski odvisnosti in plinu, ki ga plačujejo desetkrat več kot pred vojno. »Moje vprašanje je, kje se bodo cene ustavile? Kaj pravzaprav sploh lahko stori EU?«
Razprava zunanjih ministrov z naslovom Koliko Evrop v Evropi se je začela z vprašanji, kako odporne so v zdajšnjih negotovih razmerah države članice EU in kako močne so evropske institucije, kako je z javnim zaupanjem. Od sodelujočih zunanjih ministrov Španije, Turčije, Portugalske, Poljske, Avstrije, Islandije in slovenske gostiteljice nismo slišali odgovora.
Čeprav je minister Schallenberg nekje vmes povzel, da je bila Evropa izgnana iz raja, je bila večina izjav razmeroma optimističnih. Vodja španske diplomacije José Manuel Albares Bueno je govoril o evropski enotnosti, islandska ministrica Thórdis Kolbrún Reykfjörd Gylfadóttir o pomenu vrednot, francoska državna sekretarka Laurence Boon o tem, da je ob vsaki krizi prisoten dvom o sposobnosti Evrope, a evropski odgovor na aktualno krizo je bil hiter in dramatičen. Tanja Fajon je na vprašanje o odločanju s soglasjem ali kvalificirano večino nakazala, da je slednja nujna na nekaterih zunanjepolitičnih področjih.
Poljski minister Zbigniew Rau je komentiral, da zahodne članice skrbi predvsem lastno blagostanje, o čemer je govoril predsednik Macron, a pomembnejši so eksistencialni problemi, ozemeljska integriteta in svoboda Ukrajine. Mevlüt Çavusoglu ni imel odra zase, kakor v času ministrovanja Karla Erjavca, vendar je tokrat izostalo vsaj to, da ga predsednik republike ni užalil, kot ga je leta 2019. O posebnem položaju Turčije, njenem dostopu do Putina je bil pitijski, prav tako o sankcijah, ki se jim država ni pridružila, s čimer je Putinu olajšala nadaljevanje vojne.
Brez radikalnih idej
Nadaljevanje razprave, skupaj je sodelovalo impozantno število zunanjih ministrov, je razprlo eksistenčne izzive Evrope, ki sta jih postavila na mizo Putinova vojna in njegovo instrumentaliziranje kaosa. Potrebno je radikalno razmišljanje, ne samozadovoljstvo, je govorce spet pozval britanski voditelj Gowing, ki je že leta 2014 ustanovil projekt Misliti nezamisljivo in pred leti izdal knjigo z istim naslovom Thinking the Unthinkable.
Najzanimivejša je bila podpredsednica evropskega parlamenta Katarina Barley, pravnica z doktoratom in znana kritičarka madžarske vlade. Je ena od 62 članov evropskega parlamenta, podpisnikov pisma, ki so pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami na Madžarskem pozvali Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi, naj Ovse namesto omejene opazovalne misije izvede sistematičen in obsežen nadzor volitev.
Sedela je poleg ministra Szijjárta in namuznila se je, da bi bil on gotovo razočaran, če se ne bi oglasila. Rekla je, da je eksistenčni izziv Evrope, ali bo znala poiskati lepilo, to sta demokracija in skupno razumevanje vladavine prava. »Če obstajata ena, dve državi, ki vladavino prava definirata drugače, Unija ne bo trajala naslednjih deset let.«
Vsi ministri so opozorili na pomen zelene agende, vsi so ostali na deklarativni ravni. Vodjo madžarske diplomacije, ki v problematiki zelene preobrazbe prepoznava tudi ideologijo, ne samo racionalne izbire, in prisega na jedrske elektrarne, je voditelj vprašal, ali ni bil premier Viktor Orbán vendar v začetku avgusta v Houstonu, kjer se je srečal z Donaldom Trumpom, oba imata o podnebju sorodna stališča. Predsednik vlade je bil uvodni govornik na konferenci konservativcev (CPAC) v Teksasu, kjer se je hvalil s trdimi stališči do nezakonitega priseljevanja, zakona in reda in »ideologije spola« v šolah. Deležen
Koncept foruma je narušila Blairova udeležba. Vabilo politiku z odgovornostjo aktivne podpore vojni v Iraku je nespodobno, bivši britanski premier ni sodil v zgodbo o vladavini pravil in prava, ki jo je na Bledu promovirala slovenska diplomacija.
je bil velikih ovacij, to je bil najbolj nazoren dokaz vzajemne sorodnosti med skrajno desnico v Ameriki in Evropi. Szijjárto je zavrnil vprašanje, enako je minimiziral trhlost višegrajske skupine, češ da je poljsko-madžarsko zavezništvo trdno.
Zelena tranzicija je predmet močnih lobiranj, mnogi tisti, ki jim nikoli ni bilo do tega, zdaj govorijo, da ni pravi čas za prehod, je bila ponovno glasna evropska poslanka iz Nemčije Barleyjeva. »Ne samo zaradi okoljskih razlogov, ampak tudi zaradi gospodarskih in eksistenčnih je treba biti zelo oster do tega. Za Evropo so življenjska vprašanja vladavina prava, okolje, sociala.«
Gost nočne seanse je bil Slavoj Žižek. Začel je z mislijo, da je Evropa objekt sovraštva in zavisti, saj še zmeraj predstavlja sodelovanje, svobodo, socialno državo, »tisto, kar potrebujemo bolj kot kdaj prej«. Glede na to, kar nas čaka, »bo izbira vojna ali sodelovanje«. In edini model širšega sodelovanja v današnjem svetu je Evropa. Grožnje Evropi ne prihajajo samo iz Rusije, skrbi ga, kaj bi se zgodilo, če bi se v ZDA vrnil na oblast Donald Trump in odrekel podporo Ukrajini, skrbi ga širjenje ideje o »denacifikaciji«, ki se že pojavlja tudi na Balkanu.
»Antievropska os, ki druži Putina in nekatere trende v evropski in ameriški politiki, je eden najnevarnejših elementov v današnji politiki. V tem kontekstu pacifizem ni dovolj.« Izrekel je pesimistično ugotovitev, da mogoče potrebujemo več katastrof, mogoče nismo trpeli dovolj ... »Ukrajinci v nas vidijo nekaj, kar smo sami izgubili v pragmatizmu, Ukrajina je za nas priložnost za bolj kooperativno, močnejšo Evropo.«
Tragični optimizem
Razprava v torek zjutraj z naslovom Koliko prihodnosti za Evropsko unijo? je med drugim odprla tri provokativne scenarije: črnogledega z razpadom EU, kaosom in možno vojno; Unijo, v kateri prevladajo ekonomski interesi in je varnostno in obrambno šibka, nerelevantna v svetu; in optimistični scenarij čedalje bolj povezane Evropske unije, globalne voditeljice. Zanimivo je, da je kar velik del avditorija po koncu debate izrazil, da verjame v najbolj svetlo evropsko prihodnost.
Precej besed je bilo posvečenih Zahodnemu Balkanu, prepletal se je v vseh razpravah. O njem so govorili tukajšnji predsednik, zunanja ministrica, premier, številni drugi razpravljavci. Robert Golob je v zvezi širitvijo Evropske unije omenil »mentalno blokado« in rekel, da potrebujemo nov pristop, ker nobena od držav v čakalnici nima potrpljenja, da bi čakala še dvajset let. »Sem tragično optimističen«, je povedal albanski premier Edi Rama in pojasnil, da države iz regije pač morajo plesati z Evropsko unijo, ker nimajo druge opcije.
Ob številnih dvostranskih srečanjih je izstopalo tisto med premieroma Golobom in Plenkovićem. Hrvaški premier, gost na Bledu, je na način, ki ne vključuje niti osnovne diplomatske dostojnosti, povedal, da Hrvaška ne bo nikoli ratificirala arbitražne razsodbe.
Za vlado je bil letošnji forum priložnost za promocijo slovenske kandidature za sedež v varnostnem svetu Združenih narodov v letih 2024 in 2025, edina protikandidatka je Belorusija. Na konferenco je bilo zato povabljenih sedem veleposlanikov pri svetovni organizaciji, večinoma iz afriških držav. Ministrica Tanja Fajon je napovedala tudi odprtje novega veleposlaništva v Adis Abebi. Sredi septembra se v New Yorku začenja splošna razprava v generalni skupščini, sledila bo uradna predstavitev kandidature. Premier o kandidaturi – Slovenija še vedno ni pojasnila razlogov zanjo – doslej ni rekel nič.
Tokratni forum je bil sedemnajsti zapored in ne glede na dobro izbrano naslovno temo je bil urnik razprav natrpan, nepregleden, preobširen, s preobilico prekrivajočih se tem. Težko je razbrati smisel v kakih 25 razpravah. Koncept se je iztrošil, potreben je resen razmislek, kako naprej. ●
Tokratni forum je bil sedemnajsti zapored in ne glede na dobro izbrano naslovno temo je bil urnik razprav natrpan, nepregleden, preobširen. Koncept se je iztrošil, potreben je resen razmislek, kako naprej.