Ko se spremeni aerodinamika predsedniških volitev

Odstop Marte Kos od kandidature za predsednico države je v torek odjeknil kot presenečenje. Moralo se je zgoditi nekaj zelo usodnega, da je prišlo do »spremenjenih okoliščin iz osebnih razlogov«. Robert Golob, predsednik stranke Gibanje Svoboda, ki je Marto Kos predlagala, je bil pri odgovarjanju na novinarska vprašanja neprepričljiv v trditvi, da z odstopom ni imel nič in da je bil ob dogodku presenečen. V trenutku, ko to pišemo, etablirane koalicijske stranke torej ostajajo brez predsedniških kandidatov, kar je nenavadno in ni dobro za demokracijo.

Pripeti na niti, ki so se strgale

Ob nenavadnem in burnem dogajanju okrog predsedniških kandidatur se je dobro spomniti, kako je največja vladajoča Golobova stranka določala tihe pogoje za druge, podobno kot je Janševa SDS postala norma za NSi. Že s tem, da je vase posrkala dve zavezniški stranki, Šarčevo LMŠ in SAB Alenke Bratušek, se je izbira zožila. Golobovo pričakovanje je tudi bilo, da koalicijske stranke utišajo svoje apetite po avtonomni predsedniški pobudi in se obnašajo v smislu »bloka«, ki bi, tako kot na državnozborskih volitvah, uravnotežil in premagal Janševega kandidata.

Tako se je tudi zgodilo in za presenečenje je poskrbela SD Tanje Fajon, torej stranke, ki je na državnozborskih volitvah verjela celo, da bo zmagovalka in bo dala mandatarja. Stranka s tako kilometrino, poreklom političnega »Titanika«, ki svojo težo vleče vse od časov, ko je zveza komunistov imela monopol in se je začela liberalizirati, se je odpovedala privilegiju simbolne predstavitve na prestižnem podiju predsedniških volitev, kjer se govori o političnih in ustavnih vrednotah in se za naprej začrtuje simbolno pot države. Do danes ni predstavila svojega predsedniškega kandidata, izjavljala je tudi, da bo podprla tistega, ki bo imel največ možnosti za zmago.

Napoved kandidature Nataše Pirc Musar je zelo otežila odločitev SD, kajti Marti Kos je nekdanji predsednik te stranke in trikratni predsednik države Milan Kučan odrekel svojo moralno podporo, kot je rekel, ne iz osebnih razlogov, temveč zato, ker ni higienično, da bi eni stranki pripadle vse tri pomembne funkcije v državi, predsedovanje državnemu zboru, vladi in položaj predsednika države.

Čeprav se je predsednik vlade Robert Golob na Kučanovo (ne) podporo tedaj odzval, češ da tudi on kdaj »ustreli kakega kozla«, je sčasoma moral priznati, da je neformalna moč nekdanjega predsednika še vedno bodisi visoka bodisi ima dober politični instinkt za predvidevanje prihodnjih političnih gibanj in odzivov. Marta Kos je v javnem mnenju začela drseti in padla je na tretje mesto, tako da so vse projekcije pokazale, da bo odpadla iz kampanje že po prvem krogu in se bosta drugega udeležila Nataša Pirc Musar in Janšev kandidat Anže Logar.

Zaveze so postale relativne

Marta Kos je bila ustanovna članica megauspešnega strankarskega projekta Roberta Goloba, Gibanja Svobode, stranko je zastopala v času, ko je bil iz takih in drugačnih, tudi zdravstvenih razlogov, Golob odsoten. Zdaj je videti, kakor da se njena politična kariera podira kot hiša iz kart. Na prvi in hitri pogled bi lahko rekli: tako se z ljudmi ne dela in očitek bi v tem primeru letel na Goloba. Na koncu koncev namreč šteje rezultat in ne vedno ponavljajoče se nesrečne okoliščine. Kakšne bi te lahko bile?

Slišati je bilo, da ji kot podpredsednici stranke in kot strokovnjakinji, ki je pred volitvami najbrž zasnovala tudi njeno komunikacijsko strategijo, v novi vladi (oziroma državni hierarhiji) pripada dober položaj. Govorilo se je o tem, da bo postala zunanja ministrica, da pa je v tekmi za položaj zmagala Tanja Fajon in se je Golob umaknil njej v korist, čeprav je veljalo, da drugi stranki koalicije pripada prestižno mesto predsednice državnega zbora.

Potem je prišlo glasovanje o predsednici državnega zbora in na njenem mestu, tudi zato, ker ni kandidirala za poslanko, se spet ni znašla Marta Kos, temveč Urška Klakočar Zupančič. Tedaj je bilo govora, da bo Marta Kos postala kandidatka za predsednico države in da je ta funkcija glede na tako močno zmago stranke Gibanje Svoboda tako rekoč že osvojena.

Nova okoliščina, zakaj zdaj več ni niti kandidatka, je ovita v skrivnost »novih osebnih okoliščin«, toda glas pred tem je bil, da bo Robert Golob to kandidaturo ustavil osebno. V tem smislu je bilo postavljeno tudi novinarsko vprašanje Golobu na novinarski konferenci po sestanku izvršnega odbora. Zanikal je, da bi kaj imel s tem, toda v opisovanju okoliščin ni bil prepričljiv.

V zakulisju so začele krožiti interpretacije o »resničnih« vzrokih, vendar so bile nekatere tako osebne in predvsem protislovne, da jih na tem mestu za zdaj niti nima smisla omenjati. Ustaviti se bo treba pri dejstvih, ta pa so dvojna: prvič, da se je z odstopom Marte Kos od kandidature spremenila celotna »aerodinamika« predsedniških volitev, druga pa je, da so zaveze in dane besede v tem političnem okolju očitno relativne. To dokazuje tudi Golobova in Bešič-Loredanova drža do zanju »nerealnih« pričakovanj javnosti glede zdravniških koncesij, privatizacije v zdravstvu in do odprave dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.

Krhko upogibanje kriterijev

Seveda se zdaj postavlja vprašanje, kako bo stekla nova dinamika vlaganja kandidatur, kajti razvezala se je logika obzira do Golobove stranke, ki je v zmagovitem valu parlamentarnih volitev že tedaj povedala, da ima natančno strategijo do zmage tudi na predsedniških in lokalnih volitvah. Stranke so se znašle v novem položaju, kar pa je bolj kritika kot pojasnilo, kajti pokazale so svojo nesuverenost in zatorej programsko nezmožnost zagotavljati vrednote, ki naj bi jih predsednik države simboliziral.

Golob je ta teden na tiskovni konferenci pojasnil, da si bo njegova stranka vzela čas, potem se bo odločila, katero kandidatko oziroma kandidatko bo podprla glede na interese »demokratične sredine«. Glede na dejstva in željo po zmagovitosti je mogoče z veliko gotovostjo napovedati, da bo podprla Natašo Pirc Musar. Tako bo tudi zadoščeno kriteriju interesov »demokratične sredine«, kar je v Golobovem primeru lahko tudi namig v smer podpore vrednotam neoliberalizma, ki jih Nataša Pirc Musar bolj kakor ne tudi deli.

Na dlani je torej, da imata desnica (SDS in NSi) in liberalna sredina vrednostno »pokriti« kandidaturi, skozi SD očitno tudi levoliberalni blok, zato pa bi Levica in njeni volivci v izbiri ostali povsem praznih rok. Da ta stranka ljudem v izvolitev ne bi dala svojega kandidata in na ta način promovirala tudi načela socialne države, javnega šolstva, zdravstva in socialne države, bi bil zanjo velik politični udarec in napaka.

Še več, pogledano pod črto političnega in družbenega dogajanja se je izkazalo, kako krhko je lahko upogibanje kriterijev osebne, družbene in politične svobode v imenu »Svobode«. Ta trenutek je najbrž težko dokazati ali predpostaviti, da je Marta Kos primer za to, toda v naboru vseh okoliščin lahko sklepamo, da molk in uradne interpretacije dogajanja kažejo na skrito plat, ki bi lahko bila vse prej kot korektna. Podobno je na desnici.

Tam je kandidatura Anžeta Logarja očitna osebna izbira Janeza Janše in ta je tako absolutna, da si NSi in njen predsednik Tonin doslej še nista upali predlagati svojega kandidata. Paradoks letošnjega leta je ta, da je glede na parlamentarne volitve potekalo v znamenju in govorici o svobodi, realnost pa kaže, da je ta enako sirota, kot je bila poprej, in da njeno upanje ostaja predvsem pri civilni družbi. ●

Pogledano pod črto političnega in družbenega dogajanja se je izkazalo, kako krhko je lahko upogibanje kriterijev osebne, družbene in politične svobode v imenu »Svobode«.