Tudi turizem ima svoje meje

Za turistično panogo je po dveh letih omejevanja dejavnosti in drugih ukrepov za preprečevanje širjenja epidemije, ki so onemogočali potovanja, prvo »normalno« poletje. To je kljub napovedim, da bo okrevanje po epidemiji počasno in dolgotrajno v nekaterih delih stare celine, med katerimi so tudi Slovenija njena okolica, prineslo pravi naval gostov. Turistični obisk je bil tako marsikje enak kot v rekordnem letu 2019 ali celo boljši, a to še zdaleč ni razlog za zadovoljstvo in pretirani optimizem. Ocene analitikov, da so ljudje po dveh letih epidemije, ki so jih bolj ali manj prebili v lokalnem okolju, željni potovanj, so se sicer uresničile. Od tega potrošnikov, kot kaže, niso odvrnile niti občutne podražitve turistične ponudbe, povezane z vsesplošno rastjo cen. Pravzaprav se je pogosto zdelo, kakor da potovalnega krča, ki ga prineslo razsajanje koronavirusa, sploh ni bilo. A če smo zadnji dve leti poslušali, kako je epidemija priložnost za preporod in transformacijo v bolj trajnosten in vzdržen turizem, je bila po odpravi omejitev realnost na terenu večinoma povsem drugačna.

Tako so se vse poletje proti najbolj zaželenim turističnim destinacijam vile kolone pločevine in povzročale zastoje, tisti, ki so se jim hoteli izogniti, pa so s pomočjo raznih navigacij rinili na ozke lokalne ceste in nato promet paralizirali še tam ter onemogočili tudi mobilnost domačinov. Vrnil se je tudi parkiriščni kaos, ki je, denimo, zaradi ustavljanja avtomobilov sredi ceste nedavno popolnoma ohromil promet čez prelaz Vršič. Povečalo se je število kampiranj na črno, da gneče na najbolj obljudenih planinskih poteh in s tem povečanega števila nesreč niti ne omenjamo. Turistični delavci so marsikje izkoristili veliko povpraševanje in dodatno navili cene v nastanitvah in gostinskih lokalih in tudi trgovinah, kar so v svojih žepih spet občutili tudi domačini, ki se v turistično obleganih krajih že tako soočajo z nadpovprečnimi cenami nepremičnin.

Sprememba poslovnega modela

Prekomerni turizem (overtourism), o katerem se je veliko govorilo pred epidemijo, potem pa se je nanj v času zdravstvene krize in upadu potovanj preprosto pozabilo, se je očitno vrnil na velika vrata. Zato smo na panelu o turizmu v okviru Strateškega foruma Bled lahko slišali pomisleke, ali si v turizmu res želimo nazaj v leto 2019, ko smo sicer imeli rekorden obisk, ki pa hkrati tako pri nas kot drugod po svetu povzroča precej slabe volje zaradi prevelikega števila turistov, ki jih destinacije preprosto niso sposobne sprejeti.

To seveda ne pomeni, da se ne bomo več šli turizma, saj ljudje vedno so in bodo potovali. Poleg tega je prav zaprtje v času pandemije prineslo opozorilo, koliko ljudi živi od te dejavnosti in kako velik multiplikativen učinek ima. Tudi njen prispevek k bruto domačemu proizvodu (BDP) ni zanemarljiv. Po podatkih svetovnega sveta za potovanja in turizem je leta 2019 turizem prispeval skoraj 11 odstotkov svetovnega BDP, ta delež pa se je nato zaradi zdravstvene krize prepolovil. Podobne so številke za našo državo: leta 2019 je ta delež znašal 10,3 odstotka, lani pa 6,1 odstotka in glede na letošnji obisk lahko domnevamo, da se bo ta delež spet povečal.

Kaj torej storiti? Iz ust tistih, ki se ukvarjajo s turizmom, je vse pogosteje slišati, da bo treba spremeniti poslovne modele na mnogih ravneh. Panoga se bo gotovo morala zazreti vase in se čim prej odločiti, ali je cilj masovni turizem, ki stavi predvsem na ekonomijo obsega, ali kakovostni turizem, ki bo manj številčen, a bo omogočal sobivanje z naravo in lokalnim prebivalstvom. Navsezadnje si tudi gostje ne želijo drenjanja v množici ali ure čakanja v koloni ali vrsti, temveč vse bolj cenijo manj obiskane kotičke, ki v času množičnih medijev žal čedalje težje ostanejo skriti.

Nadziranje za več sreče

Nekatere destinacije so že pred epidemijo začele usmerjati turistične tokove in številčno omejevati obisk določenih zanimivosti. V Butanu, kjer so posebni po tem, da za razliko od drugih držav uspešnosti ne merijo z BDP, ampak z bruto dodano srečo prebivalstva, že dolgo nadzirajo turistične tokove pod sloganom 'Visoka vrednost, majhen vpliv', čeprav tudi tam obisk postopoma raste. Benetke so letos kot prvo mesto za januar 2023 napovedale uvedbo vstopnine za obisk mesta in omejitev števila turistov na največ 50.000 na dan. Tudi nekateri slovenski gorski kraji in doline so uvedli določene omejitve in plačila, a za zdaj le za dostope z avtomobili.

Na turistični obisk je seveda mogoče vplivati tudi s ponudbo in ceno. Potovanja so se zaradi višjih cen goriva, hrane, energentov in drugih stroškov že podražila in verjetno se bodo še. To lahko pomeni, da bomo v prihodnje potovali manj, a bolj izbrano, premišljeno, načrtovano in trajnostno. Že zdavnaj je bilo jasno, da modeli poceni letalskih prevozov, ki te za dobrih 20 evrov popeljejo v več kot tisoč kilometrov oddaljeni kraj, na dolgi rok ne morejo biti vzdržni, pa tudi ne okolju prijazni. Prav tako ne na tone zavržene hotelske hrane.

Za te spremembe bo treba doseči tudi premik pri potrošnikih, ki se bodo, če bodo hoteli potovati, morali odreči določenemu udobju. Seveda jih bo na drugačne prakse treba navaditi in jih k temu z bonbončki spodbujati. Španija je – sicer zaradi energetske krize – za turiste uvedla brezplačne prevoze z vlaki, brezplačne lokalne prevoze že ponujajo tudi nekateri slovenski kraji. A da bi to postalo širše sprejeto, bo treba najprej zagotoviti učinkovito infrastrukturo javnega prevoza pri nas in po vsej Evropi.

Pereče pomanjkanje kadra

Eno ključnih vprašanj turistične industrije pa je seveda, kdo se bo z njo sploh še ukvarjal in nam stregel. Problem pomanjkanja kadrov v tej panogi se namreč le še stopnjuje, ne le v Sloveniji, ampak po vsej Evropi in tudi Ameriki. Kot smo lahko ta teden slišali na Bledu, je v času epidemije iz te panoge v druge službe »pobegnilo« kar 1,5 milijona zaposlenih. Razmere so tako slabe, da so morali ponekod v 24 urah zaposliti tudi povsem nekvalificirane delavce. Epidemija je, kot kaže, dokončno razgalila blišč in bedo turistične dejavnosti, ki je svojo rast in bleščečo podobo prevečkrat gradila na slabo plačanih zaposlenih, ki so v petek in svetek skrbeli za dobro počutje gostov. In to se bo nedvomno moralo spremeniti.

Dobra poletna sezona je gotovo razlog za nasmešek, a že jutri je nov dan. Turistična barka se bo po eni strani morala soočiti z omenjenimi notranjimi težavami, po drugi strani pa jo tudi v prihodnjih mesecih ali celo letih čaka plovba po nemirnem morju negotovosti. Dražji energenti, ki vplivajo na poslovanje, splošni dvig cen, ki znižuje kupno moč gostov, vplivi podnebnih sprememb, vojna v Ukrajini in druge geopolitične napetosti in še vedno tleča nevarnost epidemije so le nekateri od zunanjih dejavnikov, med katerimi bo treba krmariti.

Zgolj nadaljevanje leta 2019 oziroma začetka 2020, potem ko se je zaradi izbruha nadležnega virusa vse ustavilo, ne bo več mogoče. Treba si bo priznati, da ima turizem svoje meje, in pot iskati znotraj njih. Turizem so kljub digitalizaciji še vedno ljudje – gostje oziroma popotniki, lokalni prebivalci in zaposleni v turizmu, ki bodo morali drug drugemu prisluhniti in se prilagoditi. Ne bo lahko, a za zdaj se to kaže kot najbolj verjeten način, da bodo lahko med sezono sobivali brez slabe volje. Nekatere turistične oaze potrjujejo, da je to mogoče. ●

Epidemija je dokončno razgalila blišč in bedo turistične dejavnosti, ki je svojo rast in bleščečo podobo prevečkrat gradila na slabo plačanih zaposlenih, ki so v petek in svetek skrbeli za dobro počutje gostov. In to se bo nedvomno moralo spremeniti.