Rektor, ekonomist, malo tudi politik

Podelitev častnih doktoratov leta 2005 je bila ena njegovih zadnjih rektorskih nalog. Drugi mandat na čelu ljubljanske univerze se je profesorju Jožetu Mencingerju iztekel septembra 2005. Ko je na koncu marca 2005 gostil dva znanstvenika svetovnega formata, ki jima je univerza namenila podeliti častni doktorat, so bile oči široke javnosti uprte v lingvista in javnega intelektualca Noama Chomskega. Vendar je bil trenutek, ko je rektor Mencinger v roke segel drugemu častnemu doktorju, za odtenek bolj ganljiv. Lawrence R. Klein, nobelovec za ekonomijo iz Pensilvanije, je bil mentor mlademu Jožetu Mencingerju, ko je leta 1975 pisal doktorsko disertacijo. Leto dni zatem, ko je Jože Mencinger končal študij, je bil profesor Klein prvi ekonomski svetovalec zmagovalca ameriških predsedniških volitev Jimmyja Carterja. Vabilo v ameriško administracijo je profesor Klein vljudno zavrnil. Leta 1980 je dobil Nobelovo nagrado za razvoj ekonometričnih modelov.

Ko beseda nanese na Jožeta Mencingerja, je prva oznaka ekonomist. Ker leta 1990 vabila v Demosovo vlado ni zavrnil, Jožeta Mencingerja označujejo z ne najbolj natančno besedo politik. Da je bil med letoma 1997 in 2005 rektor ljubljanske univerze, se zdi manj pomemben podatek. Da je v Slovenijo iz ZDA prinesel ekonometrična znanja, ki jih je nanj prenesel najuglednejši snovalec ekonomskih matematičnih modelov na svetu, je pogosto spregledano. Da je na pravni fakulteti predaval (tudi) statistiko, je znano študentom pravne fakultete. A bivanje v Pensilvaniji je profesorja Mencingerja formiralo kot ekonomista, akademika in politično razmišljujočega človeka.

Nobelovec Lawrence R. Klein je imel za seboj zanimivo akademsko pot. Mentor pri Kleinovem doktoratu je bil ekonomski klasik Paul Samuelson, učenjak, ki se je napajal iz teorij Johna Maynarda Keynesa. Nekako v času, ko je doktoriral, ob koncu 2. svetovne vojne, se je mladi Lawrence R. Klein za krajši čas vpisal v ameriško komunistično partijo. To ga je skorajda stalo kariere – v času lova na rdeče čarovnice, ki ga je spodbujal senator Joseph McCarthy, se je Klein za štiri leta umaknil v Veliko Britanijo in v Oxfordu razvijal matematične modele, ki naj bi pomagali pri ekonomskih projekcijah. Zelo na kratko: sodobne ekonomske znanosti ni brez podatkov. To je eno od spoznanj, ki ga je Jože Mencinger prinesel iz ZDA. Med bivanjem v ZDA se je postavil v fantastično ugledno druščino. Učil se je od Kleina, ta pa se je učil od Samuelsona. Samuelson je bil doktorski študent Josepha Schumpetra, vendar se je Samuelson največ naučil od Keynesa. To imenitno intelektualno linijo je Jože Mencinger prinesel v slovenski prostor.

Kot makroekonomist, ki je bil hkrati statistik, je razumel, da morajo ekonomske odločitve temeljiti na podatkih. Ekonomski inštitut pri pravni fakulteti, znan tudi kot Bajtov inštitut, kjer je Jože Mencinger raziskoval, je bil vozlišče podatkov, podatkovnih analiz in svetovalnih ekspertiz, ki so temeljile na Keynesovi ekonomski teoriji. Mencingerjevo razumevanje pomena podatkov je nadgradil raziskovalec na Bajtovem inštitutu matematik Veljko Bole. Skrajno zapletene Boletove izračune je znal Mencinger prevesti v razumljiv jezik.

Ko je leta 1990 postal podpredsednik Demosove vlade, so njegove politične analize in strateške usmeritve temeljile na podatkih. Republika, ki še ni bila država, je bila pred dvema prelomnicama. Na mizi je bil načrt osamosvojitve. In na mizi je bil načrt prehoda v tržno ekonomijo, ki bi temeljila na zasebni lastnini. Sam je sodeloval pri nastanku izračunov, ki so kazali, da lahko dvojni šok – osamosvojitev in prehod v kapitalizem – prinese zlom nastajajoče državne tvorbe. Ker je razumel, da je osamosvojitev politična prioriteta, je ocenjeval, da drugi prehod, prehod v kapitalizem, ne sme temeljiti na šok terapiji. Ko se je v slovenski skupščini na vabilo predsednika vlade Lojzeta Peterleta znašel harvardski ekonomist Jeffrey Sachs, zagovornik prehoda s šok terapijo, je Jože Mencinger to razumel kot nož v hrbet. Ravnal je dosledno – in odstopil. Morda je ravnal politično nespametno, ker je bila osamosvojitev pred vrati. Ko je decembra 1991 razpadel Demos, je bil razkol v koaliciji tesno povezan z razlogi za Mencingerjev odstop. Demos ni zmogel doseči parlamentarne večine, ki naj odgovori na vprašanje, kakšna bo struktura prihodnje elite. Mencingerjevo stališče, ki je izhajalo iz njegovega privatizacijskega modela, je bilo, da ni narobe, če elito sestavljajo tudi uspešni »rdeči« direktorji – čeprav sam ni bil v partiji.

Z umikom iz osamosvojitvene vlade se je Jože Mencinger vrnil v akademski svet. Kot član sveta Banke Slovenije je ostal povezan z monetarno oblastjo. Na sestanke je prihajal z izračuni. Oglašal se je kot javni intelektualec. Izračunal je, da je članstvo v zvezi Nato nekoristno. Ob vstopu v EU ga ni oblivala evforija. A drugače ne bi šlo, je izračunal. Kot rektor je kritiziral plehkost bolonjske reforme. Gradil je ugled univerze. Branil je njeno avtonomijo. Branil jo je pred političnimi vmešavanji. Bil je rektor z nespornim ugledom, digniteto. Kramljajoč ton njegovega govorjenja je bil lahko zavajajoč. Njegova stališča so bila izostrena. In včasih ostra.

Ko je ljubljanska univerza 100-letnico obstoja obhajala s častno četo slovenske vojske na slavnostnem odru, je udaril po mizi. Vojska in univerza pač ne gresta skupaj. Če v najbolj mračnih letih niti policija ni vstopala v akademske prostore – kaj šele vojska. Se pa v času, ko je vodil univerzo, ni boril le za njen ugled in avtonomijo. Boril se je, kolikor se je dalo, za fizične prostore, kjer bodo delovale fakultete. A boril se je tudi za prostore prostosti duha. In ni presenetil, ko je – kot keynesijanski ekonomist – napisal spremno besedo k Marxovemu Manifestu komunistične partije. ●