Kako bi naši predniki spremenili svet?

Vedno se nam zdi, da moramo, če želimo svet rešiti pred katastrofo, gledati naprej in oblikovati nove ideje, kaj pa če moramo v resnici pogledati nazaj? Antropolog David Graeber in arheolog David Wengrow v debeli knjigi z naslovom Pričetek vsega zgodovin

reteklost je tuja dežela: tam se vse dogaja drugače.« S tem stavkom se začne roman Volčja češnja angleškega pisatelja L. P. Hartleyja, ki sem ga pred kratkim brala, lahko pa bi bil to začetek knjige Pričetek vsega – Nova zgodovina človeštva, ki sta jo napisala ameriški antropolog David Graeber in britanski arheolog David Wengrow (prevedel Samo Kuščer, založba UMco). Knjiga je zadnjih nekaj dni vznemirjala moje možgane, ki so bili že od nekdaj zaljubljeni v zgodovino.

V zadnjih dvajsetih letih so arheologi, ki preučujejo življenje naših prednikov, prišli do novih odkritij, vsi pa še vedno ponavljamo več sto let stare zgodbe in jih imenujemo prazgodovina. Še vedno verjamemo tezam, ki sta jih brez empirič

»Pnih dokazov v 17. oziroma 18. stoletju razvijala na primer Thomas Hobbes ali Jean-Jacques Rousseau o tem, da so naši predniki nekoč bili plemeniti divjaki, ki so živeli v egalitarni plemenski skupnosti, potem pa se je pojavilo poljedelstvo, z njim zasebna lastnina, hierarhija, velika mesta, civilizacija in nagonskih vzgibov ter pravične družbe je bilo čez noč konec.

Tudi sodobni misleci, na primer evolucijski biolog in avtor uspešnice Puške, bacili in jeklo Jared Diamond, so prepričani, da je bilo poljedelstvo največja napaka v zgodovini človeštva. Z njimi se strinja tudi Yuval Noah Harari in rad poudari, da je bilo kmetovanje najslabša odločitev, ki se je je domislila naša vrsta.

Graeber in Wengrow se z vsem tem ne strinjata, saj sta prepričana, da so naši predniki, tako lovci kot nabiralci ali kasneje poljedelci, živeli v bolj razvejanih družbenih sistemih in da se kmetovanje ni začelo čez noč in ni v trenutku spremenilo družbe. Človek je bil kar 95 odstotkov svojega časa na planetu lovec in nabiralec in tudi te skupnosti so morale poznati neki družbeni red, ki pa je bil brez elite in brez kraljev. Te družbe so bile prilagodljive in polne improvizacije, sodelovanja. Sodobni človek si sploh ne zna predstavljati alternativnega ekonomskega ali socialnega reda, naši daljni predniki pa so ga ves čas spreminjali.

Avtorja pišeta o tem, da je zgodovina človeštva veliko bolj kompleksna, kot mislimo. Knjiga temelji na

Graeberjevi optimistični ideji, da kapitalizem ni kletka, v kateri nam je kot Rilkejevemu panterju potemnelo srce in iz katere se ne moremo rešiti. Graeber je bil prepričan, da se o raznovrstnih in svobodnejših oblikah družbe lahko naučimo prav od naših prednikov in iz zgodovine, ki smo si jo očitno razlagali preveč črno-belo.

Modri človek

David Graeber, ameriški antropolog in anarhist, je eden mojih najljubših mislecev. Bil je ena izmed vodilnih osebnosti gibanja Okupirajmo Wall Street, zasnoval je misel

Mi smo 99 odstotkov, prepričan je bil, da so ljudje sposobni spremeniti družbo, verjel je v človekov potencial. Vedno me je spominjal na Georgea Orwella, saj je tako kot on iskal resnico, nikoli ni tulil z volkovi in je vse stvari želel videti od blizu. Kar ni bilo naključje, saj sem pred kratkim brala star intervju, v katerem je Graeber priznal, da mu je oče, še ko je bil najstnik, podaril Orwellovo knjigo Poklon Kataloniji, da bo dobil občutek, kaj je politika, in da se bo naučil na stvari pogledati z različnih perspektiv. Od te knjige se ni nikoli ločil.

Na univerzi Yale je predaval antropologijo, a so mu čez nekaj let sporočili, da mu pogodbe o delu ne bodo podaljšali. Graeberju in njegovim študentom je bilo jasno, da se je to zgodilo, ker je bil preveč glasen kritik kapitalizma, ameriške politike in akademskih krogov. Kljub številnim protestom in pismom podpore ga niso želeli vzeti nazaj.

Toliko o svobodi sodobnih univerz. Zadnja leta življenja je predaval na prestižni London School of Economics. Umrl je 2. septembra 2020 v Benetkah, kjer je bil na potovanju s svojo zaročenko. Star je bil devetinpetdeset let. Napisal je kar nekaj knjig, ki jih uvrščam na seznam mojih najljubših.

Dolg (prevod Branko Gradišnik, založba *cf) je zgodba o nadvladi močnejšega nad šibkejšim, o dejstvu, da morajo dolgove že od nekdaj vedno poravnati predvsem revni, ne pa bogati, da smo državljani odplačali dolgove bank, ki so jih ustvarili drugi, o tem, da države

tretjega sveta ostajajo revne, ker jih za vrat stiska Mednarodni denarni sklad, da bo Haiti vedno beraška država, ker prebivalci še zdaj odplačujejo dolg Franciji, katere kolonija so bili in ki jim je zaračunala to, da so se osamosvojili izpod njihovega jarma. Piše, kako je pojem dolga ustvaril patriarhalno družbo in žensko oropal svobode, o suženjstvu, ki ni nič drugega kot produkt dolgov, o tem, da so nekoč družbe po vsem svetu vsake toliko časa odpisale dolgove vsem državljanom, da se je lahko svet vrtel dalje. Dolg, ugotavlja Graeber, v resnici ni drugega kot dogovor med ljudmi, ki se lahko tudi spremeni. Zakaj se nam zdi to tako nemogoče?

Napisal je tudi knjigo Bullshit Jobs, in sicer o tem, da ima v sodobni družbi kar 40 odstotkov ljudi tako imenovane nesmiselne službe – ne delajo nič koristnega ali ustvarjalnega in to jih onesrečuje. »Biti nekdo, ki opravlja nepotrebno delo – tako si jaz predstavljam pekel. Ampak pomislimo raje, za kako veliko in moralno škodo v družbi gre pri tem. Kaj vse bi lahko delali ti ljudje in kako srečnejši bi lahko bili, če bi delali kaj koristnega,« je zapisal antropolog.

V knjigi Utopija pravil (Beletrina, prevedla Seta Knop) razkriva, kako je birokracija vstopila v vse pore družbe in kako izpije kri iz še tako ustvarjalnega poklica. Zaposleni v različnih službah morajo ves čas pisati poročila, izpolnjevati obrazce, bolniške sestre morajo natančno zapisovati, koliko rjuh, plenic in rokavic zamenjajo oziroma porabijo vsak dan, z vrhov »korporacij« ne prihajajo več okrožnice o vizijah in načrtih, temveč zgolj o pravilih; o tem, kje naj zaposleni sedijo, o normah, o preverjanju prisotnosti, o krčenju stroškov ... Kot meni Graeber, birokracija uničuje človeško domišljijo in poneumlja ljudi, a jo je vedno več, saj je odličen način, da se posamezniki na vrhu prehranjevalne verige izognejo odgovornosti. Ni pomembno, kaj ustvariš, pomembno je le, da si ubogljiv.

Politična žival

Pričetek vsega je moral David Wengrow, zaradi Graeberjeve prezgodnje smrti, dokončati sam. Nastajala je skoraj desetletje in na začetku sta mislila, da bosta napisala drobno knjižico o zgodovini neenakosti, a potem je nastala 700 strani debela knjiga, ki je tako polna inovativnih idej, da po njej brodimo počasi in z užitkom, kot da bi plavali čez gosto stopljeno čokolado.

V njej stopita v zagovor našim daljnim prednikom in stopita na prste mnogim sodobnim mislecem, ki so prepričani, da živimo v najboljšem od možnih svetov.

Všeč mi je, ko se spravita na Stevena Pinkerja, ki v eni od svojih knjig razvija majavo tezo, da danes živimo v miroljubnem in prijaznem svetu in da so bili naši predniki nasilni in željni krvi. Krvoločnost naših prednikov dokazuje s starodavnim truplom – 5000 let starim okostjem tirolskega ledenega človeka, ki so ga našli v Alpah. Ötzi, kot so ga ljubkovalno poimenovali arheologi, je namreč umrl nasilne smrti, saj je bila v njegovo telo zapičena puščica. A eno truplo še ni dokaz za morilsko naravo starodavnikov, menita avtorja knjige in Pinkerjevo prepričanje soočita s še starejšim truplom, starim 10.000 let. Našli so ga v kalabrijski jami Romito. Arheologi so po okostju ugotovili, da je šlo za moškega, ki je imel redko dedno bolezen, zaradi katere je bil pritlikav. Takšen človek ni mogel sodelovati v lovu in bi brez pomoči drugih najbrž umrl, a vendar je preživel in bil tudi pokopan, kar dokazuje, da so naši predniki iz paleolitika skrbeli za bolne in stare in so se za to zavestno odločili.

Vse se je začelo, kot pišeta Davida, v Afriki. Na velikanskem kontinentu, na katerem so bile živali in rastline, ki si jih danes niti ne predstavljamo. Po teh nenavadnih gozdovih in savanah so živele telesno zelo različne vrste človeške populacije – nekateri so bili visoki, drugi skoraj pritlikavi, tretji spet so živeli in se parili z opicam podobnimi vrstami, ki so imele manjše možgane. Pradavni svet, ki nam ga naslikata, je kot film in nam sproti zastavljata toliko vprašanj. Zakaj se kar naenkrat pojavijo prva orodja, prve stenske poslikave v temačnih jamah, prve piščali, prve kamnite Venere? Zakaj se začne kultura? Je prišlo do mutacije v človeških možganih?

Najbolj pa ju zanima, kako so bile oblikovane prve skupnosti. Prepričana sta, da ni res, da se je takoj vzpostavila delitev na nadrejene in podrejene, na alfa samce in vse ostale, kot je to pri primatih. Homo sapiens se je morda zavestno odločil proti takšni delitvi in arheologi zdaj dokazujejo, da je živel v egalitarnih družbah, ki jih je zasnovala skupnost. Lovci in nabiralci so znali krotiti bahače in nasilneže, tako da so se jim posmehovali ali so se jim izogibali – še posebej nasilne pa so kar ubili. Gorile se na primer ne posmehujejo drugi gorili, ki se trka po prsih, človek pa to redno počne. Od samih začetkov smo torej bili politična žival, kot je menil Aristotel, saj smo znali sami oblikovati družbeno stvarnost in se nismo prepuščal zgolj instinktom.

Srečne skupnosti

Veliko primerov za svoje teze najdeta v zgodbah o ameriških staroselcih, katerih življenje so evropski zgodovinarji vedno opisovali s kolonialistične strani ter jih označevali za revne, divje in lene, avtorja pa to perspektivo obrneta. Opazita, da obstaja veliko dokazov, da so ta plemena živela v srečni, enakopravni in zadovoljni skupnosti. Velikokrat se je na primer zgodilo, da so Indijanci ugrabili ženske ali otroke belih priseljencev, ti pa so potem živeli in odraščali kot člani njihovega plemena. Če so jih čez nekaj let belci ugrabili nazaj ter jih odpeljali v »civilizacijo«, so bili večinoma nesrečni in so se želeli vrniti k Indijancem. O tem je svojemu prijatelju pisal tudi Be

njamin Franklin in omenjal, da so ti povratniki velikokrat razočarani predvsem nad načinom življenja in da jih dobrine civilizacije sploh niso več zanimale; pogrešali so svobodo življenja v divjini, kjer ni bilo pehanja za materialnimi stvarmi, Indijanci tudi niso dopustili, da bi bil kdo v skupnosti lačen ali reven, vzajemno so skrbeli drug za drugega, pri njih so bili deležni ljubezni in občutka varnosti.

Lastnina je bila skupna, blagovna menjava pa živa. Spomnila sem se na knjigo Gift (Darilo) ameriškega pesnika Lewisa Hyda, v kateri opisuje, da so ameriški staroselci na darila gledali čisto drugače kot puritanci. Verjeli so, da ne gre toliko za vrednost predmeta kot za to, da se v trenutku, ko je podarjen, spremenita tako darovalec kot obdarjeni. Indijanci so bili tudi prepričani, da če nekomu nekaj podariš, to ne postane njegova lastnina, zato to stvar lahko podari naprej – darilo ima svoje življenje in mora krožiti od enega človeka do drugega, kot luna okoli sonca; če je zaprto v omari, njegova duša umre.

Antropolog in arheolog pa v knjigi opisujeta tudi, da so Irokezi imeli poseben odnos do predmetov – če so na primer sanjali o nekem kristalu, maski, oblačilu ali recimo živali, so prepotovali velike razdalje, da so v resničnosti našli prav takšne predmete ali žival in so se tako podali na avanturo in raziskovanje ter si na neki način uresničili sanje. Materialno lastnino so dojemali povsem drugače, kot jo dojemamo mi, najpomembnejše oblike staroselske lastnine so bile nematerialne – talent, formula za čarobne napitke, zgodba, znanje o zdravilnih rastlinah, ples, šivanje določenega vzorca. Tako kot orožje so si delili tudi plen in ozemlja, a ezoterične veščine in izreki za srečo so bili v individualni lasti in so jih ljubosumno čuvali. Lastniki zemlje so bili bogovi ali duhovi, ljudje so jo imeli le na izposojo.

Zakajeni saloni

Drzna je tudi teza Graeberja in Wengrowa, da so ideje, ki so v Evropi oblikovale razsvetljenstvo, prišle z druge strani oceana. Najprej je sicer prišel tobak. Kajenje je postalo modno in evropski trgovci so ga začeli v Parizu reklamirati kot velik užitek, ki poživi možgane. Misijonarji, trgovci in raziskovalci, ki so se vračali iz Amerike, so radovednim Evropejcem pripovedovali o tem, kako živijo divjaki v daljni deželi. Opazili so, da je pri plemenih Čerokiji, Irokezi, Čikasovi, Čoktavi in drugih vse odločitve sprejemal svet, sestavljen iz moških, ki so sedeli na trgu, razpravljali o politiki, kadili tobak in srkali pijače s kofeinom.

Po mračnem srednjem veku so se začele na starem kontinentu pojavljati nove ideje, ki so »pripotovale« prav iz daljnih krajev, od Indije in Kitajske do Amerike. Tudi tema o neenakosti se je v Evropi pojavila prvič, hierarhija je namreč v srednjem veku veljala za nekaj naravnega. A o neenakosti so govorili predvsem staroselci, ko so opazovali evropsko družbo. Zakaj imajo eni vse, drugi pa nimajo ničesar, so spraševali belce. V knjigi o francoskem razsvetljenskem filozofu Montaignu z naslovom Kako živeti? Sarah Bakewell opisuje, da so Indijanci iz daljne dežele zelo zanimali Montaigna in se je z njimi rad srečeval, ko so jih pripeljali v Evropo in jih razstavljali na trgih kot eksotična bitja. Ob pomoči prevajalca jih je vprašal, kaj si mislijo o Franciji, in razložili so mu, da ne razumejo, kako je možno, da bogataši jedo najboljšo hrano, reveži pa umirajo od lakote.

Podobno pišeta tudi avtorja knjige, ko citirata ameriškega državnika Kandiaronka iz staroselskega ljudstva Huronov. Evropejce je opisoval kot nesrečne ljudi, ki jih je treba v dobroto prisiliti, zlobi pa so se pripravljeni odreči le zaradi strahu pred kaznijo. Neznosno se mu je zdelo, da so za denar pripravljeni storiti praktično vse. Njegove misli je v Kanadi zapisoval obubožan aristokrat in vojak Lahontan, in ko jih je izdal v knjigi, je ta v Evropi postala velikanska uspešnica, ki so jo prevedli v več jezikov. Bralce je zanimalo, kako jih vidijo necivilizirana ljudstva. Staroselci so opazili, da beli ljudje niso radodarni, da si nočejo nič deliti, da so sicer bogatejši od njih, a oni imajo še bolj pomembne stvari od dragih predmetov – lahkotnost, veselje in čas. Jasno je bilo, da živijo v bolj svobodni družbi. Kandiaronk je Francoze označil za sužnje, saj jih je kar naprej strah pred nadrejenimi in se bojijo avtoritet. Naj omenimo tudi, da so bili staroselski moški izjemno dobro artikulirani, saj so imeli vsak dan demokratične zbore, na katerih so se pogovarjali o različnih temah.

Zanimivo je tudi, da so bili staroselci zelo tolerantni do ekscentrikov in čudakov, da so takšne ljudi velikokrat izbrali za voditelje ali duhovne voditelje, saj so bili za skupnost »nekakšna rezervna zaloga potencialnega talenta in idej«, tako kot bi kasneje lahko rekli za umetnike, ki mnogokrat napovedujejo prihodnost bolj jasno kot politiki.

Zahodni misleci in intelektualci so videli, da obstajajo tudi drugačne družbene ureditve, in o njih so, tako kot staroselci, kramljali ob srkanju kave, kajenju tobaka, le taborne ognje so nadomestili elegantni saloni. Evropske možgane je razsvetlilo razsvetljenstvo, ki je zagovarjalo razum, humanizem, ločitev cerkve od države, zavračanje avtoritet kot nezmotljivih virov resnice, sovraštvo do verskega fanatizma in preganjanja, predanost analitični svobodi in ljubezen do znanja. Premišljevali so o egalitarnosti. Ideali francoske revolucije – svoboda, enakost in bratstvo – so se izoblikovali prav med takšnimi debatami in pogovori. In res spominjajo na vrednote, o katerih je predaval Kandiaronk.

Tudi Friedrich Engels je v delu Izvor družine, privatne lastnine in države leta 1884 opisoval Irokeze kot najboljši primer primitivnega komunizma.

A kaj je pravzaprav enakost, se sprašujeta avtorja v knjigi. Enakost priložnosti? Enakost stanja? Enakopravnost? Egalitarne družbe ne zanima toliko enakost kot avtonomnost, ugotovita. Ženske pri nekaterih plemenih sicer niso imele enakega položaja kot moški, a so se lahko odločale po svoje brez vmešavanja moških, lahko so se ločile, neporočene pa so imele popolno spolno svobodo. Vrednota, ki so si jo delili tako moški kot ženske, pa je bila svoboda. Svobodno so lahko potovali in tudi vzajemno pomoč so imeli za nujni pogoj za osebno avtonomijo. Lahko so zapustili skupnost in imeli so pravico, da odklonijo izpolnjevanje ukazov.

Ko se avtorja knjige sprašujeta, kako so naši predniki premišljevali o drugačni družbi, omenjata tudi praznovanja in karnevale, čas, ko je bilo za nekaj dni na leto vse obrnjeno na glavo, ko so se vsi predajali orgijam, ko so ženske gospodovale moškim, ko so vladali služabniki, ki so jim stregli gospodarji. Ljudje so se v takšnih ritualih predali svobodi in se potem vrnili k »normalnemu« življenju. Prav ta praznovanja so po njunem mnenju iskro političnega samozavedanja ohranila živo – ljudje so si tako lahko predstavljali drugačne družbene sisteme in ureditve. Včasih se je namreč tudi zgodilo, da je bil nekaterim tak obrnjeni svet bolj všeč in so se začeli zanj boriti. »Sezonska praznovanja so morda bled odsev starejših vzorcev sezonskih menjav, vse pa kaže, da so vsaj zadnjih nekaj tisoč let igrala bolj ali manj enako vlogo pri spodbujanju političnega samozavedanja, hkrati pa so delovala tudi kot laboratoriji družbenih možnosti. Povsem mogoče je, da so bili prvi kralji le 'gledališka' vloga med praznovanji. Potem so postali pravi kralji.«

Od lova do vrta

Veliko poglavij v knjigi dokazuje, da se lovci in nabiralci v poljedelce niso spremenili čez noč, saj najnovejše raziskave kažejo, da se je proces udomačevanja rastlin v celoti končal šele veliko pozneje – kar 3000 let po začetku gojenja divjih žit. »Da bi si laže predstavljali dolžino takšnega obdobja, povejmo, da je to primerljivo s časom od domnevne trojanske vojne do danes.« Prvi poljedelci v času neolitika niso sadili velikanskih pšeničnih polj; na začetku je bil namreč vrt, za katerega so skrbele ženske, ki so imele posebno znanje o botaniki in so znale divje rastline uporabljati za hrano, zdravila, začimbe, strupe ali barve. Na majhnih vrtičkih, ki so jih lahko obvladovale in obdelovale, so gojile živila, zelišča in mamila, ki so jih potrebovali za različne rituale.

V knjigi Pričetek vsega lahko zasledimo tudi presenetljiv podatek, da se je prav v Ameriki zgodila prva podnebna sprememba, ki jo je na planetu ustvaril človek. Zaradi zavojevanj, kolonizacije, predvsem pa zaradi nalezljivih bolezni, ki so jih prinesli belci, je namreč umrlo kar 90 odstotkov staroselskega prebivalstva v Ameriki. Pragozd in gozd, ki so ju ljudje ravno začeli krčiti, da bi pridobili zemljo za kmetovanje, sta se spet zarasla. Narava je prekrila prazna mesta in vasi. V Mezoameriki, Amazoniji in Andih je na novo zraslo kar 50 milijonov hektarjev gozda. Novo rastje je vpilo toliko več ogljika iz ozračja, da je lahko prišlo do prve globalne ohladitve, ki jo je povzročil človek. V poznem 15. in zgodnjem 16. stoletju je tako nastala mala ledena doba, saj se je globalna temperatura zraka ob površju znižala, česar ne znamo pojasniti z naravnimi procesi. Tako kot se danes planet segreva prav zaradi hitrega uničevanja gozdov. Nas lahko izkušnja o mali ledeni dobi kaj nauči o pomembnosti gozda?

Tri polja svobode

A vrnimo se k povzetku knjige Pričetek vsega, ki se dotika predvsem pojma svobode. Zakaj so ideali francoske revolucije, o katerih smo že govorili, tako zelo abstraktni? Zato ker so le teorija in so povsem drugačni od vrednot svobode, ki so jih nekoč dejansko živela staroselska ljudstva in jih avtorja knjige takole povzameta: svoboda gibanja oziroma svoboda, da se preselimo; svoboda neposlušnosti oziroma svoboda, da se ne menimo za ukaze drugih; in svoboda, da oblikujemo povsem nove družbene stvarnosti ali prehajamo sem ter tja med različnimi stvarnostmi. A vse te tri temeljne svoboščine so postopoma izpuhtele do te mere, da si večina ljudi danes komaj lahko predstavlja, kako bi bilo živeti v družbeni ureditvi, ki temelji na njih, sta prepričana Davida. »Kako je prišlo do tega? Kako smo tako obtičali? In kako trdno je to naše stanje?«

Če želimo spremeniti prihodnost, ki je z današnje perspektive videti precej katastrofična, moramo, kot verjameta Graeber in Wengrow, znova začeti verjeti v človekov potencial. »Kaj če bi človeka od vsega začetka obravnavali kot domiselno, inteligentno, igrivo bitje? Kaj ko bi se vprašali, kako smo pristali v tako utesnjenih pojmovnih okovih, da si sploh ne znamo več predstavljati, kako bi se na novo definirali?« Preoblikovati moramo svoje predstave o tem, kdo smo in kaj lahko še postanemo, in spoznati, da lahko odkrijemo pomen tretje temeljne svoboščine – svobode ustvarjanja novih in drugačnih oblik družbene stvarnosti. Računata predvsem na nove generacije, saj se zavedata, da nove znanstvene resnice starih ne spremenijo čez noč. To se zgodi šele, ko zagovorniki starejše teorije sčasoma pomrejo, novi rodovi pa posvojijo in razumejo nove resnice in teorije. »Ostanimo optimistični. Morda vendarle ne bo trajalo tako dolgo.« ●

Staroselci so bili zelo tolerantni do ekscentrikov in čudakov in so takšne ljudi velikokrat izbrali za voditelje ali duhovne voditelje, saj so bili za skupnost »nekakšna rezervna zaloga potencialnega talenta in idej«, tako kot bi kasneje lahko rekli za umetnike, ki mnogokrat napovedujejo prihodnost bolj jasno kot politiki.