To je vojna napoved bistroumnosti

Filozof in javni intelektualec je pomemben del življenja deloval v politiki. Med drugim je bil župan rojstnih Benetk in poslanec evropskega parlamenta. A naj ne bo dvoma – Massimo Cacciari je filozof.

Tradicionalni politični kompas in po osi levo-desno namerjen orientacijski sistem je danes spremenjen do neprepoznavnosti, ne le zaradi nihaja v desno, temveč globlje tudi zato, ker stranke očitno niso več dosledne nosilke konsistentnih in obstojnih političnih idej in nazorov. Odločitve se sprejemajo od ukrepa do ukrepa – primanjkljaj politične kulture ali konec predstavniških ideologij? Temeljne kategorije, na podlagi katerih smo razlikovali med desnico in levico, so že od konca 80. let prejšnjega stoletja skoraj povsem neuporabne, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je vsakršno razločevanje med političnimi opcijami povsem priložnostno. Strankarske razlike se danes odražajo predvsem v različnem odnosenju do osrednjih političnih vozlišč: navezovanju gospodarske rasti in okoljske problematike, vprašanjih mednarodne politike – navzkrižje med utopijo ene same ovčje staje (unum ovile) na eni in federalističnimi strategijami na drugi strani –, odnosih s finančnimi velesilami – med podrejeno odvisnostjo in ostrim pogajanjem – ter ne nazadnje razprave o delu, kjer nekateri zagovarjajo priznanje kompleksnega dela, ki predvideva polno izplačevanje družbeno koristnih služb, in starimi politikami polnega zaposlovanja za nedoločen čas.

Politična levica doživlja duhovno krizo, najbrž zaradi oddaljevanja od »svojih« tem in varovancev ter stapljanja z nelevičarskimi prijemi – konservativnimi, protekcionističnimi, zaščitniškimi, v bistvu precej nenaprednimi …

Napredek je, pa sva spet tam, žargon prejšnjega stoletja, kakor sva prejle rekla za desnico in levico. Napredne sile so po sili razmer postale konservativne, od izbiranja strankarskih imen dalje!

Ekonomistična logika je brez trkanja vdrla čez prag našega življenja – saj drugače ne znamo več razmišljati! Vas nič ne moti, da se v finančni sedanjosti tako zmotno, obratno uporablja pojem ekonomije, ki je po definiciji – Aristotelovi iz Politike in njeni popularizaciji pri nas po zaslugi patra Karla Gržana – gospodinjenje, torej gospodarno upravljanje doma, oikosa, v nasprotju s hrematistiko, zaslužkarskim kopičenjem denarja zaradi denarja?

Najbrž je tudi oikos zastarela kategorija. Že dolgo ne živimo več »doma«. Nemara niti v »mestu« ne. Problemi, ki sva jih prejle nastavila, so hočeš nočeš globalni problemi, ki jih lahko razumevamo, se jih lotevamo in poskušamo reševati le na tej, globalni ravni. Vse ostalo je plemenito passée.

Poskusim drugače. V zgodnjih filozofskih delih se posvečate vprašanju zatona klasične racionalnosti in vzhoda »polnovredne, konstruktivne in prenovitvene« negativne misli (Negatives Denken). Naj vas vprašam, kar sem pred časom tržaškega kolega Pier Alda Rovattija: Ste še prepričani, da je ta negativnost za razmišljujoče človeštvo dejansko pozitivna vrednost, zmožna poglabljati in širiti novo vednost ter z njo napolnjevati človeški svet?

Vse od dela Krisis iz davnega leta 1976 se ukvarjam s krizo negativne misli – za nikogar ne navijam. Negativna misel je sklepni prizor stoletne poklasične tradicije zahodnega mišljenja – in spada v to tradicijo! Zanjo je značilno preizpraševanje, ki se razvija okrog misli o smrti filozofije same. In ravno to vprašanje si danes zasluži dostojen odgovor. Šibka misel Rovattija in Vattima dejansko sprejema to smrt kot samoumevno, jaz pa sem se vse od dela O začetku (1990) poskušal pozitivno odzivati z vnovičnim razmislekom o odnosu med filozofijo in znanostjo v luči najbolj problematičnih ontoloških vprašanj – biti kot biti.

Ste od človeka morda zahtevali preveč, ko kaže, da prostovoljno izbiramo suženjstvo (prosto po de La Boétieju), da nam bolj ustreza udobje nedoletnosti (prosto po Kantu), da nas v nevednost sili hotenje (prosto po Grušovniku) oziroma strast (prosto po Saleclovi)? Da izbiramo, če rečem po Dostojevskem, da bomo verovali v posredništvo Velikega inkvizitorja namesto v izvirnik Jezusa Kristusa?

Človekovo bivanje zaznamuje neko samoniklo »ujetništvo«: kdor to danost prezira, se nujno ujame v filozofsko zmoto. A saj že Spinoza uči, da je čustva, po katerih smo v svet narojeni kot sužnji, s pravim postopkom mogoče obvladovati. Ta krepostna sposobnost je prav tako naravna kakor naše suženjstvo. Ga ni filozofa, ki bi bil kdajkoli privrženec Inkvizitorja!

Je filozofija v dvatisočletni zgodovini naredila človeštvu kako medvedjo uslugo?

Če mislite, da so preizpraševanje, vznemirjanje, ne dajanje miru škodljive dejavnosti, je filozofija doslej delala samo škodo!

Zelo cenim vaša dela, posvečena renesančnemu humanizmu, predvsem razprave o Leonu Battisti Albertiju kot nemirnemu geniju. Zakaj menite, da je za velika človeška dela – v dobrem in slabem – potrebna dobra mera notranje viharnosti, platonovske maničnosti, dušne suše in bolečine?

Ker so velika dela skrajni znak presežnosti našega bivanja, kar pomeni, da so sad človekovega naprezanja, življenjskega napora, laborja namreč. Še več je res, namreč to, kar dobro pozna psihološka znanost: da nimajo miru, impiger, predvsem naši možgani – restless brain.

Je bilo kdaj kaj ustvarjeno iz preobilnega, zadovoljujočega in pomirjujočega udobja? Kaj bo ostalo »zapisanega« iz koronaminulosti, ko smo aktivno državljanstvo uresničevali s peko peciva in domačega kruha, z maratonskim gledanjem nadaljevank na Netflixu, ko smo novodobno partizanili z daljincem v rokah – junaki pasivnosti? Slike, posnetki in gesla, s katerimi so oblasti »oglaševale« razglašene protikoronske ukrepe, so enostavno nespodobni, obsceni – plastična upodobitev »oblastniških sanj«: na pol speči uporabniki na kavču žrejo čips oziroma pred računalniškim ekranom plujejo po spletu med lažnimi novicami, čenčami in pogovornimi oddajami. To je zapečatena vojna napoved bistroumnosti!

Kakšne in katere so in bodo kulturne in psihološke posledice pandemične biopolitike?

Takšne, da bog pomagaj! Premiki v ravnovesju moči na globalni ravni v prid avtoritarnim demokracijam; neznanska krepitev velikih finančnih multinacionalnih družb in monopolov velepodatkovnih in komunikacijskih podjetij; porast neenakosti na vseh ravneh; propad gospodarskega in družbenega statusa obsežnih plasti srednjega razreda; hegemonija izvršnih oblasti na račun predstavniških skupščin; vlade, ki bodo vse bolj »biološko« odvisne od finančnih silnic in moči.

Po vaših odzivih v javnosti sodeč ste, če naj bom mil, zasovražili karanteno. Ali je mogoče brati, delati, razmišljati, načrtovati, če tam zunaj ni nikogar, ki bi čakal na nas? Ali res plujemo v smeri popolnega razvrednotenja javnega, družbenega življenja in zmagujoče prevlade zasebnosti – na antipode starega veka?

Tako je, kot pravite. Če propade javni prostor, če ponikne agorà, če izginejo ulice in trgi, nima več smisla razmišljati ali vsaj razmišljati kritično. Drži kot pribito: plovemo v nasprotno smer od sokratsko-platonskega vrednotnega sistema: javnost in zasebnost, obrnjena na glavo.

Raziskovalno ste se približali tudi platonizmu. Ali tudi vas daje občutek, da se z njegovim perjem kitijo mnogi – proticepilci, šolarji na domu, zarotniki vseh vrst, na slepo naštevam –, ki sami sebe razglašajo za filozofske junake, redke izbrance, ki naj bi se izvlekli iz Platonovih votlin tega časa, medtem ko ostali – množica smo vedno drugi – ostajamo vanje zasužnjeni, okovani v verige multinacionalk, farmacevtskih družb, interesnih klik, stricev iz ozadja? Očiten primer takšnega sprevračanja pojmov na Slovenskem je gibanje Resni.ca. Nespodobna poneverba? Blazneči nas nikdar in nikakor ne bodo zasužnjili. Če že, nas lahko usužnji »sistem«, o katerem sva prejle. Blazneči so vanj do grla zabredli že zdavnaj; zgoraj omenjene blodnje namreč s povratnim samo še podkrepljujejo vodilno vlogo in podobo apologetov čudodelne in naprednjaške usode Tehnike.

Umberto Galimberti je že vedel, ko je pred leti opisoval nihilizem, ki med mladostniki straši kot grozljivi gost.

Pretekli leti sta zagotovo največ družbene in psihološke škode pustili ravno med njimi: prelagali smo danes na jutri, ki nikdar ni prišel. Če še zjutraj ne veš, ali bo danes pouk, če ne veš, kaj bo in ali bo jutrišnji dan, kakšen smisel ima zdajšnjost? Ali je sploh mogoče živeti v odčaranem svetu, ali človeštvo lahko preživi brez upanja?

Na tej točki ga ni nad Maxom Webrom: če kaj pomeni, posvečam temu vprašanju svojo zadnjo razpravo Delovanje duha. Brez lažnih upov prav zlahka preživimo. Upanje je več kot dvoumen pojem. Potrebno je predvsem vedeti in na podlagi znanja izoblikovati resnično izvedljive možnosti.

Potrebujemo bolj misel ali smisel?

Čemu mišljenje, če ni smiselno, Sinngebende?

Z nezaupnico človeškemu svetu se vse bolj zanašamo na tehniko, ne več orodje, temveč končni smoter. Ali bo tehnika zadnji človeški malik?

Tehnika nikdar ni bila preprosto orodje – to bi bili morali že zdavnaj razumeti. Vera v to, da nam lahko reši vse človeške težave, še več, da ima naša človeškost smisel le, če si jo predstavljamo in jo zastavljamo v tehničnem smislu, je prav gotovo veroizpoved našega časa. A nobena vera ni večna. In ravno za filozofijo je od nekdaj značilno, da postavlja verjetja pod vprašaj.

❝ Če pogledam v lastni zelnik, krvavo potrebujemo federacijo, zvezno povezovanje držav za zaščito posameznih suverenosti – pa ne z besedami! Evropo potrebujemo izključno v tem smislu. Da narode zaščitimo pred populisti, najhujšimi sovražniki njih samih. ❞

Znanstvenofantastični žanr – na pamet mi pade tv-nanizanka Black Mirror – že dolgo napoveduje, da bodo velikani visokotehnološke in socialnomrežne industrije kmalu ponujali državne storitve: davčne transakcije, spletne volitve, matične in katastrske izpiske, demokracijo brez (navideznih) posrednikov. Vse prej kot čista fikcija?

Več kot realističen scenarij. Dovolj je pomisliti na vse primere, ko država najema sodelavce za zunanje izvajanje dejavnosti, ki jih sami naštevate – outsourcing je že stvarnost. Takšna temačna napoved je zlahka napovedljiva: gre za obliko političnega kapitalizma, torej sistema, pri katerem aparati kapitala neposredno izvajajo javne politične službe in s tem ustvarjajo sebi dobiček. Popolna usklajenost politike in trga. Skrajna stopnja kapitalističnega razvoja?

Kaj bo z našo ljubo in osovraženo kulturo strpnosti? Je problem še vedno paradoksalno Popperjev – biti nestrpni do nestrpnežev, če hočemo ohraniti družbo takšno, odprto do drugačnega?

Joj, sovražim to besedo. Strpni smo do tega, kar imamo za manjvredno. Če vržem čez hrbet stare vrednotne hierarhije, je naš problem predvsem komunikacija, dvogovarjanje, sorazumevanje, prevajanje iz enega jezika v drugega, iz ene v drugo kulturo. Tudi Popper je bil do obisti prepričan, da spada k »civilizaciji boljših«!

Kaj se je zalomilo na evropskem vzhodu in kateri so naši naslednji koraki?

Če pogledam v lastni zelnik, krvavo potrebujemo federacijo, zvezno povezovanje držav za zaščito posameznih suverenosti – pa ne z besedami! Evropo potrebujemo izključno v tem smislu. Da narode zaščitimo pred populisti, najhujšimi sovražniki njih samih. ●