Nič ni resnično, vse je dovoljeno

Kaj se zgodi, ko se združita dva izmed naših najmočnejših izvoznih kulturnih fenomenov: Alamut in Laibach? To bomo lahko preverili 5. in 6. septembra, ko se bo v okviru 70. Festivala Ljubljana zgodila predpremiera novega sonično-simfoničnega projekta – Al

Zakaj Iran in zakaj Alamut? Gre bolj za glasbeno, kulturno ali politično idejo, v smislu, da so po gostovanju v Severni Koreji želeli nadaljevati projekte v državah, ki jih je Zahod označil za nesprejemljive? »Prvič zato, ker zgodba Alamuta izvira iz Perzije; drugič zato, ker je Iran starodavna civilizacija, kjer so glasba, poezija, politika in filozofija vedno imele velik pomen; in tretjič zato, ker verjamemo, da je treba kulturne in politične razlike v teh zapletenih časih kljub vsemu premagati z globoko odprtim sodelovanjem,« pravi Ivan Novak v imenu kolektiva Laibach.

Nič ni resnično, vse je dovoljeno – je najvišje načelo izmaelitov in osrednja ideja romana, ki v duhu takratnega evropskega makiavelizma in vzpona fašizma temelji na zanikanju vseh naukov in tradicij ter izraža najradikalnejši filozofski skepticizem, nihilizem in cinizem. »V luči kaotičnih vrednot, poplave nasprotujočih si informacij, ki vladajo svetu, in destruktivnih agresivnih vojn, ki dušijo naš čas, ta moto morda še nikoli ni bil tako aktualen kot danes,« je odgovor Laibacha na vprašanje, zakaj prav Alamut.

Projekt je tako deloma nastajal tudi v Iranu in Afganistanu. V obeh državah trenutna oblast ni naklonjena umetnosti in še posebej ne glasbi, ki je, po svojem metafizičnem jeziku, lahko najbliže bogu, pravi Novak v imenu skupine Laibach. Kljub temu smo iz obeh držav dobili vznemirljive kompozicijske elemente, ki sestavljajo ta sonično-simfonični projekt.

Pri projektu sodelujejo z iranskimi skladatelji, dirigentom in vokalnim zborom, pogovarjali so se tudi o možnosti sodelovanja s Teheranskim simfoničnim orkestrom, s katerim naj bi svetovno premiero tega dela izvedli v znameniti teheranski dvorani Vahdat. Žal so jim »epidemija covida-19 ter nediplomatske poteze prejšnje slovenske vlade«, kot pravijo, v zadnjem času pa še kriza v Ukrajini začasno to onemogočili.

Ob tem naniza nekaj naključij, ki so jih vodila do odločitve, da se lotijo tega neobičajnega romana, ki je že takoj po izidu leta 1938 pokazal na vzporednice med takratnimi totalitarnimi ideologijami in potem v osemdesetih doživel renesanso v Franciji in drugod po Evropi.

Prvo naključje, da se je v kolektiv Laibach zasejalo seme Alamuta, pravijo, se je zgodilo tri leta po terorističnem napadu Al Kaide na newyorška dvojčka, leta 2004, v času Laibachove velike koncertne turneje po ZDA. Tam so se člani srečali tudi s prevajalcem ameriške izdaje Bartolovega romana, Michaelom Bigginsom, in z založnikom Markom Whitom, ki sta takrat omenila nekaj zanimivih stičnih točk med Laibachom in Alamutom. Preteklo je skoraj desetletje, ko so v Severni Koreji leta 2015 nekateri gledalci po koncertu Laibacha v Pjongjangu člane skupine izzvali z vprašanji, kaj bo njihov naslednji projekt, ki bi se lahko kosal z nastopom v tej državi, in je Novak v imenu skupine »čisto improvizirano« postregel z odgovorom, »da bo to nastop v Teheranu«.

Tretjič se je Laibach dotaknil snovi Alamuta pri gledališkem projektu v sodelovanju z Anton Podbevšek Teatrom Tako je govoril Zaratustra, ko so med ustvarjalnim procesom predelovali ideološko ozadje Nietzschejevega filozofskega dela, ki delno sega v zgodovinsko Perzijo. Tako sta se Laibach in Alamut počasi srečevala, dokler ni končno padla odločitev, da je glasbeno-scenska simfonična predstavitev znamenitega romana slovenskega pisatelja za Laibach smiselni izziv in bo to eden od osrednjih projektov skupine v začetku desetletja.

Umetnost je fanatizem, ki zahteva diplomacijo

Kot pravi Laibach: Umetnost je fanatizem, ki zahteva diplomacijo. Geneza projekta je v skladu s tem motom trajala več kot tri leta in

vključevala diplomatska prizadevanja obeh držav. Ko se je novembra 2018 kolektiv Laibach povezal z angleško neprofitno organizacijo a/ political, ki »podpira zahtevne, nemogoče in drzne umetniške ideje«, so člani skupine že decembra istega leta odpotovali v Teheran in se tam povezali z iranskim dirigentom Navidom Goharijem, direktorjem Teheran Contemporary Music Festivala in ustanovitvenim članom Contemporary Music Circla. Člani skupine so se na prvem obisku srečali še s skladateljema Nimo Atrkarjem Rowshanom in Idinom Samimijem Mofakhamom (tudi ustanovni član Spectro Centre for New Music) in se sestali z generalnim direktorjem Roudaki Fondation Alijem Akbarjem Safipourom in Ehsanom Tarokhom, izvršnim direktorjem Festivala sodobne glasbe v Teheranu. Kasneje se je kolektiv srečal še z Alijem Amerijem, novinarjem, prevajalcem, filmskim režiserjem in poznavalcem Laibacha, ki so ga povabili k projektu kot iranskega kulturnega svetovalca.

Leta 2019 je iranska Fundacija Rudaki izrazila željo, da se tudi na slovenski strani poišče uradni partner, zato je skupina k projektu povabila še Festival Ljubljana pod vodstvom Darka Brleka. Zgodba je tekla dalje, konec leta 2019 so člani Laibacha ponovno obiskali Teheran in se tam povezali še z veleposlanico Republike Slovenije Kristino Radej, ki jim je predlagala obisk iranskega ministra za kulturo in islamsko usmerjanje dr. Sejeda Abasa Salehija. Pandemija je 2020 ustavila pogajanja, v Sloveniji se je zamenjala vlada, kmalu se je zamenjala vlada še v Iranu, ki so ga poleg covida-19 dušile tudi mednarodne sankcije. Po delnem umirjanju pandemije so se člani skupine Laibach decembra 2021 spet odpravili v Teheran, na nov krog pogajanj in predstavitev dokončanega dela, na obisku se jim je pridružil tudi direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek; takrat so se tudi prvič odpravili na ogled zgodovinske trdnjave Alamut v iranski provinci Qazvin nedaleč od Teherana.

Kljub diplomatskim prizadevanjem pa zaradi ohlajenih odnosov med državama uradno ni prišlo niti do enega od želenih sestankov. Projekt Alamut je na neformalnih pogovorih s ključnimi odločevalci sicer dobil zeleno luč na vseh nivojih, razen na direktoratu za kulturno sodelovanje in iranske mednarodne zadeve pri organizaciji za islamsko kulturo in odnose na iranskem zunanjem ministrstvu. Odločili so se, da medtem kljub vsemu v okviru Festivala Ljubljana izvedejo svetovno premiero Alamuta v Sloveniji in k sodelovanju povabijo Simfonični orkester RTV Slovenija, ki mu bo dirigiral Navid Gohari.

Glavnino kompozicije je napisal skladatelj in producent Luka Jamnik, ki s skupino sodeluje že od leta 2006, posamezne dele pa sta prispevala iranska skladatelja Idin

Samimi Mofakham in Nima Atrkar Rowshan. Za slovensko predpremiero so dodali še 60 harmonikarjev – ti bodo v enem od stavkov te simfonije ustvarili kakofonični hrup, ki naj bi ustrezno predstavljal zvok vojne.

Knjiga, ki ni bila po volji nobenega režima

»Knjiga, ki ni bila po volji nobenega režima in tudi ne bo, odlično tematizira vprašanja manipulacije vladajočih oblasti in je v tem hipu ravno tako aktualna, kot je bila ob njenem nastanku leta 1938 ali takoj po dogodkih po 11. septembra,« pravi Rok Zavrtanik, direktor založbe Sanje, filozof in aktivist.

Bartolov esej Alamut, prebujeni zmaj, ki ga je založba Sanje pred nekaj leti objavila v samostojni knjižni obliki, je gotovo odličen vir za razumevanje geneze in procesa Bartolovega ustvarjanja Alamuta. Tam lahko preberemo Bartolov zapis, kako mu je maja leta 1927, ko je v literarnem krožku v Parizu bral svojo črtico Ljubezen velikega kana, Josip Vidmar predlagal temo, za katero je bil prepričan, da je »kakor nalašč zanj«. Povedal mu je zgodbo o orientalskem mogotcu, o katerem pripoveduje Marco Polo v svojih potopisih, ki si je zamislil sistem, kako iz svojih vernikov narediti slepo orodje za svoje načrte.

Bartol v eseju natančno opisuje vznemirjenje, ko je v Vidmarjevih besedah prepoznal »dolgo iskano snov, za katero je leta stikal po knjižnicah in arhivih«. Začutil je, »da se ga je dotaknila usoda«. Osrednji lik romana je heretik Hasan ibn Saba (Hassan-i Sabbāh), karizmatični verski in politični vodja izmaelitov in ustanovitelj skrivnostne islamske sekte asasinov (oziroma hasasinov), čigar ime se še danes izgovarja s strahospoštovanjem.

V romanu je Hasan ibn Saba samooklicani prerok, domnevno poslan od Alaha, ki izza okopov svojega orlovskega gnezda – gradu Alamut – vodi sveto vojno proti perzijskemu cesarstvu, ki so mu takrat vladali Turki Seldžuki. Z majhno skupino špartansko izurjenih privržencev se spopada z veliko močnejšim sovražnikom. V zameno za zvestobo svojih vojakov, fedainov, jim ponudi več, kot bi navadni smrtniki lahko kadarkoli okusili; s ključem, ki mu ga je domnevno zaupal sam Alah, jim odklene vrata posmrtnega življenja – raja, kakor je opisan v Koranu. Tu zbira verske in politične privržence, obenem pa zgradi še skrivno imitacijo rajskih vrtov, v katerih so nastanjena mlada dekleta. Z narkotiki omamlja mlade vojake in jih pošilja v vrtove s pretvezo, da ima moč, zaradi katere lahko tudi še živim omogoči dostop v raj, ki jih čaka po smrti. Ko fedaini enkrat ta raj okusijo, so pripravljeni za ibn Sabo storiti dobesedno vse, da bi se vanj lahko čim prej vrnili.

Na dokončno izoblikovanje romana je gotovo vplivalo takratno politično dogajanje v Evropi, prepredeno s totalitarističnimi diktaturami. Roman je sicer pisan v tehniki popularnih zgodovinskih romanov, hkrati pa gre za filozofski roman, saj delovanje demoničnega Hasana ibn Sabe, ki ni prikazan zgolj enostransko, po mnenju kritikov temelji na izdelanem relativističnem filozofskem sistemu, ki utemeljuje prevaro kot sredstvo za doseganje cilja.

Bartol je tako omenjeno izmailsko geslo Nič ne verjeti in vse smeti storiti v duhu Nietzschejevega Zaratustre preoblikoval v Nič ni resnično, vse je dovoljeno in s tem motom filozofsko utemeljil podobo demoničnega voditelja, ki s prevaro obvladuje množice, vendar s tem le služi višjemu, torej »političnemu« cilju. Motiv, ki naj bi ga prevzel tudi po motivu velikega inkvizitorja iz romana Dostojevskega Bratje Karamazovi.

Čeprav avtor ni skrival, da Hasan ibn Saba uteleša ključne diktatorje dvajsetega stoletja, ga ne izpiše enoplastno. V romanu njegov lik pravi: »Vidiš, razlika med nami, ki smo spregledali, in ogromnimi množicami, ki tavajo v temi, je tale: Mi smo se omejili, one se pa nočejo ali ne marajo omejiti. One zahtevajo od nas, da jim odpravimo belino neznanega. Ne morejo prenesti nikakršne negotovosti. Ker pa resnice nimamo, jih moramo tešiti z izmišljotinami in bajkami.«

Stavki, ki so bili še preveč aktualni ob izidu romana, v luči družbenopolitičnih dogodkov ne izgubljajo svoje družbene osti. Seveda pa se Laibach ne omejuje in pušča odprto interpretacijo, kdo je lahko Hasan ibn Saba danes.

»Pišem za občinstvo, ki bo živelo čez petdeset let«

Založba Sanje je Bartolovega Alamuta reaktualizirala po dogodkih 11. septembra, roman so objavili februarja 2002, doživel je izjemen odziv med bralci in vrsto ponatisov, prodaja knjige v Sloveniji je presegla sto tisoč izvodov.

Mednarodni uspeh Alamuta pa se je začel veliko prej, v Franciji že leta 1988, torej natanko petdeset let po nastanku, natanko tako, kot je predvidel njegov avtor. V eseju Alamut, prebujeni zmaj Bartol namreč daje vedeti, da se zaveda, da je napisal posebno delo, ki ga bo preživelo: »Pisal sem za sodobno občinstvo, in vendar! Imel sem občutek, kot da pišem istočasno še za občinstvo, ki bo živelo čez petdeset let, in skoraj tudi za občinstvo, ki je živelo pred petdesetimi leti.« Alamut je tako konec osemdesetih postal uspešnica v Franciji in nato v drugih evropskih državah, šele leta 2002 s Sanjami je ponovno postal uspešnica tudi v Sloveniji.

Z današnje perspektive je zanimiv tudi Bartolov zapis,v katerem sluti, da je zapisal nekaj velikega: »V nedeljo, 24. VII. 1938. Ob ¾ 6h dovršil Alamut. Zadovoljen. Zadnje dneve neprestano trepetal, da bi mi ga kdo ne ukradel, da ne bi nastal požar ali prišlo kaj drugega vmes. – Proti koncu mislil, da me že lahko kdo ubije, ali da se ponesrečim, Alamut je le v glavnem dovršen. Toda čisto oddahnil sem si šele, ko sem napisal zadnjo črko. Naj me le kdo ubije (imel strah, da me ne bi kdo skozi pritlično okno), v Alamutu bom nesmrten.«

Na žalost je, razlaga Zavrtanik, francoska založba grobo kršila avtorske pravice z dediči avtorja in arogantno zavračala vse poskuse družine in kasneje tudi založbe Sanje, da se spori zgladijo. »Tako smo bili prisiljeni sprožiti sodne postopke, ki so se končno zaključili leta 2010 v prid lastnikov avtorskih pravic, ko so bile vse avtorske pravice za roman – vključno s filmskimi – končno vrnjene v Slovenijo.«

Morda se pri nas še vedno premalo zavedamo, da se roman Alamut nenehno prevaja in bere po vsem svetu, nedavno je izšel v Braziliji, čaka se na izid na Kitajskem. Ob pričujočem Laibachovem projektu je treba povedati, da je Alamut preveden tudi v farsi v Iranu, vsaj dva prevoda obstajata tudi v arabščini. Kot pojasnjuje založnik, je veliko namreč tudi piratskih (nelicenciranih) prevodov – tudi v ruščini, indonezijščini. »Te dni smo prejeli prošnjo za objavo Alamuta v zvočni knjigi v ruskem jeziku, pravkar obnavljamo pogodbo z ameriškim založnikom, dogovarjamo se z britansko založbo o izidu Alamuta v Veliki Britaniji … skratka, Alamut ostaja močno aktualen tudi danes, 84 let po izidu!« je prepričan Rok Zavrtanik.

Hkrati omenja tudi širši javnosti malo znano dejstvo, da je Ubisoft navdih za eno najuspešnejših videoiger vseh časov (Assassins Creed) dobil prav pri Alamutu – kar so producenti igre sprva odkrito priznavali. »Zanjo smo od Ubisofta celo prejeli ponudbo, vendar pogodbe takrat nismo mogli sprejeti, ker je bila še odprta sodna bitka v Parizu.«

Vladimir Bartol v eseju Alamut, prebujeni zmaj: »Pisal sem za sodobno občinstvo, in vendar! Imel sem občutek, kot da pišem istočasno še za občinstvo, ki bo živelo čez petdeset let, in skoraj skoraj tudi za občinstvo, ki je živelo pred petdesetimi leti.«

Prenos Alamuta na film?

Tudi med filmskimi ustvarjalci že dolgo vlada zanimanje za prenos Alamuta na filmsko platno ali v format tv-serij. Mnogi svetovno prepoznavni ustvarjalci so skušali pridobiti pravice, morda so bili pri založbi Sanje najbliže rešitvi s turško-nemškim režiserjem Fatihom Akinom (Z glavo ob zid, Kuhinja z dušo, Obupana/Aus dem Nichts ...), ki si je vrsto let zelo resno prizadeval za realizacijo filma, pove Zavrtanik.

Resna ovira za realizacijo je, da gre za zgodovinski spektakel, ki zahteva velike finančne vložke, ki pa jih je za zdaj mogoče zagotoviti le v sodelovanju z ameriškimi velikimi studii. Kakor vemo, so lahko ti težavni, pravi Zavrtanik, saj je skoraj »nemogoče izposlovati proste roke režiserju in mu zagotoviti tako imenovani final cut«.

Dodatna težava pa je, da gre za politično izjemno občutljivo snov; menda naj bi Fatih Akin svojemu kolegu, oskarjevcu Alejandru G. Iñárrituju, predlagal, da se za predelavo Alamuta skupaj lotita scenarija, a je ta po prvotnem navdušenju, pomislil na morebitno grožnjo s fatvo. Glede na nedavni poskus umora Salmana Rushdieja ta strah ni bil neutemeljen.

In kolikor vem, pravi Zavrtanik, je Akin kmalu po tem, ko je javnost izvedela, da naj bi se lotil filma po literarni predlogi Alamuta, že začel dobivati grožnje. Za pravice za film so se resno zanimali tudi iranski in ruski producenti, a so se stvari začele prav tako zapletati. Hollywood je skušal priti do zgodbe tudi mimo Fatiha Akina, in čeprav so ponujali tako imenovano A-produkcijo z oskarjevimi nagrajenci, je bila ponudba za založbo Sanje nesprejemljiva, saj bi bil, kot pravi, film najverjetneje zlorabljen za politično propagando, kakršna je za Hollywood značilna – v celoti bi se morali odreči nadzoru nad scenarijem in filmom. »Le predstavljamo si lahko, kateri stereotipi bi prevladovali v filmu in kaj bi nastalo iz osrednjega lika Alamuta – iz Hasana ibn Sabaha, ki je v romanu kompleksna, zagonetna, tragična oseba.«

O tem, kakšen bo lik Hasan ibn Saba v novem delu in kako nam bo spregovoril z glasom Milana Frasa, bomo torej videli in slišali na odru Križank 5. in 6. septembra, saj Laibach pričakovano ne napoveduje, ne opisuje in dvoumno odgovarja, »da gre za premiero povsem novega dela, in niti sami ne vedo, kaj se bo v resnici zgodilo«.

»Prej ali slej – tako upamo – bomo projekt predstavili tudi v Iranu, kjer se je ta zgodovinska zgodba odvijala. Trenutni diplomatski odnosi med Slovenijo in Iranom so na nizki ravni, vendar zato tudi obstaja diplomacija, da to popravi. Če ne bodo oni, bomo mi.« ●