Umetnica mora biti ... del skupnega vesolja

»Dobiva se ob 11. uri v Novem Beogradu pri Črni ovci,« mi je v sporočilu napisala Ana Đurić Konstrakta, potem ko sem jo zaprosila za pogovor pred napovedanim koncertom, ki ga bo s skupino Zemlja gruva imela 8. septembra v Ljubljani.

Veselila sem se tega srečanja. Svojim beograjskim prijateljem sem se hvalila, da bom spoznala žensko, ki ji je uspelo, da smo bili vsi ponosni, da smo njeni someščani, ko je maja letos nastopala na Evrosongu, saj je v Torino prinesla nekaj novega, pa vendar prepoznavnega, nekaj svežega, pa vendar tako resnega, nekaj melodično preprostega, smiselno pa tako večplastnega, da smo se ob ritmu njene uspešnice In corpore sano vsaj za teh nekaj minut vsi počutili kot del vesolja, iz katerega prihajajo sporočila, razumljiva v vseh jezikih sveta.

»Vau!« »Čudovito!« »Edinstveno!« – so vzklikali moji prijatelji in vsak od njih je imel vprašanje, ki bi ji ga rad zastavil. »Vprašaj jo,« mi je naročila prijateljica, »kaj pomeni tisti gib … saj veš, tisto, ko obrača dlani …«

Konstrakta me je čakala za mizo ob velikem oknu lokala v Novem Beogradu, poglobljena v računalnik, na katerega je pisala odgovore na moja vnaprej poslana vprašanja. Pogled njenih velikih modrih oči so dopolnili trden stisk roke, malce sramežljiv nasmeh in nenavadna iskrenost, o kateri se mi je zazdelo, da jo dela ranljivo. Pa vendar neuklonljivo. Naslednjo uro in pol je nasproti mene sedela kombinacija krhkosti in moči, pripravljena odgovoriti na vsa vprašanja, vključno s tistimi, na katera ne obstajajo odgovori. Na primer, ali sva se zgolj po naključju sestali pri Črni ovci« ali pa se morda sama tako počuti v svojem lastnem mestu. Kot nekakšna izjema s prepoznavno različnostjo, zaradi katere je hkrati večja in bolj osamljena od vseh, ki jo obdajajo.

»Popolno naključje!« se smeji Ana. »Ne počutim se tako in v bistvu delim razumevanje z velikim številom ljudi. Čutim to skupnost, saj mnogi posamezniki, s katerimi nimam osebnih stikov, prepoznajo tisto, kar govorim v svojih pesmih.«

In corpore sano

Ko je pesem In corpore sano zmagala na državnem tekmovanju za predstavnico Srbije na Evroviziji 2022, so številni Beograjčani v tem videli napoved vsesplošne spremembe. Navdušenje, ki je Konstrakto spremljalo vse do Torina, pa je bilo deloma povezano tudi s prebujenim upanjem, da se bo država odprla za nekaj novega, da bo na svoja tla spustila svež glas kritike in moderne ustvarjalnosti z visoko dozo družbene angažiranosti.

Vendar Ana k spremembi pristopa matematično. Tako kot k svoji glasbi. »Če nam bo po tem pojavu, ki se imenuje Konstrakta, in po vsem tem, kar se je zgodilo, uspelo prepoznati določene druge avtorje – in ti zagotovo obstajajo –, če se bomo zanimali za njihovo delo, za tisto, kar nam hočejo povedati, bomo dokazali, da smo bolj zrela

družba, kot smo bili. Če Konstrakta ne bo ostala osamljeni primer, temveč se bo spremenila v nekakšen trend, smo po mojem mnenju naredili nekaj v smeri spremembe,« pravi.

»Mene pravzaprav vedno najbolj zanima, kako se počutim ob določenih družbenih odnosih, mislim pa tudi, da se nato v tem številni prepoznajo,« mi pojasnjuje Konstrakta, ker se v intervjujih izogiba navajanju političnih stališč. »Ta pesem je tisto, kako se mi počutimo v danih družbenih okoliščinah. In to je kritika.«

Njene velike oči me gledajo z osredotočenostjo, ki me prepriča, da sva na to temo povedali vse, kar je bilo treba. A za Konstrakto pomeni kritika veliko več od političnega stališča. Ona nagovarja družbo in njene pesmi iščejo natančen izraz absurda, v katerem živimo, tako da bi ga naredile bolj znosnega in manj uničevalnega.

Pomemben je dražljaj

»Kaj vse imate za absurd sedanjosti?« jo vprašam. »Na primer: resnica ni pomembna, pomemben je dražljaj,« pravi. »Ali: naše kozje mleko je dala krava.« Znova me osredotočeno gleda. Ima nenavadne okrogle oči, katerih modrina je obrobljena s črnim krogom. In prepoznavno znamenje pod levim očesom, ki je na njenem obrazu videti kot pika na i. Kot potrditev identitete, ki tava sama za seboj, zelo jasna, pa vendar polna dilem, ki Konstrakto povezujejo z ljudmi okoli nje.

»Od kdaj imate občutek, da živite v družbi, ki je, kot ste dejali ob neki priložnosti, polna 'dezorientiranih in nezaščitenih ljudi'?« jo vprašam.

»Morda od takrat, ko sem se začela zavedati, da mi kljub velikanskemu trudu ne uspe priti do rešitve, do nekakšne minimalne eksistencialne varnosti,« pravi. »Vidim torej, da ni vse odvisno od mene, čeprav zahodni svet nadvse rad sporoča, da je vse stvar naših individualnih prizadevanj. Tukaj imam v mislih predvsem zaposlitev, delovne razmere … Dezorientiranost vidim kot posledico prenatrpane infosfere (metafizično področje informacij, podatkov, znanja in komunikacije).«

Ana ni pesimistka, prej obratno. »Še vedno verjamem, da lahko takšna težka čustvena okolja rodijo določen napredek,« pravi. Ko jo vprašam, kako bi opisala Beograd, v katerem se je rodila, odrasla, končala fakulteto za arhitekturo, se začela ukvarjati z glasbo, si ustvarila družino, rodila dva otroka in velik del sebe posvetila glasbi, pa citira naslov pesmi Wikluh Skya oziroma Đorđa Milenovića, srbskega raperja in ustanovitelja hiphop tria Bad Copy: »Prelepa katastrofa.«

»A Beograd ima vendar tako močno kulturno sceno …« jo prekinem. Strinja se z menoj in doda, da »daje to prelepo katastrofično okolje, v katerem živimo, velik navdih«. Ob tem poudari, da ne pozna »kulturne scene«, pa vendar govori tisto, kar slišim od skoraj vseh beograjskih umetnikov. »Obstaja ustvarjalni duh, ki je morda kljubovalni odgovor na razmere, v katerih živimo, dejstvo pa je, da ta scena nima sistemske podpore, da se v kulturo ne vlaga, tako da je vse omejeno na osebno pobudo in vse je odvisno od tega, kdaj se bo posameznik do konca izčrpal.«

To pomeni, da je vse skupaj odvisno od tega, ali je umetnica zdrava, se pošalim in jo vprašam: »Ste vi zdravi?«

»Mislim, da sem,« se nasmehne. »Za zdaj.«

Zdravje

»Umetnica mora biti tudi lepa,« izzovem Ano z namigom na performans Marine Abramović, v katerem se ta obsesivno češe, vse dokler ne začne krvaveti iz razpraskane kože. »In corpore sano se zavestno nanaša prav na to delo,« pravi Konstrakta. »Zame je ta performans zelo pomemben. Tukaj je to – umetnica mora biti zdrava, in to se nanaša na čas, v katerem postaja zdravje vrhunska vrednota. Nekaj, kar se mora. Obsesivno umivanje rok je referenca na Marinino kompulzivno česanje. Nič več nismo obsedeni z lepoto, zdaj se je kolektivna obsesija preusmerila na zdravje, tako da vsi spremljamo vsak svoj gib, opazujemo, kako nam delujejo organi, hodimo na vse mogoče analize, jemljemo to ali ono iz telesa, imenujemo stanja, opredeljujemo svoje bolezni, kupujemo vitamine in prehranske dodatke, za vsem tem pa obstaja velikanska poraba. In vse bolj smo dezorientirani, saj so vse informacije na isti ravni – tako lažne kot točne in nobeni več ne zaupaš. Ne veš, komu bi verjel.«

»Kaj pa koreografija z obračanem dlani?« pomislim na prijateljico, ki me je prosila, naj jo vprašam tudi to, in ki mi je navdušeno zatrjevala, da je Konstrakta prav s temi gibi vzpostavila komunikacijo z občinstvom, in to veliko širšim od beograjskega in srbskega.

»Treba je bilo pokazati, da so roke čiste z obeh strani,« mi Ana pojasnjuje koreografijo, ki spremlja pesem In corpore sano, ki je bila, in to po številnih ocenah, največji hit letošnjega Evrosonga. »To je bil naš namen. Morda pa je bil v njej tudi tisti kraljevski pozdrav …« doda in namigne na način, kako, denimo, kraljica Elizabeta II. pozdravlja zbrano množico. »Šele pozneje sem izvedela, da v jeziku gluhonemih to pomeni aplavz. Tega prej nisem vedela, se je pa ta preprosta koreografija zlahka prijela med ljudmi, in slišala sem celo tolmačenja, da ima ta pesem matrico K-popa (korejskega popa), torej nastopa z zelo preprosto koreografijo, kar hitro postane viralno (se hitro širi).«

»S-pop, srbski pop,« se šalim med dvema požirkoma dobre kave in spontano nadaljujem z nadaljnjo razsežnostjo kolektivne dezorientiranosti. »Boste napisali pesem Umetnica mora biti srečna?« jo vprašam. »Aha, zanimivo! To si bom zapomnila!« se nasmeje. »Lepo je, ko si srečen,« nadaljuje povsem resno. »A prav tako je pomembno biti žalosten. Mislim, da je žalost prav tako pomembna kot sreča, je prav tako konstruktivna kot sreča. To dvoje obstaja skupaj.« Vpraša me, ali sem poslušala njeno pesem Tuga (Žalost). Sem. In res, to je skupek občutkov, ki za vedno ostanejo v duši človeka, ki je doživel hudo izgubo. »Meni je bolj pomembno to, da sem pomirjena s svojimi občutki,« mi pravi.

Nu sounds of Belgrade

Deluje mirno, čeprav ji od časa do časa zazvoni telefon. Osredotočena je na pogovor in ne odgovarja na klice, hkrati pa zelo zbrano, skorajda piflarsko odgovarja na vsako moje vprašanje, kot da bi se ji zdelo zelo pomembno, da razumem vsak stavek, vsako besedo, ki jo izreče. Tako se vede tudi takrat, ko ustvarja svojo glasbo.

»Izobrazba, ki sem si jo pridobila na fakulteti za arhitekturo v Beogradu, je v resnici široka,« pravi. »Tisto, kar mi koristi pri delu z glasbo, je morda pristop k delu, kjer se izhaja iz zasnove in nato naprej obdeluje …, čeprav je včasih lepo izhajati iz nezavednega. Vendar se jaz v glavnem napotim od teme, ki me zanima, od zgodbe, in nato malce raziskujem. Najdem ustrezni beat in vzdušje, usklajujem besedilo in metriko. Produkcijo izvedemo v studiu Gruvlend, v trenutku, ko pesem objaviš, pa si že v komunikaciji z ljudmi, ki jih ta zgodba zanima.«

Ana se je začela z glasbo ukvarjati pred kakšnimi dvajsetimi leti v okviru skupine Mistakemistake, s katero je delala od leta 2002 do leta 2006. Nato je leta 2007 nastala Zemlja gruva, skupina, katere ime je nastalo iz besede groove (razrezati, razbrazdati). »Oh, ne, nič grobega, kar bi gruvalo,« se smeje Ana. Veseli se odhoda v Slovenijo. To bo prvi samostojni koncert njene skupine v Ljubljani, čeprav so v slovenski prestolnici že nastopili leta 2010 v okviru projekta Nu sounds of Belgrade, ki ga je vodil Dragan Ambrozić.

»Tokrat prihajamo kot Konstrakta in Zemlja gruva. Zelo se veselimo koncerta. Ne morem oceniti tega, ali obstaja pri mlajših generacijah jezikovna pregrada. Bomo videli,« pravi Ana. Spomnim jo na to, da te pregrade ni bilo na Evroviziji, čeprav večina občinstva ni mogla razumeti večjega dela besedila. Kljub temu so gledalci najbolj gledanega televizijskega šova v Evropi z njo poskakovali, obračali dlani in – če že nič drugega – ponavljali tisto »bit, bit, bit« iz refrena »umetnica mora biti, bit, bit, bit, mora biti zdrava«.

Za Konstrakto, ki je maja letos nastopila kot srbska predstavnica na Evrosongu v Torinu, pomeni kritika veliko več od političnega stališča. Ona nagovarja družbo in njene pesmi iščejo natančen izraz absurda, v katerem živimo, tako da bi ga naredile bolj znosnega in manj uničevalnega.

Pomembno je ...

Na koncu pogovora sem sama nase ponosna, ker sem se uprla temu, da bi Konstrakto vprašala: »In kaj bomo zdaj?« Ne vem več, kdo vse je ta konec njene uspešnice citiral ob vseh mogočih priložnostih, zato sem se odločila, da bom izvirna in se bom temu vprašanju izognila.

»Ah, da, Ana, še to …« dodam, preden se v Črni ovci posloviva. »Mislite, da je pomembno imeti psa?«

Smeje se lepo. Po ozarjenem obrazu vem, kaj bo odgovorila. »Je. Pomembno je imeti psa,« pravi. »Imam psa in ta sedanji pes … to je nekaj, česar še nikoli nisem imela. Nič mu ne morem, ničesar ga ne morem naučiti, teka povsod naokoli, skače po ljudeh. Borila sem se z njegovim značajem, vse dokler nisem dojela, da je tak, kot je, in da ga moram takšnega sprejeti. Da ga moram brezpogojno ljubiti.« Potem pa sta se nenadoma začela razumeti in od tistega trenutka je bilo vse lažje. »Tako je tudi z ljudmi, mar ne?« jo vprašam. »Da, pomembno je vsakega sprejeti takšnega, kot je. Potem se razumemo, potem se imamo radi in tukaj je skrivnost komunikacije, o kateri ves čas govorimo.«

Umetnost mora biti odprta, tako kot morata biti odprta družba pa tudi vsak posameznik, ugotavljam in se poslovim od Konstrakte. Oh, komaj čakam, da prijateljem povem, kaj vse sem se od nje naučila! ●