Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Demokracija ni stanje. Je točka na obzorju
Delo, 2. julija
Pod zgornjim Peter Klepec naslovom lahko v sobotnih pismih že nekaj časa prebiramo zanimiva razmišljanja o demokraciji – 20. avgusta so se na to temo oglasili trije pisci, to so dr. Blaž Mesec, Matevž Krivic in Marijan Lačen. Demokracijo kot politični sistem vrednotijo precej različno in posledično se razlikujejo tudi v ocenah, kakšne so demokratične razmere v naši državi. Ker gre za aktualno zadevo, naj ne bo odveč, da o njej ponudim še svoje mnenje.
Demokracijo predvsem razumem kot enega od modelov upravljanja države, njena alternativa pa je avtokratsko upravljanje. Pri vrednotenju sistema upravljanja je pomembno upoštevati, kaj je njegova ciljna usmeritev. Po mojem razumevanju demokracije je njena prednostna vloga učinkovito in pošteno upravljanje države v korist večine, ki naj se odraža v materialnem blagostanju večine prebivalstva in v njegovih svoboščinah. Nasprotno od tega daje avtoritarno upravljanje praviloma prednost interesom družbenih elit, na katere se samo opira, večina pa je posledično v raznih oblikah prizadeta, najpogosteje materialno, pa tudi v osebnih svoboščinah.
Zgornje razumevanje demokracije je blizu temu, kako o njej razmišlja eden od treh zgoraj omenjenih piscev, to je M. Lačen, manj pa mu verjetno pritrjujeta druga dva. Naj se omejim le na razlike med mojimi pogledi in tem, kako demokracijo razlaga M. Krivic. Zanj je demokracija politična ureditev z vladavino večine, ki varuje osebne in politične pravice vseh državljanov. Pri tem je po mojem razumevanju vsebina »vladavine večine« omejena na volilno pravico, ki jo imajo vsi odrasli državljani. Od volilne pravice do dejanskega vladanja pa vodi zapletena pot, ki je ni težko zlorabiti predvsem s ciljem, da se v korist izbranih družbenih struktur, še predvsem političnih strank, omeji stvarni vpliv volivcev na vladanje. To se v velikem obsegu dogaja tudi v našem političnem sistemu in zato ne preseneča, če ima pri nas demokracija vse značilnosti strankokracije, to je vladavine političnih strank. Taka vladavina zapostavlja interese večine, predvsem v korist političnih elit in njihovih podpornikov, je zelo dovzetna za korupcijo in je upravljavsko vse prej kot učinkovita. Njene posledice se odražajo v številnih neželenih oblikah, še predvsem pa tako, da živi večina Slovencev veliko slabše, kot bi v primeru, če bi svojo državo res demokratično upravljali.
Po mojem razumevanju je torej pri nas demokracija močno zlorabljena. Temu mnenju ne pritrjujejo predvsem tisti, ki so jim volitve in osebne svoboščine (pravici voliti se velik del Slovencev celo odreka) osrednja vrednota demokracije. Od demokracije pa večina pričakuje veliko več, to je predvsem učinkovito in pošteno upravljanje države v splošno korist. Ta pričakovanja je možno v veliki meri uresničiti, a žal le ob pogoju, da se sedanjo formalno de
04
sobotna priloga 2. julija
2022
Demokracija ni stanje. Je točka na obzorju mokracijo tako prenovi, da si bo tudi po vsebini zaslužila to prijazno ime. Kaj naj bi pri nas zajela njena prenova, se dokaj dobro ve. Predvsem gre za tri zadeve. Najprej za spremembo volilnega sistema, ki naj zagotovi bistveno večji vpliv volivcev na izbor oseb, ki nas zastopajo v parlamentu. Predlog zakona, ki to zahtevo primerno zadovoljuje, civilna družba že nekaj časa ponuja politiki, a žal odzivi niso prav obetavni. Drugič, sedanji model oblikovanja vlade je treba nadomestiti z rešitvijo, ki politike ne bo razdvajala, pač pa jo bo zavezovala, da bo državo učinkovito upravljala; pri iskanju primerne rešitve ne kaže biti inovativen, pač pa se raje zgledujmo po izkušnjah Švice. In tretjič, radikalno je treba omejiti politično kadrovanje v javnem sektorju in podjetjih v državni lasti, predvsem v korist uporabnikov njihovih storitev in zaposlenih.
Zgornjim spremembam naša politika, tako leva kot desna, ni naklonjena, saj bi v marsičem prizadele njene interese. Naloga civilne družbe je torej, da poskrbi za njihovo uresničitev; le tako si namreč lahko obetamo, da bomo postali tudi po vsebini res demokratična in razvojno uspešna družba.
Andrej Cetinski,
Ljubljana
Peter Klepec ni le pravljični lik, je tudi filozof, za katerim se dviga prah. Po objavi članka pod zgornjim naslovom potekajo v pismih v Sobotni prilogi razprave uglednih mož. Dilema je, ali smo imeli v socializmu več demokracije kot danes. Pa da demokracija in blagostanje nista nujno povezana, smo se naučili iz njihove razprave. Kresala so se mnenja, a zdi se mi, da je bilo več retorike, kjer je cilj prepričati druge v svoj prav, tudi če sam vanj ne verjameš; za tekmovanje gre, konkurenco – »nadmudrivanje«; v nasprotju z asertivnostjo, to je s kreativnim dialogom, kjer udeleženci iščejo najboljšo skupno rešitev v smislu slogana »V slogi je moč!«
Občutek imam, da ima vsak po svoje prav. S stanjem, kot ga imamo, ni nihče zadovoljen. A v tem, kako to preseči, so velike razlike. Nekateri menijo, da se je treba truditi v okviru sistema, ki ga imamo; drugi o tem dvomimo, kajti problem naj bi bil sam sistem. Gospod Krivic, ki stavi na pravo in obstoječi sistem, pravi, da v kapitalizmu nikoli ne bomo dosegli proporcionalne delitve ustvarjenega dobička med vse, ki so ga ustvarili. Živimo zato v nepravi demokraciji? In kaj zdaj? Z dr. Mescem menita, da je bolj smotrno in učinkovito boriti se za pravice šibkejših znotraj obstoječega sistema. Pa ve, da se močnejši še bolj učinkovito borijo znotraj demokracije, da postajajo še močnejši. Glede ustave pravi, da morda ni najboljša, a sprejeta je bila z dvotretjinsko večino in jo moramo spoštovati. Strinjam se z njim, da demokracija sama po sebi ni porok za blagostanje in pravičnost.
Gospoda Krivica zelo cenim, ker je iskren, pravno izobražen ... In kaj vse je že storil za izbrisane! Razumem ga, ko ločuje pravičnost od prava. Verjamem, da pravo lahko obstaja brez pravičnosti, obratno verjetno ne! Sodne odločbe je treba spoštovati, četudi so nepravične, in pika! So pa v zakonih varovalke: referendumi, pritožbe, večstopenjska sodišča, pravica do protestiranja. Človekove pravice so zavarovane celo na mednarodni ravni. Je pravni okvir zadosten, da uresničujemo svoje pravice? Zakaj potem peščica bogatih bogati in se hkrati razrašča revščina? Očitno tudi v demokratično urejenih državah velja pravilo, da je »denar sveta vladar«. Pa ni problem le korupcija. Tudi niso samo desni na oblasti. Vsebinsko med levimi in desnimi ni velike razlike v odnosu politike do kapitala. So le nianse. Ni naključje, da so mediji v lasti kapitala. Lobiranje je bistvo sistema.
Marsikaj je narobe. Morda še najmanj ustava. Bili naj bi pravna in socialna država. In zdaj lepo prosim g. Krivica, da mi pomaga razjasniti pravno zagato. Kako je mogoče, da so oproščeni skoraj vsi akterji orožarske afere, Patrie, kraje družbenega premoženja ... Za dobrih 100 evrov dolga pa nekomu drugemu prodajo hišo. Socialo pa rešujejo humanitarne organizacije! No, pravičnost in pravo nista isto. Razumem! Kako pa je možno, ko ustava predvideva tri ločene veje oblasti, da njej podrejeni zakoni to povsem ignorirajo? Neustavno po moje je, da parlament voli vlado, ki potem obvladuje ta isti parlament. Sodna veja oblasti je tudi odvisna od izvršne oblasti. Je to maslo kapitala, da lažje obvladuje družbo? Demokracija pomeni vladavina ljudstva in kako lahko ljudstvo vlada, ko mu je peščica pobrala vse premoženje?
Bo g. Krivic na »bedna« vprašanja sploh odgovoril? A čutim, in ne le jaz, da je problem sistem. Po domače bom rekel: kapitalizem je v razsulu, pravzaprav nekaj še deluje po inerciji, sicer pa živimo v finančnem fevdalizmu. Formalno imamo demokracijo, ki pa je ljudje ne čutimo. »Svobodo« imamo, a kaj se dogaja s premnogimi delavci? In do zdravnika tudi vedno težje pridemo! Anton Pelko,
Grosuplje
Ker mi gospoda Mesec in Krivic po mojem globokem prepričanju 27. avgusta v PP29 odgovarjata precej mimo bistva mojega prispevka pod zgornjim naslovom 20. avgusta, se moram še enkrat oglasiti.
Oba namreč ponavljata (zanimivo in pomenljivo je, kako v tem prepričanju citirata drug drugega; je pa prikladno, ker s tem lahko odgovorim obema hkrati), da je kvaliteta življenja del demokracije, a nikakor ne edina. Kdo pa je rekel oziroma zapisal, da je kvaliteta življenja edino merilo demokracije v družbi? Jaz v svojem prispevku zanesljivo ne. Pri tem pa upam, da s kvaliteto življenja mislita (kaj sicer bi?) človeka dostojno življenje v socialno-ekonomskem smislu. Kot tudi nisem napisal nič slabega o njunih strokovnih in poštenih pogledih ali celo o njunem življenju; le v obravnavani tematiki se ne strinjam z njima.
In če se torej strinjamo, da je kvaliteta življenja eno izmed meril demokracije, bodimo konkretni: če bi nam kdo vzel volilno pravico ali pravico do govora, bi to označili kot kratenje demokratičnih pravic. Če pa nam kdo (demokratična družba) jemlje pravico do človeka dostojnega življenja (življenje s 400 evri mesečno pa to zanesljivo ni – lahko mejo evrov postavljamo višje ali nižje, pa bistvo ostane enako in se v njem znajde kar veliko državljanov), potem pa to ni kršenje demokratičnih pravic! Pa razumi to, človek, če moreš. Naj gospoda Mesec in Krivic še tako trdita, da smo v pravi demokraciji, nismo, dokler so tako eklatantno kršene demokratične pravice v svoji socialno-ekonomski komponenti. Zdrav človeški razum pač ne more pristati na to, da živimo v pravi demokraciji, kljub še tako utemeljevanim ustavnopravnim, ekonomističnim in družboslovnim argumentom, ki jih navajata oba gospoda. Pri tem seveda ne gre za življenjski standard neke družbe, od katerega je potem odvisno boljše ali slabše življenje njenih ljudi, in je to normalno, kot utemeljeno ugotavlja dr. Mesec; ne, tu gre za upokojence, ki so oddelali 40 let dela, za delavce, ki pošteno delajo 40 ur na teden in mnogi od njih ne presežejo bede človeškega življenja.
Ni mogoče pristati na tezo, sedaj je pač takšno stanje (Mesec nam ponudi celo primerjavo z Luksemburgom), a imamo kljub vsemu pravo demokracijo, vse drugo so le nekakšne sanje o pravi demokraciji, kot pravi Krivic. Ne, to niso sanje, to je le preprosta ugotovitev, da mora biti demokracija upoštevana in spoštovana v vseh svojih komponentah, ali pa je ni. Trditi, da demokracija je, v končni fazi pomeni izogniti se vpogledu v dejansko stanje premnogih ljudi v naši družbi. Torej nas čaka še kar nekaj domislekov ter naporov in očitno dolga pot, da bomo v pravi demokraciji. Danes pa se moramo spoprijazniti z dejstvom, da živimo v družbi, ki je za nekatere res prava demokracija, za nekatere pa nekaj daleč od tega. Da, prava za vse nas čaka tam nekje na obzorju. Pa še enkrat – to niso in ne smejo biti le sanje. Seveda so za marsikoga to utopistične socialistične sanje, a verjeti moramo, da je sedanji družbeni red (še posebej slovenski v primerjavi z razvito Evropo, kjer se hočemo primerjati) krivičen in da le sprememba tega prinaša pravo demokracijo. Če pa ta sistem ostaja naša konstanta, potem je enako z demokracijo. Seveda nisem popoln naivnež v upanju, da bo svet čez noč postal pošten in enak za vse; ne, ne mislim tako, vem le, in le to želim povedati s tem prispevkom, da imamo v svetu, ki ga živimo sedaj, v najboljšem primeru demokracijo z velikansko napako.
Ker bi moje nadaljnje razmišljanje pomenilo ponavljanje že povedanega, se na to temo ne bom več oglašal. Marijan Lačen,
Črna na Koroškem