Tuji delavci kot suho zlato

Delo, 6. avgusta

Kolumna Maje Grgič z zgornjim naslovom opozarja na vsem že dolgo znano dejstvo, da za kvalitetno delovanje družbe povsod primanjkuje delavcev različnih poklicev, pa tudi takšnih brez kvalifikacij. Obeh spolov.

Govorimo o pomanjkanju delavcev v komunalnih dejavnostih, gradbeništvu, o pomanjkanju gozdarskih delavcih, o osebju v domovih za starejše (že obstoječih, pa še jih gradimo), delavcih v gostinstvu in drugje.

V kolumni so obravnavani dolgotrajni postopki pridobivanja dovoljenj za tujce in tudi sramotne zlorabe tujcev. Glavni ekonomist GZS Bojan Ivanc je pravilno ugotovil, da so tuji delavci pomembno prispevali h gospodarski rasti v zadnjem obdobju. Problem je mogoče v tem, da so mnoge države v Evropi to spoznale že pred 50 ali 60 leti. Tudi Slovenija – takrat seveda še v Jugoslaviji, ko so večinoma priseljeni delavci iz drugih republik Jugoslavije pomembno prispevali k izgradnji Velenja, Kopra, Nove Gorice, Jesenic ... in delali v novozgrajenih tovarnah. Delavci iz Jugoslavije, Španije, Italije, Turčije so v veliki meri prispevali (tudi moja malenkost tam sredi 60. let prejšnjega stoletja) h gospodarski rasti Švedske, Nemčije, Avstrije. Delavci iz severne Afrike so dali svoj delež v Franciji. Nizozemci so pripeljali delavce iz nekdanjih kolonij, da o Veliki Britaniji ne govorim. Kako jim je to uspelo? Ker niso samo pripeljali tujih delavcev v svojo državo, ampak so oblikovali učinkovito migracijsko in integracijsko politiko, ki sta zagotavljali kakovostno življenje priseljencev in njihovo integracijo v družbo. To je osnovno in bistveno! To ugotavlja tudi Maja Grgič. Vprašanje je, ali smo v svoji ksenofobičnosti pripravljeni in sposobni storiti ta korak.

Resnica je, da se t. i. balkanski bazen prazni. Pa še ena resnica je: da je osnovna in najbolj zaželena destinacija delavcev (na primer iz BiH) še vedno Slovenija. Pri čemer pa je treba razlikovati med pretežno mlajšimi delavci, ki jim je začasno delo v Sloveniji samo odskočna deska za zaposlitev v kateri od še bolj razvitih držav, in onimi, predvsem starejšimi, ki v pretežni meri že imajo družine in jim je osnovni cilj preživeti družino in zagotoviti kvalitetno šolanje otrok. Oboje Slovenija lahko ponudi.

Za učinkovito integracijo tujih delavcev moramo zagotoviti poleg enakega plačila za enako delo še primerne bivanjske pogoje.

Po vsej Sloveniji je v domovih za starejše precej ljudi, ki niso sposobni plačevati oskrbnine. Njihove obveznosti dostikrat prevzamejo občine, oskrbovanci pa prepišejo svoje premoženje na občine. Ko ti oskrbovanci umrejo, ostanejo te nepremične v lasti občin, največkrat kot breme. Predlagam, da se na nivoju države ustanovi družba za gospodarjenje s tovrstnimi nepremičninami. Seveda je treba tako nepremičnino usposobiti za bivanje, primerno današnjemu času (kuhinja, kopalnica, notranje stranišče). To naj uredi ta družba. V najem pa bi jih ponudili takrat še tujim delavcem pod pogojem, da se zaposli tudi žena (partnerka). Oba pa v za določeno občino deficitarnih poklicih. Kot je bilo v enem od letošnjih predvolilnih soočenj rečeno za mlade najemojemalce (mislim, da je to predlagal g. Robert Golob), bi se najemnina upoštevala pri prodaji nepremičnine tudi tem najemojemalcem. Na ta način bi delno ublažili (ne pa še rešili) problem zaposlovanja v deficitarnih poklicih, polepšali podobo zapuščenih nepremičnin in, verjamem, tudi neposredne okolice.

Še ena možnost je. Po denacionalizaciji so prišle nepremičnine v last nekdanjih lastnikov ali njihovih potomcev. Veliko jih propada, saj jih mnogi ne morejo ali nimajo interesa usposobiti za bivanje. Mogoče bi kazalo te nepremičnine evidentirati, odkupiti (občine), adaptirati (država) in ponuditi uporabnikom po enakem principu kot v prejšnjem odstavku.

Kolumno je Maja Grgič napisala na osnovi sestanka na GZS, sejna dvorana je bila polno zasedena. Na sestanku ni bila predlagana nobena ideja glede rešitve problema »suho zlato«. Na kolumno je bila v Pismih bralcev samo reakcija dr. Gamsa, kot da ne gre za vitalni problem Slovenije.

Verjamem, da bi bil na predlagani način na dolgi rok »rešen« vsak delavec v deficitarnih poklicih – z zaposlitvijo tudi partnerja pa bi lahko zapolnili kar dve delovni mesti hkrati. Res, suho zlato!

Emerik Weigl,

Ptuj