Do you speak English?*

Delo, 23. avgusta

Prof. dr. Roman Kuhar 23. avgusta v svoji kolumni Do you speak English? med drugim razpravlja o težavah, ki nam jih v visokošolskem prostoru predstavlja zahteva po izvajanju pouka v slovenskem jeziku, ko poskušamo vključiti v študijski proces študentke in študente iz tujine, in meni, da bi bila rešitev morda v vpeljavi aplikacije ON (Online notes), ki bo omogočala sprotno prevajanje predavanj. Aplikacija je sedaj še v začetnih fazah, delovala pa bo tako, da bo najprej s pomočjo razpoznavalnika govora pretvorila govor predavatelja v pisno obliko, potem pa se bo ta zapis strojno prevedel v angleščino. Študentke in študenti bodo potem lahko angleški prevod predavanj simultano spremljali v obliki podnapisov na svojih telefonih, tablicah ali računalnikih. Sistem so že poskusno vpeljali v letu 2021, ga uporabili v pilotnih predavanjih na štirih fakultetah Univerze v Ljubljani in objavili poročilo.

Težav pri takšni podpori je veliko. Prva je ta, da predavatelji ne govorimo tako strukturirano, kot pišemo. Če podam en primer, vzet iz Poročila o izvedbi pilotnih predavanj projekta Online notes, v katerem navajajo zapis začetka enega izmed pilotnih predavanj: »Tako torej, naslov nekako bo: C vezja; torej kratko malo, analiza C vezij, zdaj, mogoče že takoj na začetku: kaj je sploh vprašanje ali pa, kakšna so lahko vprašanja? V C vezjih, torej vezi, je dano; so, kakšni viri, kakšna stikala, kakšni kondenzatorji, kaj po vaše so, bi rekel?« Predstavljate si lahko, da je imel prevajalnik s takšnim izhodiščnim besedilom precej težav in ustvaril precej nerazumljiv prevod: »So, the address will somehow be: C circuit; so a little bit, analysis of C circuits, now, maybe right at the beginning: what is the question at all or what can the questions be? In C circuits, i. e. bonds, it is given; are, what sources, what switches, what Capacitors, what do you think they are, I would say?«

Druga težava je, da predavatelji tudi pogosto ne govorimo zborno: eden izmed izbranih učiteljev je tako, na primer, želel posvariti študente, da bodo morali v času študija trdo delati, in je rekel: »Študij je šiht,« ter dodal, da je študij, kot bi hodil »osem ur na šiht«. Prevajalnik je Erasmus študentom ponudil drugačen pogled na univerzitetno delo in prevedel: »Study is shit, it is like eight hours shit walking.« Podobno je francoski filozof Foucault postal Fuko in Vuko. A vse te, malce komične težave se bo najbrž dalo odpraviti z razvojem tehnike.

Tretja težava je povezana s podnaslavljanjem samim: podnaslavljanje (do sedaj) še vedno opravljajo v veliki meri ljudje, ker zmorejo govorjeno besedilo v podnaslovih smiselno skrajšati, da ga uspe gledalec prebrati. Slovenski standardi, ki so usklajeni z mednarodnimi, namreč določajo, naj podnapisi ne bodo daljši od dveh vrstic in naj vsebujejo od 32 do 42 znakov, in sicer zaradi tega, ker gledalec zmore prebrati le približno 9 do 15 znakov v sekundi (ta bralna sposobnost je zmanjšana pri otrocih in starostnikih). Do sedaj smo potrebovali ljudi, da so se uspeli odločiti, kaj se lahko izpusti in kaj je v sporočilu pomembnejše, in to uvrstili v podnapise. Aplikacija Online notes pa bo študentkam in študentom posredovala prevod vsega, kar je predavatelj izgovoril. V pilotnem preizkusu so se tako prevedeni segmenti besedila pojavljali z zamikom (tudi več kot polminutnim) in so bili na zaslonu le kratek čas. To pomeni, da aplikacija zahteva od študentov v povprečju višjo bralno hitrost, kot je priporočena, in v določenih primerih celo predvi

deva, da bodo študenti prebrali tja do 186 znakov na sekundo, kar je človeško nemogoče.

Četrti pomislek pa je pedagoški. Četudi si zamislimo, da bi takšni podnapisi delovali brezhibno in bi uspeli vsebino govora tudi smiselno skrajšati, bodo študenti sicer lahko sledili predavanju, vseeno pa ne bodo mogli aktivno sodelovati pri pouku. Če študente zreduciramo na to, da berejo podnapise z elektronskih naprav, jim vsilimo pasivno vlogo. Potem bi bilo bolje, če jim pošljemo poglavje iz knjige ali članek. In na to ne smemo pristati. Nalogo univerzitetnega učitelja namreč vidim ne le v tem, da zgolj povzema neka znanja iz pisnih virov, temveč predvsem v tem, da študente spodbudi h kritičnemu mišljenju in jih nauči izražati svoje mnenje na spoštljiv način, poslušati argumente drugih in ustvarjati ozračje konstruktivne debate. Po mojem mnenju je to bistvo akademskega okolja, ki ga ustvarjamo na fakultetah.

Naj torej zaključim: prav se mi zdi, da je zakonsko določeno, da je učni jezik na slovenskih univerzah slovenski, saj na ta način zagotavljamo razvoj slovenščine kot strokovnega in znanstvenega jezika ter onemogočamo, da bi slovenščina postala zgolj jezik domačega okolja. Toda če bi na slovenskih visokošolskih inštitucijah res želeli ustvariti akademsko okolje odprte debate za tuje študente, bi morali, poleg zastonj tečajev iz slovenskega jezika, na vsaki študijski smeri, ki želi mednarodno izmenjavo, izvajati dodatno za tuje študente pouk v angleščini za vsaj 30 kreditov. (To seveda ne velja za študij slovenistike in za jezikovne programe.) Ti tujejezični sklopi bi lahko bili osnova za skupne študijske programe, ki jih je pri nas premalo in pri katerih bi del študija naši študenti opravili v tujini, tuji pa pri nas. Morda bi lahko na ta način tudi ohranili v slovenskem akademskem prostoru mnoge talentirane mlade ljudi, ki se sedaj odločajo za študij v tujini (kjer je študij morda res »shit«), ostali bi odprti in gostoljubni ter obenem vseeno ohranili svojo identiteto, ki jo v pretežni meri zaznamuje živa raba slovenščine.

* Govorite angleško?

Nike Kocijančič Pokorn,

Ljubljana