PREJELI SMO

Dr. Robert Golob, predstavnik Gibanja Svoboda, je 15. aprila letos na predvolilnem srečanju civilne iniciative Glas ljudstva s predstavniki levosredinskih strank in predvolilnih gibanj javno podprl prizadevanja za krepitev javnega zdravstva, v roku enega leta ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in prepoved popoldanskega dela zdravnic in zdravnikov iz javnega zdravstvenega sektorja pri koncesionarjih in zasebnikih.

Na volitvah je s prepričljivo večino dobilo največ glasov Gibanje Svoboda z dr. Golobom na čelu. Kar zadeva zdravstvo, se je v koalicijski pogodbi nova vlada pod vodstvom dr. Goloba zavezala k realizaciji vseh predvolilnih zagotovil Glasu ljudstva. Žal smo že tu doživeli časovni odmik od predvolilnih obljub, saj je ukinitev nepravičnega in neučinkovitega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja napovedana šele do konca leta 2024 in ne takoj, kot sta predlagala koalicijska partnerja SD in Levica. Vendar je ukinitev vsaj jasno napovedana. Poleg tega koalicijska pogodba napoveduje tudi odpravo popoldanskega dela zdravnic in zdravnikov pri zasebnikih in koncesionarjih ter razmejitev javnega ter zasebnega zdravstva. Od tu naprej pa smo priča nepričakovanih dvoumnih izjav dr. Goloba in še bolj ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana, ki jih je kritično obravnaval Delov kolumnist Janez Markeš v eni od prejšnjih Sobotnih prilog. Že sam odlog za leto in pol praktično izničuje možnost, da bi bilo dopolnilno zavarovanje ukinjeno v tem mandatu, minister pa je to pospremil še z izjavo, da bo pred tem treba odkriti nadomestni vir financiranja, kar je sprenevedanje: ni treba iskati novega vira, saj lahko ostane isti, samo plačevanje naj bo odvisno od prihodkov zavarovancev. Poleg tega odlaganje pomeni letno izgubo 50 milijonov evrov sredstev premij, ki jih bodo zavarovalnice še naprej uporabljale za nakup nepremičnin.

Julija je na seji odbora državnega zbora za zdravstvo prišlo do nesoglasja med poslancem Levice Mihom Kordišem in ministrom za zdravje Bešičem Loredanom. Kordiš je očital Bešiču Loredanu, da ne uresničuje koalicijske pogodbe, ampak da bolj ali manj prikrito podpira nadaljnje razgrajevanje javnega zdravstva in krepitev zasebnega. Kordiš je pojasnil tudi vzroke za nastanek čakalnih vrst. Krivdo zanje je pripisal predvsem zdravnikom, ki so zaposleni v javnem sektorju, popoldne pa delajo pri zasebnikih (zdravniki »dvoživke«) in svojega dela v javnem zdravstvu ne oddelajo, kot bi morali. Preusmerjajo celo bolnike iz dopoldanskih javnih ambulant k zasebnikom in s tem omogočajo preskakovanje čakalne vrste. Zdravnike in finančna sredstva iz javnih ustanov usmerjajo k zasebnikom. Dodatno pa zavarovalnice spodbujajo preskakovanje vrst z usmerjenimi dodatnimi zavarovanji.

Intervju z Bešičem Loredanom v Delovi prilogi Ona je razkril dejstvo, kako malo pomenijo dr. Golobu in njegovemu ministru za zdravje predvolilna zagotovila in določila koalicijske pogodbe. Ne gre za nikakršne kozmetične nianse, ki bi lahko bile še sprejemljive, ampak za vsebinsko negacijo predvolilnih zagotovil v celoti, kar razkriva osnovno intenco Goloba in njegovih, da bi ohranil današnjo hibridno naravo zdravstva v Sloveniji, ki je finančno pisana na kožo koncesionarjem in zasebnikom. Navsezadnje, »dvoživka« je celo sam aktualni minister za zdravje, ki ga očitno ne moti konflikt interesov med funkcijo ministra in njegovo sočasno pridobitno/privatistično dejavnostjo. Nikakor ni edini. Med »dvoživkami« so predvsem številni vodilni in vplivni zdravstveni delavci. Nekateri izmed njih so ob oznaki »dvoživka« celo osebno prizadeti. Vključno z ministrom Bešičem Loredanom. Kako se njegova dodatna zaposlitev sklada s koalicijsko napovedjo odprave popoldanskega dela zdravnic in zdravnikov pri zasebnikih in koncesionarjih?

Če povzamem, v intervjuju za Ono izstopajo naslednje Bešičeve Loredanove izjave:

1. Pričakovanja o strogi meji med zasebnim in javnim zdravstvom so »nerealna«.

2. »Slovenija nima nikakršnih težav s privatizacijo zdravstva«, kar je v nasprotju z raziskavami javnega mnenja (pod vodstvom prof. dr. Nika Toša) o vrednotah Slovencev. Kaže pa, da s privatizacijo zdravstva nima problemov prav minister Bešič Loredan.

3. »Ne bomo podirali sistema, ki smo ga gradili zadnjih 20 let.« Pravilno bi bilo reči, da smo v zadnjih 20 letih »razgrajevali« javni zdravstveni sistem v smeri bolj ali manj prikrite privatizacije.

4. »Denar mora slediti bolniku.« To je neoliberalna dogma, ki podpira privatizacijo zdravstva.

Dr. Robert Golob, predsednik vlade in vodja heterogene politične grupacije (gibanja, stranke?), je nedvomno inteligenten, izobražen, kultiviran človek z umirjenim, spodobnim javnim nastopom. V politiki ni povsem novinec. Pa vendar. Naredil je neodpustljivo napako, da je – vsaj kar zadeva zdravstvo – prelomil nekaj javno izrečenih predvolilnih zagotovil (obljub) in s tem izdal zaupanje svojih volivcev. Velik, tudi mednarodno cenjen poznavalec energetike pač ne more poznati specifike številnih področij, o katerih pa mora v končni posledici kot predsednik vlade odločati. Na primer v zdravstvu. Žal pri izbiri resornega ministra, ki ga je hkrati imenoval za podpredsednika vlade, ni imel srečne roke. Minister Bešič Loredan je del privatističnega zdravniškega esteblišmenta, ki naj bi izpeljal reforme zdravstvenega sistema, katerih cilj naj bi bila polna afirmacija javnega zdravstva. Glede na omenjene ministrove ukrepe in izjave pa je povsem jasno, da takšna pričakovanja javnosti niso »realna«. V že dlje časa potekajočem procesu »plazeče privatizacije« zdravstva uživa tiho podporo vplivnih zdravniških organizacij – Zdravniške zbornice, Zdravniškega društva in sindikata Fides.

Vpliva zdravniškega lobija v povezavi s farmacevtskim in zavarovalniškim se verjetno zaveda tudi dr. Golob. Zaveda se, da bo spopad za reafirmacijo javnega zdravstva z omenjenimi lobiji neizogiben, trd in neprizanesljiv. Zato se, vsaj do sedaj, ni javno opredelil do zdravstvene politike, ki jo izvaja in napoveduje resorni minister, kateremu je očitno prepustil tudi tista strateška pooblastila, ki naj bi bila po pomembnosti le v njegovih rokah.

Quousque tandem, dr. Golob!?

Kot nemočen državljan polagam upe za realizacijo nujno potrebnih sprememb v zdravstvu na nevladne organizacije in državljanske iniciative (na primer Glas ljudstva), ki so se izkazale kot najbolj pomemben in učinkovit segment družbe pri realizaciji nujnih, neizogibnih sprememb, ki so potrebne za preživetje in dostojno življenje ljudi v tej državi.

Janez Jančar, dr. med.,

Ljubljana