Šepetanja o vojni

Novi ameriški dr. Pogube že razmišljajo o mestih, kjer bi se lahko sprožila druga državljanska vojna. Se bo to zgodilo v teksaški gostilni, v kateri transseksualci plešejo pred mladoletnimi otroki? Ali v floridskem domovanju zadnjega republikanskega predsednika Donalda Trumpa, kjer so agenti zvezne policije izvedli racijo? Njegove privržence demokratski predsednik Joe Biden označuje za polfašiste, sami se vidijo – nekateri dobesedno – kot politični zaporniki globoke države domačih in svetovnih elit. To se dogaja v državi s skoraj 400 milijoni kosov strelnega orožja.

Za eno od najbolj odločilnih mest prve ameriške državljanske vojne med letoma 1861 in 1865, ki je kot najbolj krvavi ameriški konflikt ubila skoraj

700 tisoč ljudi ali dva odstotka prebivalstva, velja Institute Hall iz južnokarolinskega Charlestona. Tam so decembra 1860 glasovali za odcepitev, potem ko je z zahtevo po končanju sužnjelastništva na predsedniških volitvah zmagal Abraham Lincoln. Tako uporni jug kot sever države sta imela za spopad svobodoljubnega pogleda na svet z arhaičnim krivičnim na voljo organizirane vojske; sodobne ameriške politične in družbene skrajnosti kljub poplavi strelnega orožja med prebivalci, primernega za najbolj morilske vojaške spopade, nimajo trdnih struktur. Zvezna vojska in policija sta še veliko močnejši kot tedaj, a globoki nasprotni tokovi ne izključujejo nevarnih trkov.

V teksaškem Roanokeju, kjer so nedavno transseksualci nastopali pred dvema ducatoma šolarjev in njihovih učiteljev, so se po enih navedbah oboroženi pripadniki skrajno desnih Proud Boys in po drugih starši iz bližnje cerkve le zmerjali s prav tako oboroženimi zagovorniki prireditve iz skrajno leve Antife. Lahko bi se izšlo drugače. Nasprotniki soočenj osnovnošolskih otrok z drugimi spolnimi usmeritvami rutinsko vdirajo na transseksualne ure pravljic, »fant v krilu«, ki je v ženskem stranišču srednje šole v virginijskem okrožju Loudoun domnevno posilil sošolko, je odločilno pripomogel k zmagi republikanskega guvernerja Glenna Youngkina. Ameriška nasprotja se bodo morda tudi v prihodnosti poravnavala na volitvah in sodiščih, a je prepričanje številnih privržencev prejšnjega republikanskega predsednika Trumpa o ukradenih volitvah 2020 privedlo do vdora v kongres med potrjevanjem elektorske zmage demokratskega kandidata Bidna.

Velika večina republikanskih volivcev še danes verjame v »veliko laž«, kot prepričanja o kraji volitev imenujejo demokrati, mnogi tudi, da so vstajniki s šestega januarja 2021 padli v past demokratskega vodstva kongresa in zveznega preiskovalnega urada FBI. Zvezno policijo na delu ameriške desnice zmerjajo kar z demokratskim gestapom, predsednik Biden odgovarja s svojim bojem za dušo naroda. »Ne gre le za Trumpa, gre za vso filozofijo,« je nedavno izjavil demokratski predsednik Biden. »Dejal bom: to je kot polfašizem.« Takšne predsednikove besede zvenijo kot bombe. »Napadajo demokracijo, mar ne?« ga je zagovarjala predstavnica za tisk Karine Jean-Pierre. »Navedel je samo dejstva.« Demokrati so še posebej ogorčeni zaradi vračanja odločitev o pravici do splava k zveznim državam, za kar so poskrbeli imenovanci predsednika Trumpa v vrhovno sodišče ZDA.

Paradoksalno jim bo to morda politično pomagalo, saj so mobilizirane številne ženske, Trumpa pa hočejo vendarle onemogočiti tudi drugače. Če se lahko predsednik izvleče s poskusom udara (in z odvzemom zaupnih dokumentov), ni ničesar, kar ne bi mogel narediti, je po raciji v Mar-a-Lagu pisal New *

York Timesov Jamelle Bouie: zakaj bi se s širokimi pooblastili ameriških predsednikov zadrževal, če se mu bo po letu 2025 spet posrečilo naseliti v Belo hišo? Temnopolti komentator ukrepe proti Trumpu primerja z obdobjem po državljanski vojni, ko je kompromis iz leta 1877 po spornih volitvah jugu omogočil nadaljevanje diskriminacije nekdanjih sužnjev. »Strah pred tem, kar bi lahko naredili Trump in njegovi privrženci, ne sme biti napoti nujnim ukrepom za zavarovanje ustave pred tujimi in domačimi sovražniki.« Številni njegovi bralci so nekdanjega republikanskega predsednika primerjali z Nemčijo iz tridesetih let minulega stoletja: avtoritarni volk v ovčji preobleki.

Očeta gesla »Naredimo Ameriko spet veliko« pa je novembra 2020 volila približna polovica – odvisno od političnega zornega kota – Američanov, ki so se odpravili na volitve, in mnogi od teh so že v prejšnjih obračunavanjih demokratov s Trumpom sklenili, da gre za vendeto proti zagovorniku interesov ameriškega ljudstva. Konservativni profesor in komentator Victor Davis Hanson je v časopisu New York Post pisal o poglobitvi večnih razkolov med »mišičastim razredom« in elitami zaradi globalizacije 21. stoletja. Stari industrijski rjasti pas je izgubil dobro plačana delovna mesta, gospodarji vesolja z obal ameriških oceanov pa so niso pridobili le milijonov, ampak milijarde dolarjev. Naj gre za izumitelje računalniških iger ter influencerje ali pa za bančništvo, nove tehnologije, zabaviščno industrijo, šport, medije in akademski svet; tisti zgoraj se od drugih spodaj ločijo tudi po vrednotah. Tapetniki in električarji se še naprej zavzemajo za tradicionalne, na drugi strani hočejo kulturno različnost.

Tam, kjer eni vidijo strpnost do drugačnih, drugi vidijo elite, ki z varne distance sočustvujejo z najrevnejšimi in najbolj marginaliziranimi ljudmi ter demonizirajo delavski razred. Fenomen progresivnosti je po Hansenovem prepričanju tudi rasna vprašanja oddaljil od razrednih: za žrtve veljajo milijonarji, kot sta Oprah Winfrey in LeBron James, belski voznik tovornjaka iz Ohia ali vojak v Afganistanu za zatiralca. Mišičasti razred nasprotno vidi vse manj razloga za dvignjeni status družbenih elit, ki jih krivi za vse težave sodobnih ZDA. Dovolile so dvig Kitajske na njihov račun in ameriška mesta odprle za brezdomce in kriminal ter meje na stežaj za migrante. Kritična teorija rase zagovarja »dobri rasizem« proti belcem, 17 Nobelovih nagrajencev za ekonomijo je blagoslovilo gospodarske načrte predsednika Bidna, ki so se vsaj za zdaj končali v visoki inflaciji.

Še več: tako imenovani zdravstveni strokovnjaki so v prvem obdobju pandemije covida-19 ukazali karantene, ki so uničile gospodarstva brez velikega vpliva na smrtnost in zdravstveno podobo. Nihče se resno ne loti gigantskega državnega dolga. Tudi ta razočaranja pomagajo k vzponu Donalda Trumpa, po drugih teorijah pa Bidnu in vsem demokratom nekdanji nepremičninar z umazanim jezikom še kako ustreza v središču ameriških političnih spopadov po sumih, da je skrival zaupne dokumente. Trump nasprotno omenja žvižgače v FBI, jezne, ker je zvezni preiskovalni urad FBI z veliko mehkejšimi rokavicami obravnaval nekdanjo državno sekretarko Hillary Clinton. Ta je dala »očistiti« svoj strežnik z desettisoči potencialno zaupnih sporočil.

Predsedniku Bidnu nasprotniki očitajo tudi, da hoče z napadi na Trumpa prikriti dejanja svojega sina Hunterja, proti kateremu zaradi podatkov na pozabljenem računalniku še vedno poteka kazenska preiskava. Sedanji predsednik je bil v administraciji Baracka Obama odgovoren za velik del ameriške zunanje politike in njegovega sina sumijo, da je v Ukrajini, Kitajski in še kje prodajal ta vpliv. Politični interesi so diametralno nasprotujoči, stave za vpletene visoke, lahko v Ameriki poči? Supersile Zahoda ne razdvajajo prvič vprašanja o prihodnjem razvoju, pa se je doslej vedno znova postavila na noge. Sedanja strastna razdeljenost lahko celo pomaga k iskanju novih svoboščin in pravičnosti – ali pa s svojo šibkostjo okrepi grožnjo zunanjih sovražnikov, ki jih je sama pomagala vzrediti. Po raziskavi Economista in agencije YouGov kar 40 odstotkov Američanov v prihodnjih desetih letih ne izključuje nove državljanske vojne. ●

Tam, kjer eni vidijo strpnost do drugačnih, drugi vidijo

elite, ki z varne distance sočustvujejo z najrevnejšimi in najbolj marginaliziranimi ljudmi ter demonizirajo

delavski razred.