S črnim pasom iz kričanja

Volitve v Italiji odpirajo nov krog evropskega desnega populizma. Stave so bile visoke, pretendentka na premierski položaj in voditeljica Bratov Italije Giorgia Meloni jih je postavila na idejo italijanskega nacionalnega interesa. V resnici gre za desni nacionalizem, ki močno stavi na internacionalno komponento, tako rekoč na »nepisano« desno nacionalistično internacionalo, kakršno si je v času vzpona Donalda Trumpa zamislil zdaj že prosluli Steve Bannon.

Mati, Italijanka, kristjanka

Bilo je 17. marca lani, ko je Bannon izgubil dolgoletno pravno bitko. V samostanu Trisulti, kartuziji iz 13. stoletja blizu Rima, je skupaj z voditeljem Katoliškega inštituta za človeško dostojanstvo Benjaminom Harnwellom hotel ustanoviti desno akademijo za vzgojo evropskih populistov. Ustavil ga je sodni svet. Magna karta je bila v vzgoji bodočih suverenistov, kulturnih bojevnikov, nasprotnikov sekularizma in nezakonitega priseljevanja.

Sodna bitka se je bila okrog zasedbe starodavne kartuzije. Bannon in soborci so z njo hoteli dati simbolna sporočila o zvezi med krščansko vero, Cerkvijo in z njimi tako moderne (tudi fašistične) partikularne nacionalizme spraviti na skupni imenovalec, torej internacionalizirati.

Ti uvodni takti so povedni zato, ker je zdaj na predčasnih italijanskih volitvah s svojimi Brati Italije favoritka Giorgia Meloni, ki neprenehoma javno izpostavlja temeljne vrline: da je »ženska, mati, Italijanka in kristjanka«. Komentatorka LaCroixa Agnès Rotivel je ugotovila, da se je krščanska, v tem primeru katoliška vera prebila v ospredje politične govorice desnih populistov v Italiji. Matteo Salvini, vodja Lige, tudi najmočnejši zaveznik Giorgie Meloni, se je podobno kot ona oprijel verskih simbolov in retorike. Na svojih javnih nastopih za skrajno desno Ligo je leta 2018 mahal s Svetim pismom, ustavo in rožnim vencem. Ko je parlament glasoval o protiemigrantski uredbi, se je na twitterju zahvalil »blagoslovljeni devici Mariji«.

Vse skupaj v precej neprijeten položaj spravlja italijansko škofovsko konferenco, posebej v luči dejstva, da je takšna uporaba katoliške vere v temeljnem nasprotju z uradnimi stališči Vatikana, ki pa se o aktualnih političnih razmerah v Italiji praviloma javno ne izreka.

Zato pa je žezlo globalnosti v taki interpretaciji vere lahko prevzela svetovna in evropska »desna internacionala«.

Orbán spet desni steber

Tudi če je Bannon v tem trenutku zaradi sodnih procesov v ZDA v slabi koži, se sledi tovrstnega populizma kažejo povsod po svetu, tudi v Braziliji pri volilnih namenih Jairja Bolsonara. Kot poroča Financial Times, se tudi on v nagovoru ljudi ovija v versko govorico. Katolik, ki je prestopil v protestantizem, ljudem razlaga, da gre za zdaj za »boj med dobrim proti zlim«, to je povedal prejšnji mesec na »pohodu za Jezusa«. V nagovoru je ljudem povedal: »Verjamem v Boga in verjamem v vas …«

Na začetku avgusta je ZDA obiskal Viktor Orbán. Na konservativni politični konferenci (CPAC) v Dallasu v Teksasu je, kot poroča Guardian, nagovoril »krščanske nacionaliste v Evropi in ZDA«, naj združijo moči. Mesec pred tem se je zavzel proti temu, da bi Evropa postala družba »mešanih ras«. V klasičnem repertoarju, ki druži desne populiste po vsem svetu, je besnel proti (i)migracijam, istospolnim porokam, LGTB in levim socialnim politikam.

Orbán se je zaradi izjemne uspešnosti na Madžarskem tako v EU kot izven nje vzpostavil kot stebrišče novega desno populističnega momenta, ki z volitvami po državah valovi, torej zmaguje in izgublja. Toda Orbánu je doslej uspelo ostati na oblasti že krepko prek dvajset let in si med skrajnimi desničarji ustvaril metapozicijo, tudi v Sloveniji pri SDS in Janezu Janši.

Končno se je evropska komisija opogumila in proti Madžarski določneje sprožila postopek zamrznitve evropskih sredstev v višini 7,5 milijarde evrov. Potencialna izguba 65 odstotkov sredstev iz programa kohezijske politike je Madžarsko zelo zabolela in Orbán je ta teden hitro poskrbel za začetek sprememb zakonodaje in »boljše sodelovanje« med Madžarsko in Evropskim uradom za boj proti goljufijam.

Simptomatično pa je bilo, da se je v zvezi s tem kaj hitro oglasila kandidatka za bodočo italijansko vlado Giorgia Meloni in podprla Orbána v sporu z uradnim Brusljem. Njena linija argumentacije je bila kontroverzna, značilna za tovrstne populiste, tudi za Janšo, ki sodi v ta zbor. Ko se nacionalistka postavi proti »uporabi vprašanja pravne države kot ideološke palice za udarjanje tistih, ki niso na isti liniji«, z argumentom, da je treba »zbližati evropske narode, namesto da jih oddaljujemo in delimo«, se je mogoče vprašati, ime česa je tovrstna politična igra.

»Zvezda«, ki nagovarja križ

Če kaj vzpostavlja EU, je to vladavina prava, moderna politična filozofija, delitev vej oblasti, svoboda medijev in svoboda javnega udejstvovanja. Medijska agencija Reuters je Giorgio Meloni opisala s petimi ključnimi značilnostmi: nacionalizem s koreninami neofašizma, da prihaja iz enostarševske družine delavskih korenin, da je v politiko stopila pri 15 letih in prve lokalne volitve zmagala pri 21, da je pri 31 letih v Berlusconijevi vladi postala najmlajša ministrica sploh, da je opustila evroskepticizem in se (kot Janša) oprijela kritike Vladimirja Putina in da nasprotuje ženskim kvotam v politiki.

Ko premešamo vse te podatke, vidimo, kakšna je domnevno uspešna podoba evropskega populista jutrišnjega dne: predpostavlja moderno EU, toda gradi na atavističnem nacionalizmu; predpostavlja postopke demokracije, toda tako, da jih ukrivlja po meri barve kože, rase, spolne usmeritve, zgodovinske večvrednosti; predpostavlja zbliževanje evropskih narodov, vendar le na platformi desne internacionale in ne na platformi vladavine prava in moderne družbe.

Natanko takšen je tudi program Viktorja Orbána, le da je njegova strategija ostrejša, bolj premišljena in začinjena z mero velikomadžarskih aspiracij. Medtem ko politično obzorje Giorgie Meloni seže kvečjemu do »slovanske« meje s Slovenijo, je Orbán nacionalistična zvezda tako na vzhodu kot na zahodu Evrope. Za slednjo je dokaz prav občudovanje Giorgie Meloni in Salvinija, v Sloveniji Janeza Janše, v Srbiji pa po novem ne le premiera Aleksandra Vučića, temveč celo srbskega pravoslavnega patriarha Porfirija, ki je na začetku tega meseca poromal v Budimpešto in Orbána zaradi spodbujanja tradicionalnih krščanskih vrednot odlikoval z najvišjim redom Srbske pravoslavne cerkve, z redom svetega Save.

V tem je Orbán pred Giorgio Meloni, pa tudi pred Janšo, tudi glede razmerja do Putina. Kot evropska politična dvoživka ne deli protiruskega sovraštva iz časa komunizma, kot na primer Poljska, Češka, Slovaška, Litva, Latvija in Estonija. Nasprotno, v EU govori eno in navidezno podpira protiruske ukrepe, v Moskvi pa se druži s Putinom in se postavlja za posrednika med evropskimi populisti in ruskimi strateškimi geopolitičnimi interesi, zaradi katerih so po navedbah medijev evropski populisti v volilnih kampanjah že prihajali do finančnih sredstev.

Giorgii Meloni, verjetno novi italijanski premierki, je ob teh dejstvih in visoki politiki, ki je sama ne premore, ostalo predvsem to, da je v EU šla v zaščito Viktorja Orbána z argumentom, da se madžarskega predsednika ne sme preveč »stisniti v kot«, ker bi ga tako lahko »potisnili v naročje Putina«. Tako se je politična vizija Giorgie Meloni v osnovi skrčila na predvolilne incidente, ob katerih je povedala tole: »Nekateri kričijo, ampak pustite jih. Jaz kričim se glasneje. Imam črni pas v kričanju.« Za kričanje namreč gre in zaradi njega bo po Evropi storjene veliko škode. ●

Medtem ko politično obzorje Giorgie Meloni seže kvečjemu do »slovanske« meje s Slovenijo, je Orbán nacionalistična zvezda tako na vzhodu kot na zahodu Evrope.