Kako bi naši predniki spremenili svet?

Delo, 3. septembra

Pronicljivi zapisi Irene Štaudohar večkrat kličejo k treznemu razmisleku. Tokratna predstavitev in razmišljanje o knjigi Pričetek vsega, avtorjev Graeberja in Wengrowa, pa žal podlega idealiziranju preteklosti, pred katerim človek in človeštvo nista imuna. Posamezniki večinoma idealiziramo mlada leta zato, ker smo bili takrat mladi in raje pozabljamo neprijetne trenutke kot pa srečne. Podobno je s človeško skupnostjo. Obdobje praskupnosti večina pozna samo v idealizirani šolniški predstavi idealne brezrazredne družbe v sožitju z naravo. Je torej pojav – odkritje poljedelstva res začetek vsega zla in konec pravične družbe? Ljudje znamo biti drugačni tudi, ker nam pravzaprav že nekaj časa ni potrebno skrbeti le, kaj bomo dali v usta, vedno pa ni bilo tako. Ko mi sin včasih reši kako zagato z uporabo sodobnih digitalnih naprav, komentira moje bentenje nad kompliciranostjo s pripombo: »Ti si iz dvajsetega stoletja.« Pripombo sem ponosno posvojil, tudi zato, ker ne obsega le slabe polovice, ki sem jo doživel, ampak po zaslugi deda (po očetovi liniji) in babice (po mamini) obsega čas od samega začetka.

Babičino pripovedovanje o nebeško dobrem praženem krompirju, ki ga več ni, ali pa dedovo spominjanje besed njegovega očeta ob izkopavanju krompirja, da ga bodo jedli takrat, ko bo v bližnjem zvoniku zvonilo s štirimi zvonovi, mi ni dalo miru. V tistih idiličnih najstniških sedemdesetih na počitnicah na takrat že stričevi kmetiji, kjer je bilo krompirja v preobilju, sem začel spoznavati drugo resnico o bližnji preteklosti, saj ded tudi idiličnih pripovedovanj, podobnih babičinim, ni pozabil zaključiti z ugotovitvijo: »Tako dobro kot zdaj še ni bilo nikoli.« Teh dedovih besed nisem nikoli pozabil, še več, začel sem razmišljati, zakaj ded gleda na preteklost z manj idiličnimi očmi kot drugi. Dogodka, ki bi razložil njegovo gledanje, nisem našel, pač pa sem začel razumevati, da je bilo življenje v preteklosti trše, prehrana veliko bolj pičla in enolična. Tisti pradedov krompir je bilo treba shraniti za saditev prihodnje leto in babica je okušala tisti nebeški krompir le dvakrat na leto, ob največjih praznikih. Življenje je ponujalo veliko skromnejše možnosti na vseh področjih. Pripoved o aleluji – velikonočni jedi, pripravljeni iz repnih olupkov kot spomin na veliko lakoto v letu brez poletja (1816) to potrjuje. Bilo je zadnje, ko je smrt zaradi lakote kosila brez človekove pomoči (kasneje še omejeno zaradi vojn). Prej? S Paglavčevo kroniko župnije Šmartno v Tuhinju iz začetka 18. stoletja, ki zajema čas druge polovice osrednje male ledene dobe v Evropi, in opisom lačnih let in slabih letin se je dokončno podrlo idealiziranje preteklosti. Še prej. Do ugotovitev je še teže priti, a slaba leta in nadloge najdemo vedno pogosteje.

Raj? Edenski vrt? In kdaj je bilo konec enakopravnosti, nesebičnosti v skupnosti? Z odkritjem poljedelstva ali morda že takrat, ko človek ni bil več samo nabiralec? Pisca sta namreč prepričana, da pri prvih skupnostih ni bila vzpostavljena delitev na podrejene in nadrejene, na alfa samce in ostale, kot je to pri primatih. Potrditev najdeta pri več indijanskih plemenih. Privlačni tezi manjka en premislek. Zakaj so ljudje sploh šli v Ameriko? Vprašanje je mogoče razširiti: zakaj smo sploh prišli tudi v Evropo, kjer se z nabiranjem ni mogoče preživeti. Postati smo morali lovci. Predstava o pogumnih lovcih na medvede in mamute in velike živali je spet močno pretirana, je ob odkritju piščali v Divjih babah nad Idrijo dejal eden od arheologov. V oddaljene trše kraje nismo prišli zaradi raziskovalne žilice, ampak predvsem, ker doma ni bilo več prostora. Raja torej ni bilo. Izkušnja in še trše razmere za preživetje so bili razlog za pravičnejšo ureditev nove skupnosti. Žal idila večje pripravljenosti, tolerantnosti traja večinoma le toliko časa, dokler se skupnost toliko ne okrepi, da trči v sosednjo, in zgodba se ponovi. Maloštevilčna plemena so potrebovala ogromna lovišča in odkritje poljedelstva kot izboljšanega nabiralništva je bil le še en odgovor za povečanje možnosti preživetja.

Romantične podobe ni več. V domu za ostarele se mama večkrat pritožuje nad slabo zabeljenim praženim krompirjem, ki morda res ne plava v masti, a gotovo bi bila bolj razočarana, če bi bila na krožniku le dva krompirja v oblicah iz njene mladosti in za veliko noč (pa še kdaj) le boljši kruh, pečen v potičnem modlu, namesto debelo namazane orehove potice. Njej ne morem pojasnjevati, sinu pa moram, da se sam zavedam kot stari oče: Tako dobro, kot je življenje zdaj, še ni bilo! Posebno, ker nisem doživel nobene hude vojne, nobene lakote in me ne navdušuje romantično »švercanje« kave in pralnega praška iz Avstrije. Še manj ekokmetijstvo, ki ga je živel v mladosti stari oče. V tistih časih bi bila midva kot polovica sedanjih prebivalcev Slovenije odveč – in kam bi šla? V Ameriko kot polsestre stare mame? Pa midva v tistih časih sploh ne bi imela te dileme, ne bi preživela niti rojstva, in ti bi s seboj potegnil še mamo, jaz pa nočem druge žene. Preteklost ni nobena idealna romantika, se je pa dobro iz nje kaj naučiti.

Tone Špenko,

Kamnik