Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Ljubezen, red in napredek
Bo Brazilija po letošnjih predsedniških volitvah – prvi krog je 2. oktobra, drugi pa 30. oktobra – spet postala sestavni in dejavni del progresivne Latinske Amerike, kot tam imenujejo vlade in stranke, ki se zavzemajo za reforme političnega, socialnega in
»Ljubezen kot načelo, red kot osnova in napredek kot cilj,« je rek francoskega filozofa in utemeljitelja pozitivizma Augusta Comta (1798–1857), ki je v svojem času verjel v superiornost znanosti nad teologijo in metafiziko, saj je bila po njegovem prepričanju resnica dosegljiva le v znanosti. V skrajšani obliki Ordem e Progresso (red in napredek) še vedno krasi brazilsko zastavo. Zasluga za to gre mladim domoljubnim naprednežem, privržencem pozitivizma, ki so nasprotovali monarhiji in so leta 1889, leto dni po ukinitvi suženjstva, pomagali ustanoviti brazilsko republiko.
Država Brazilija je 7. septembra letos slavila dvestoto obletnico samostojnosti, ki se je zgodila brez prelivanja krvi. Razglasil jo je Pedro I., prestolonaslednik portugalskega kralja Joaa šestega, ki je leta 1807 pred Napoleonom s svojim dvorom zbežal v Rio de Janeiro. Leta 1820 se je moral vrnil v Lizbono, Pedro I. pa je ostal v Braziliji kot njegov regent. Čez dve leti pa je nadobudni sin, ki se ni želel vrniti domov, teatralno razglasil neodvisnost kraljevine Brazilije z znamenitim klicem, podkrepljenim z izdrtim mečem ob reki Ipirangi v São Paulu: »Neodvisnost ali smrt!«
Pedro I., prvi brazilski imperator, ki je po očetovi smrti leta 1826 moral prevzeti tudi portugalsko krono, je umrl leta 1834 in je bil pokopan na Portugalskem. Ob stopetdeseti obletnici osamosvojitve Brazilije so leta 1972 njegove posmrtne ostanke prenesli v Brazilijo, razen srca, ki je ostalo na Portugalskem. Ob letošnji dvestoletnici neodvisnosti pa so balzamirano monarhovo srce za tri tedne spet simbolično vrnili nazaj v Brazilijo, kjer so ga sprejeli z vojaškimi častmi, saj je imelo status državniškega obiska. Stefan Zweig je v zadnji knjigi Brazilija, dežela prihodnosti zapisal, da Brazilci sicer niso bili naklonjeni svojim kraljem, a jim jih ni bilo treba ubijati, saj so se ti prostovoljno vrnili v domovino.
Brazilski politik in diplomat Barão do Rio Branco (1845–1912), ki mu zgodovina pripisuje največ zaslug za sporazumno določitev nespornih meja Brazilije s sosedami, je nekoč dejal, da sta »v Braziliji dobro organizirani samo dve stvari: nered in karneval«. Kaj torej v tej »deželi prihodnosti«, kjer se je ob pregovornem hedonizmu in ogromnih družbenih neenakostih v zadnjih desetletjih močno udomačil duh (severnoameriškega) potrošništva, dandanes pomeni ideja družbenega napredka?
Brazilija spet na levo?
Bo tak napredek prinesla zmaga predsedniškega kandidata Delavske stranke Inacia Lule da Silve na skorajšnjih predsedniških in parlamentarnih volitvah? Vlada nekdanjega karizmatičnega predsednika, ki je ob koncu drugega mandata užival kar 85-odstotno podporo, je v letih od 2003 do 2010, v času »srečne globalizacije«, potegnila iz skrajne revščine več kot trideset milijonov državljanov. Zdaj, ko svoj prvi mandat končuje predsednik Jair Bolsonaro, ki ponovno kandidira, v skrajni revščini, ki se ji je pridružila še lakota, spet živi 38 milijonov Brazilcev.
Vmes je bil nekdanji predsednik Lula v zaporu, ker so ga bremenile obtožbe o korupciji v razvpiti aferi Lava Jato, a ga je vrhovno sodišče oprostilo, potem ko je ugotovilo pristranost sodnika Sergia Mora, ki je vodil kazenski postopek proti nekdanjemu predsedniku in je naredil vse, da mu je preprečil vnovično kandidaturo na volitvah leta 2018. »Lula je v tem trenutku nepogrešljiv v nacionalnem dialogu – v pravem, globokem in avtentičnem. Ne more biti v zaporu predsednik brazilske zavesti, ki predstavlja velik del te države,« je tedaj dejal Celso Amorim, nekdanji zunanji minister v obeh Lulovih vladah. Brazilija je pod predsedstvom Michela Temerja, ki je leta 2016 prevzel vlado po uspešno orkestrirani ustavni obtožbi zoper tedanjo predsednico Dilmo Rousseff, tonila vse bolj globoko doma in v tujini. Državo je pretresal niz zapletenih afer, povezanih z Lava Jatom; v eni od
Sedanji predsednik Bolsonaro je prepričan, da se bodo Brazilci na volitvah odločali med dobrim in zlim. Ve se, kdo zanj predstavlja zlo, saj napovedi kažejo, da naj bi Lula imel od 45 do 50 odstotkov podpore, Bolsonaro pa od 30 do 35 odstotkov.
njih so tudi predsednika Temerja bremenili dokazi s sumom podkupovanja parlamentarca, obsojenega na dolgoletni zapor, ki je lokavo in koruptivno vodil gonjo proti predsednici Rousseff.
Izbira med dobrim in zlim
Sedanji predsednik Bolsonaro je prepričan, da se bodo Brazilci na teh volitvah odločali med dobrim in zlim. Ve se, kdo zanj predstavlja zlo, saj napovedi kažejo, da naj bi Lula imel od 45 do 50 odstotkov podpore volivcev, Bolsonaro pa od 30 do 35 odstotkov, pri čemer ima slednji precej višji odstotek tistih, ki ga ne bi volili v nobenem primeru. »Tropski Trump«, kakor so ga nekateri poimenovali, ne izpusti nobene priložnosti za svojo promocijo – tudi na dan brazilskega državnega praznika je takoj po končani vojaški paradi pred predsedniško palačo snel svojo predsedniško lento in se povzpel na trio eletrico, odprto tribuno na tovornjaku, kjer je imel pred privrženci predvolilni nagovor.
Približno tako kot ga ni skrbela epidemija covida, med katero je umrlo 650.000 ljudi, Bolsonaro meni, da njegova vlada vzorno varuje okolje, četudi 75 odstotkov Brazilcev skrbi pospešena in nepovratna degradacija okolja. Nevladne organizacije so skupaj s staroselci v svojem poročilu 6. septembra letos objavile, da je bilo v osmih mesecih letošnjega leta 75.592 požarov, kar je več kot lani vse leto. Poleg Amazonije je na udaru tudi savanski del Brazilije, imenovan cerrado, območje z bogato prstjo in biotsko raznolikostjo, ki je prav tako pomembno za recikliranje vode in ga je za vzpostavitev govedoreje in polj soje lažje krčiti kot amazonski pragozd.
Najvišje brazilsko sodstvo se gre po Bolsonarovem mnenju ativismo judicial, sodniški aktivizem: predsednik države je v glasnem sporu z ustavnim sodiščem in mu je lani odkrito grozil z vojsko, ko so tanki paradirali na esplanadi »Treh oblasti«, na kateri je nedaleč od predsednike palače in kongresa tudi najvišje sodišče v državi. Bolsonaro prepirljivo obtožuje tudi višje volilno sodišče, da ima nekaj osebno proti njemu, ker ni hotelo soglašati z njegovo zahtevo po spremembi elektronskega načina volitev, saj se je dosedanji način izkazal za verodostojnega. Ostro je kritiziral nedavno državno operacijo proti skupini podjetnikov – njegovih privržencev, ki so prek whatsappa govorili o možnosti puča, če bi zmagal Lula. Svojo letošnjo kampanjo je, tako kot pred štirimi leti, zastavil v imenu boja zoper korupcijo ter jo začinil z vzbujanjem strahu in sovraštva proti komunizmu po kuban
sko, ki naj bi zavladal, če bo zmagal Lula.
Lula pa tačas ljudem dopoveduje, da si Brazilija zasluži, da spet postane srečna dežela, »Brasil, feliz de novo«. Prepričan je, da je treba zaščititi Amazonijo in Pantanal ter indijansko zemljo pred plenilci, čeprav tudi njegova vlada in vlada njegove naslednice nista bili brez okoljevarstvenega greha. Predvsem ju bremeni potratna gradnja gigantske hidrocentrale Belo Monte, ki je uničila okolje in življenje premnogim indijanskim plemenom. Sicer pa Lula stavi na neposredno demokracijo in »kolaborativni program«, h kateremu lahko državljani prispevajo svoje ideje. Tako kot takrat, ko je prvič kandidiral, obljublja, da bo povrnil bem-estar širokim množicam, ki zdaj trpijo pod Bolsonarom. Skratka, obnoviti želi tisti del socialne države, ki sta ga uničila Temer in Bolsonaro. Zaveda se, da je državni proračun sedaj skromnejši kot takrat, ko ga je pred njegovim prvim mandatom vzorno uravnotežil njegov predhodnik Fernando Henrique Cardoso. Socialne programe, ki so obstajali v času vlade predsednikov Lule in Dilme Rousseff, je Bolsonaro na začetku svoje vladavine odpravil, tik pred sedanjimi volitvami pa jih je spet začasno uvedel v zelo skrčeni obliki.
Lula je prekaljen politik in zna združevati tudi tisto, kar se na prvi pogled zdi nezdružljivo. Ker se zaveda, da bo za zmago potreboval tudi gospodarsko zaledje, je za svojega podpredsedniškega kandidata pridobil Geralda Alckmina, nekdanjega župana São Paula in pripadnika desne sredine, ki se diskretno pogaja z industrialci in vojsko za podporo nekdanjemu predsedniku. Podjetniki so namreč ugotovili, da so pod prejšnjo Lulovo vladavino lahko neovirano poslovali in služili, zdaj pa so siti Bolsonarove arogance in primitivnosti. Kaže, da se je Bolsonara naveličal tudi del volivcev iz agrobiznisa in del konservativnih evangeličanov, ki sicer poleg nekaterih segmentov oboroženih sil tvorijo najtrdnejše jedro elektorata sedanjega predsednika.
Kapitol po brazilsko?
»Volja ljudstva ne bo imela velike teže, če se bo zgodil puč pred volitvami ali Kapitol po brazilsko,« za radio France Culture ugotavlja brazilska raziskovalka Maude Chirio, ko opozarja, da ima Bolsonaro, ki je sicer zelo politično izoliran, na svoji strani najmanj 30 odstotkov volivcev in da so mnogi od njih fanatiki, ki so mu voljni slediti tudi pri neustavnih dejanjih. Nihče ne ve, kaj se dogaja v predsednikovi nepredvidljivi glavi, a sam se gotovo dobro zaveda, da se bodo v primeru, če ne zmaga, on in njegovi štirje sinovi verjetno znašli v zaporu. Nad enim od sinov še vedno visi sum sodelovanja s pripadnikoma milice, ki ju preiskava bremeni umora Marielle Franco, popularne mestne svetnice Ria de Janeira.
Kljub vsemu pa mnogi analitiki menijo, da takšen vojaški puč, kot se je zgodil v tej državi leta 1964, zdaj ni mogoč. Predvsem zato, ker ga tokrat ne podpirata niti Washington niti domača gospodarska elita. Bela hiša je na Bolsonarovo ihto glede nujne spremembe načina volitev, s katero grozi, da ne bo priznal njihovega rezultata, če ne bo zmagal, odgovorila s sporočilom, da je dosedanje volilno štetje glasov v Braziliji bilo vzorno. Vse kaže, da je tudi najmočnejše Združenje industrij FIESP iz São Paula prepričano, da se je treba znebiti sedanjega predsednika, saj z njim samo izgubljajo mednarodni ugledu. O tem pričata manifest za demokracijo, ki so ga nedavno sprejeli v tem združenju, in milijon podpisov v »pismu Brazilcem«, ki je nastalo na federalni univerzi v São Paulu, kjer se je oblikovala nekakšna republikanska fronta, ki hoče ubraniti spoštovanje izida volitev. Prav s te univerze je 8. avgusta 1988 prišel javni poziv k ponovni uvedbi demokracije in koncu vojaške diktature.
V primeru Lulove zmage se bo celotni južnoameriški kontinent že drugič v tem tisočletju politično prevesil na levo. Vendar ne gre za ideološko enotnost, saj so levice med seboj različne.
Novi južnoameriški rožnati val
V primeru Lulove zmage se bo celotni južnoameriški kontinent že drugič v tem tisočletju politično prevesil na levo. Vendar ne gre za ideološko enotnost, saj so levice med seboj različne.
Če pustimo ob strani avtoritarne levice, kamor spadajo kubanska, venezuelska in nikaragovska, je brazilsko Delavsko stranko skupaj z levico mehiškega predsednika Obradorja in argentinskim »kirchnerizmom« ter z urugvajsko levico mogoče uvrstiti med tako imenovane klasične levice. V Braziliji vlada izjemna politična polarizacija, ki je povzročila tudi kulturno polarizacijo: del glasbene scene skupaj z veterani tropikalizma s Caetanom Velosom in
Chicom Buarquejem na čelu poje na shodih za Lulo, drugi del, ki ga tvori sertanejo v stilu country glasbe, pa prireja svoje koncerte v podporo Bolsonaru. Tretje poti ni, saj se na politični sceni ni pojavila nobena osebnost, ki bi lahko pobrala »dobiček tam, kjer se prepirata dva«. Bolsonarova skrajna desnica na oblasti ni sprožila obnove levice oziroma njenega inovativnega pospeška. Prav zato z Lulo v boj na volitvah Delavska stranka pošilja stare preverjene sile, ki edine lahko dobijo bitko, sicer je tveganje poraza zanje preveliko.
Preboj v sodobno levico pa se je zgodil v Čilu po zmagi Gabriela Borica – za katerega se zdi, da se še počuti kot del tradicije socializma v stilu nekdanjega urugvajskega predsednika Mujice, a je ideološko bolj fleksibilen, saj se zaveda največjih izzivov sedanjosti. S spremembo političnih generacij so prišle v ospredje druge teme, zlasti okolje, manjšine in ženske. Če je Argentina konec leta 2020 sprejela zakon o umetni prekinitvi nosečnosti, kar se je v Urugvaju zgodilo že skoraj desetletje pred tem, ostaja v Braziliji ta tema še vedno tabu. Lotiti se je ni upala niti predsednica Rousseff, ki si je leta 2013 s priznanjem poroke med istospolnimi nakopala večno zamero evangeličanov.
Na udaru vlad »nove levice« bo zlasti ekstraktivizem, pretirano izkoriščanje naravnih virov. V tem kontekstu je Boric napovedal, da bo Čile postal prva ekološka država, ki bo vzpostavila ravnotežje med razvojem in ohranitvijo narave. Tudi v Kolumbiji je po zmagi Gustava Petra prišlo do zgodovinske politične spremembe, katere najbolj zgovorni simbol je zelo popularna podpredsednica Francia Márquez. »Vivir sabroso no solamente es plata,« meni prva temnopolta oseba na tem položaju, ko razloži, da dobro življenje ni le denar, ampak pred
vsem mir, odsotnost strahu, dostop do hrane, veselje in prijaznost. Predvsem pa ustvarjanje skupnosti, k čemur mora stremeti tudi država v okviru svojih ustavnih pristojnosti. In če vzamemo v obzir še dejstvo, da je v Ekvadorju na predsedniških volitvah v začetku leta 2021 staroselec in okoljevarstvenik Yuku Perez le za malenkost zgrešil drugi krog, je jasno, da se v Latinski Ameriki nekaj premika.
Utopija v sanjah drugih
»Ko govorimo o zahodu, nikoli niti za trenutek ne pomislimo na preostali del, recimo na te čudovite socialne izkušnje, ki so se dogajale v Južni in Srednji Ameriki in jih v hitrem zgodovinskem pregledu kar spregledamo, kakor da bi šlo za naključja; od srednjega veka preskočimo kar na odkritje Amerike, kot da bi ta hibridni razcvet, ki se je zgodil v Severni Ameriki, bil edino normalno nadaljevanje pravega procesa človeške evolucije,« piše ameriški pisatelj Henry Miller leta 1941 v knjigi Kolos iz Maroussija.
Levica, ta strah in trepet, s katerim že od nekdaj konzervativno usmerjene »elite« latinskoameriških držav strašijo volivce pred (pravimi) in navideznimi zablodami komunizma ter socializma dvajsetega stoletja, torej spet vzbuja upanje širokih, bolj ali manj brezpravnih množic v teh državah. Ljudje so na volitvah in na ulici pokazali, da se ne strinjajo z njihovimi političnimi elitami. Dogajanja v zadnjih dveh letih v Čilu in Kolumbiji, še prej pa v Boliviji in Ekvadorju so pokazala, da v ljudeh znova tli volja za organizirane zahteve v boju za bolj pra
Brazilski politik in diplomat Barão do Rio Branco, ki mu zgodovina pripisuje največ zaslug za sporazumno določitev nespornih meja Brazilije s sosedami, je nekoč dejal, da sta »v Braziliji dobro organizirani samo dve stvari: nered in karneval«.
vično urejene družbe brez tujega vmešavanja.
Pred tem, da je nevarno biti del sanj drugih, je svaril francoski filozof Gilles Deleuze. Ali je šlo Latinski Ameriki od njenega odkritja naprej, ko so jo v vseh pogledih plenili in utapljali s svojim pohlepom ter posiljevali s svojimi sanjami njeni zavojevalci in izkoriščevalci v spregi z domačimi vazali – v resnici čedalje bolje? Z drugimi besedami: ali so danes sanje nekdanjega sindikalista Lule o dostojnem življenju za vse Brazilce kaj manj legitimne od tujih sanj, ki jih tja že stoletja prenašata Evropa in Severna Amerika?
Nedavno se je francoski časnik Libération spomnil na zelo povedno anekdoto: ko se je leta 2014 francoski zunanji minister Laurent Fabius med turnejo po Latinski Ameriki v Bogoti srečal s tedanjim županom Gustavom Petrom, nekdanjim gverilcem, ki je letos postal predsednik republike Kolumbije, je ta v nekem trenutku vehementno opozoril evropskega diplomatskega predstavnika: »Ampak saj vi Evropejci ničesar ne razumete o tem, kaj se dogaja v Latinski Ameriki!« Ob tem vzkliku je mogoče dodati, da Latinska Amerika noče in tudi ne more razumeti Evrope in njenih passions tristes, kakor Francozi imenujejo žalostne strasti. »Ne ozirajte se na Evropejce, oni so eksistencialisti, mi Brazilci pa smo sambisti,« je že pred nekaj leti na nekem karnevalu hedonistično vzkliknila brazilska pevka in plesalka Daniela Mercury. ●