Fenomelonologija

Menjave politične oblasti so normalnost, v Italiji je zmagala opozicijska voditeljica in sestavila bo vlado, zamenjave vladajočih garnitur so bistveni element demokracije. In Giorgia Meloni je dobila nedvoumen mandat, zmagovalka je ona in samo ona, desničarsko zavezništvo, zbrano okoli stranke Bratje Italije, ima jasno večino v obeh domovih parlamenta. Nazadnje je kaka koalicija na italijanskih parlamentarnih volitvah dobila gladko večino leta 2008, ko je Berlusconi pripeljal desnico do zmage. Aktualni volilni rezultat lahko na vse načine normaliziramo, lahko razlagamo, da sta tradicionalizem in konservativnost Italiji imanentna, in se izogibamo postfašizmu, ampak zmagal je prav ta. Italija, sicer nestabilna in nezanesljiva parlamentarna demokracija, v povojnem obdobju je proizvedla petinšestdeset vlad, je 25. septembra arhivirala dosedanji svet; nekdo je nekje zapisal – morda več kot en svet.

Smiselno se je vprašati, kako bo šla njena zmaga v anale in kaj bodo zgodovinarji pisali o prvi italijanski predsednici vlade, ki se je nedvoumno opredelila za postfašistično linijo in se sklicevala na Mussolinija. Ob stoti obletnici njegovega pohoda na Rim prihaja na oblast stranka, katere simbol je še vedno plamenica v barvah italijanske trikolore, ki naj za vedno osvetljuje dučejevo grobnico. Predstavlja zvestobo idealom fašizma, ne glede na zlom režima in osvoboditev države s strani zaveznikov nekaj mesecev prej.

Še pred nekaj leti bi bila premierka skrajno desničarskega pedigreja nepredstavljiva. Zdaj pa kontroverzna politična osebnost in njena kontroverzna politična zgodovina ne odvračata več. Melonijeva ni več politično obrobje, prešla je v mainstream. Manever, s katerim se je predstavljala kot zmerna političarka – sama gre tako daleč, da se opredeljuje za desno sredino, ki upošteva demokratična pravila vladavine prava in se je oddaljila od fašistične ideologije –, ji je docela uspel. »Giorgia, mama, Italijanka in kristjanka« in Salvini, čeprav velik poraženec, sta skupaj dosegla najboljši volilni rezultat desnice v zgodovini zahodne Evrope.

Obupano in dezorientirano volilno telo je ob rekordno nizki udeležbi vnovič izbralo spremembo. V njenem programu je malo vsebine in malo novega, na položaj je prišla na valu neskončnega razočaranja Italijank in Italijanov. Šestintridesetodstotna volilna abstinenca je najvišja na volitvah v zgodovini italijanske republike, več kot tretjina volivcev se je odrekla obredu demokracije. Za ostale je bila v času pop politike Giorgia Meloni najzanimivejši, najprivlačnejši obraz in najmodernejši produkt, z najbolj izdelanim političnim marketingom v celotni politični ponudbi. Je mlada, stara samo 45 let, niso je zaznamovale nobene problematične vladne odločitve, preštevilne volivce je pritegnila kot nepopisan list, edina nepreizkušena in neomadeževana voditeljica z mikavnostjo neznanega, njeni tekmeci so že zdavnaj izgubili verodostojnost, razočaranje nad staro politično gardo je veliko.

Pomenljivo je, da je ne anatemizira italijanski poslovni svet. Njena zaveznika, nekdanji premier Silvio Berlusconi, desetletja je bil svetilnik za italijansko poslovno okolje, že dolgo ni več referenca, voditelj Lige Matteo Salvini je s svojimi predlogi o znižanju davkov in enotni davčni stopnji postal nezanesljiv. Na volitvah sta oba dobila precej podobno število glasov, prvi sicer več, kot je bilo pričakovati, drugega pa je stranka Bratje Italije dobesedno požrla. Poleg voditelja Demokratske stranke Enrica Lette je največji premaganec volitev. Ker sta Berlusconi in Salvini oslabela, se je poslovno okolje že pred volitvami preobrnilo k njej.

Čeprav je zmagovalka na poti v vladno palačo Chigi opustila agresivno govorico, zadnje dni se ukvarja s tem, kako šarmirati mednarodno okolje, sta opazna zaskrbljenost in tesnobno razpoloženje na obeh straneh Atlantika. Zadnje leto in pol, ko je rimsko vlado vodil nekdanji predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi, je delovalo kot balzam. Toda njegova vlada narodne enotnosti z avtoriteto ekspertov in tehnokratov je izničila celotno strankarsko politiko, z julijskim padcem Draghija se je vrnila v najbolj grobi in brezkompromisni obliki.

Ni presenečenje, da tehnokracijo zamenjuje Giorgia Meloni, ki se je hranila z nasprotovanjem »vsiljenemu mandatu« neizvoljenega premiera, najčistejšega predstavnika privilegiranega političnega razreda. Kadar politika svoje krize rešuje z nastavljanjem tehnokratov in ekspertov, tlakuje pot populistom. In od leta 2011 se je v Italiji zvrstilo sedem vlad pod vodstvom šestih različnih ministrskih predsednikov, dva, Mario Monti in Mario Draghi, sta bila tehnokrata.

Odnosi z Washingtonom so manj problematični, prihajajoča premierka je atlanticistka. Od ruske invazije na Ukrajino je, čeprav v opoziciji, podpirala Draghijevo držo. Zagovarjala je sankcije, dobavo orožja in solidarnost z Evropo, zadnje čase rada spomni na to, da je več kot tri četrt italijanskega izvoza vezanega na zahodno Evropo in Združene države. Medtem ko sta Salvinijeva Liga in Berlusconijeva stranka Naprej, Italija Putinovi zaveznici, ki sta prevpraševali sankcije proti Moskvi in ponavljali rusko propagando, je ona po zmagi ukrajinskemu predsedniku Volodimirju Zelenskemu prècej zagotovila podporo v vojni zoper Rusijo.

V zunanji politiki je pričakovati kontinuiteto, vendar je Melonijeva, kot je zapisal New York Times, ekvilibristka, ki poskuša hkrati zadovoljiti skrajno desno volilno bazo in pomiriti mednarodne voditelje in vlagatelje. Kot pragmatična in prilagodljiva političarka hitro spreminja stališča, čez noč je postala verbalno privržena Evropi, odprtega spopada z Brusljem si ne more privoščiti. Kar govori, odkar je znan izid volitev, se razlikuje od tistega, kar je govorila dotlej – spremenila je strategijo, ker se je spremenila njena vloga; zdaj bo premierka. Pomenljivo je tudi njeno dogovarjanje z odhajajočim premierom Draghijem, začelo se je že pred volitvami, in oziranje proti predsedniku republike Sergiu Mattarelli, podporo obeh potrebuje. A prišel bo čas, ko bo, kot je napovedala, Italija »začela braniti svoje nacionalne interese«.

Odnosi ene od ustanovnih članic evropske povezave z EU so kompleksni. Ne glede na zdajšnje taktiziranje in odmikanje od toksičnega Viktorja Orbána ta ostaja njen vzornik in inspiracija, Giorgia Meloni je bliže režimoma Madžarske in Poljske kot francoskemu predsedniku in nemškemu kanclerju. Vendar država, ki jo je pandemija močno prizadela in je dobila največji del evropskega denarja za oživitev gospodarstva, ne more ogroziti projekta, ki ga je zasnoval Draghi. Italijani ji tega ne bi odpustili. Med volilno kampanjo je dajala nerealne obljube, pošiljala je nasprotujoče si signale, zdaj zaradi državnega dolga nima veliko prostora za protievropske provokacije ali proračunske avanture. Mora poiskati modus operandi z Berlinom in Parizom, prednostna naloga Italije je zagotoviti, da se ne prekine dotok evropskih sredstev.

Ob evropskih izzivih bo imela bodoča premierka nekaj težav tudi s koalicijskima partnerjema. Desna aliansa, ki je pomagala Bratom Italije zagotoviti večino, se je z volilnim rezultatom konstruirala na novo in v drugačnem razmerju. »Italijani so jasno izrazili podporo desnosredinski vladi pod vodstvom Fratelli d'Italia,« so bile prve besede Melonijeve, ki jih je izrekla ponoči, ko so se kazali obrisi njenega velikega triumfa. Glede na trenja, ki so v minulih mesecih zaznamovala odnose med zavezniki, posebej s Salvinijem, do zadnjega se je prepiral za primat na desni, je imela njena izjava nedvoumno politično sporočilo. In vendar je razmeroma neizkušena voditeljica, odvisna bo od dveh alfa samcev, ki ne moreta krotiti svojega ega in hlastata za močjo in pozornostjo. Težko bo shajala s prepirljivostjo in narcisoidnostjo obeh, v tem smislu je prihodnost vlade negotova, sploh pa bo Melonijeva vladala kompleksni državi v kompleksnem trenutku.

V času, ko v Evropski uniji nista problem samo Madžarska in Poljska, nacionalistično vlado dobivata tudi Švedska in Italija, se znova pojavlja vprašanje, ime česa je Italija. Vedno je bila laboratorij, vedno je napovedovala trende. V Italiji se vse zgodi prej – Mussolini je bil pred Hitlerjem, Berlusconi se je pojavil, preden so Združene države dobile Donalda Trumpa. ●

Giorgia Meloni je zadnje dni krotka. Spremenila je strategijo, ker se spreminja njena vloga – zdaj bo premierka.