Večina haaških obsojencev je v učbenikih in medijih obravnavanih kot herojev

Novinar, urednik in diplomat. Zlatko Dizdarević je med vojno v Bosni in Hercegovini urejal sarajevski časnik Oslobođenje. Med drugim je bil veleposlanik BiH na Hrvaškem, pozneje v Libanonu, Jordaniji, Iraku in Siriji.

Gospod Dizdarević, 2. oktobra bodo v Bosni in Hercegovini splošne volitve. Kako ocenjujete tokratno predvolilno razpoloženje?

Razmere so takšne, kot je pričakovati. Na eni strani se je začela predvolilna ofenziva vseh mogočih političnih opcij, na drugi pa je mednarodna skupnost končala pritisk, ki ga je tukaj izvajala zadnjih nekaj mesecev ali let. Prišle so številne delegacije, predstavniki strank in držav in tako naprej, ampak rezultat je ničen.

Primerjal sem članke, ki sem jih pred leti pisal o naši situaciji in mednarodni skupnosti, ki se trudi reševati razmere v Bosni, in danes so razmere dobesedno iste. Vedno znova sem presenečen, da mednarodna skupnost pošilja odposlance na pogajanja s tako imenovanimi »nacionalnimi voditelji«. V nobeni ustavi in po nobenem principu v Bosni ne obstajajo voditelji nacionalnosti. Obstajajo predsedniki političnih strank, obstajajo stranke, a zdi se mi, kot da je mednarodna skupnost posredno ustvarila termin »nacionalni voditelji«, da se z njimi pogovarjajo in popolnoma zaobidejo druge institucije.

Zakaj je problematično, da se mednarodna skupnost osredotoča na domnevne »nacionalne voditelje«, torej na Bošnjaka Bakirja Izetbegovića, Srba Milorada Dodika in Hrvata Dragana Čovića?

Ti trije voditelji imajo skupni temeljni interes, da ostanejo na oblasti. Po tridesetih letih je vse narejeno v njihovo korist in za hrbtom ljudi. V tem kontekstu je tudi 14 točk EU, kjer so definirani pogoji, ki jih mora BiH izpolniti, da postane kandidatka za članstvo v EU, za naše razmere smešnih. Recimo, najpomembnejša izmed njih je reforma pravosodja oziroma pravnega sistema. Prepričan sem, da je projekt političnih voditeljev v BiH namenoma takšen, da se ne naredi nobenega koraka k reformi pravosodja – že z majhnim korakom bi polovica politikov končala za zapahi.

Očitno je, da ima mednarodna skupnost svojo filozofijo, ko gre za Bosno in Hercegovino. Vsa moja srečanja s tukajšnjimi veleposlaniki mi dajejo vtis, da jim ustreza status quo v obliki daytonske ureditve – se pravi, da je polovica države država, polovica pa je ustavni kaos brez primere. Republika Srbska je dejansko država v administrativnem in institucionalnem smislu. Imajo po eno skupščino, vlado, policijo in tako naprej.

Kako pa je v federaciji?

V federaciji imamo trinajst ustav – vsak izmed desetih kantonov ima svojo ustavo, prav tako imajo svoje ustave tudi distrikt Brčko, federacija in tu je še državna ustava. Skupaj je to trinajst. K temu moramo prišteti še številna ministrstva in vzporedne administracije … Mi smo edina država, ki ima v svoji ustavi tako številne pravne mehanizme za obstrukcijo delovanja države. Imamo sistem, v katerem lahko na vsaki izmed teh številnih administrativnih ravni nekaj posameznikov dvigne roko in politični proces se ustavi.

Lahko navedete kak primer tovrstne obstrukcije?

Zdaj gremo na nove volitve, a vlada ni bila potrjena še od prejšnjih volitev. Prav tako ni bil sprejet proračun federacije in države. Mislim, da se v Bosni in Hercegovini ne bo nič dramatično spremenilo – ne glede na rezultate volitev. Seveda lahko pridejo na oblast drugi ljudje, morda z malo več volje ali občutka za državo, v kateri delujejo. Ampak formalnopravni okvir BiH je takšen, da z njim ne more funkcionirati nobena država na svetu.

Nezmožnost sprejemanja ukrepov bo verjetno še bolj kritična v prihajajoči zimi in inflaciji. Že zdaj opažam, da so osnovne dobrine v BiH – moka, olje in mleko – precej dražje kot v Sloveniji ...

Bosna je edina država v regiji, ki ni sprejela nobenega ukrepa na državni ravni, ki bi v tem času izboljšal ekonomski položaj najbolj izpostavljenih prebivalcev. Naš parlament je edini glasoval proti sklepu, da bi, recimo, denar od DDV namenili ekonomsko najšibkejšim.

Zakaj ljudje glasujejo za »tri zloglasne nacionalistične stranke«, kot imenujete HDZ, SNSD in SDA?

Danes so plače najmanj 60 odstotkov vseh zaposlenih v Bosni na različne načine odvisne od proračuna iz enega od številnih administrativnih okvirov. Vsi ti ljudje so eksistenčno odvisni od članstva v eni izmed treh nacionalnih strank in so prisiljeni, da glasujejo za tiste, ki so jim dali kruh in njihovim otrokom zajtrk, pa tudi če imajo intimno drugačne politične preference.

Kako ta zapletena ureditev vpliva na družbo?

Uničeno državo bi se verjetno še dalo popraviti. Največja težava je uničena družba, ki je zavrgla vso tradicijo večetničnega sodelovanja in bivanja. BiH ni bila večetnična družba samo zadnjih petdeset let, ampak že stoletja prej. Tudi prejšnji sistem, pa karkoli že mislimo o njem, je naredil korak naprej in še bolj normaliziral sobivanje različnih verstev in narodnosti. Pred vojno je bilo 40 odstotkov vseh zakonov v Sarajevu mešanih.

Neka tukajšnja televizija je naredila eksperiment, v katerem so mimoidoče spraševali: »Kdo ste?« Vprašanje so postavili brez konteksta. Vseh petdeset mimoidočih je takoj odgovorilo: Srb, Hrvat ali Bošnjak. Nihče ni rekel, da je inženir, učitelj ali mizar. Zadnjih 30 let se je naš razumski okvir počasi, a sistematično spremenil – nacionalizem, strah in sovraštvo so zavestni rezultat teh politik.

Na prihajajočih volitvah bo lahko glasovalo 3.368.666 volilnih upravičencev. Številka se zdi visoka, glede na to, da skoraj sovpada s številom prebivalcev BiH. Po tem izračunu je mladoletnih manj kot en odstotek državljanov BiH.

To, da imamo skoraj tri milijone in pol volilnih upravičencev, je zgodba zase. Parlament je trikrat v zadnjem letu obravnaval možnost elektronskega evidentiranja volilnega procesa, ki bi omogočalo boljšo preglednost nad volitvami kot tudi med posameznimi volišči in nad celotnim volilnim telesom. Parlament BiH kot najvišja demokratična institucija je trikrat glasoval proti elektronski evidenci. Kaj to pomeni? To pomeni, da je legaliziral poneverbo volitev.

Ko se pogovarjam z veleposlaniki v BiH, jim jasno povem, da ne bo politične spremembe brez zamenjave vladajoče garniture in reforme pravosodnega sistema. Pa mi odvrnejo, da imajo politiki legitimnost in legalnost. Pa jih vprašam, od kje imajo legitimnost. Pa mi odvrnejo, da na osnovi demokratične procedure in zakona, za katerega v isti sapi poudarjajo, da je pomanjkljiv.

Visoki predstavnik Christian Schmidt je junija dvignil prah s predlogom spremembe volilnega zakona v imenu večje enakopravnosti, ki je bil deležen burnih protestov tako tukaj kot v EU. Med drugim se je Schmidtu očitalo, da njegov predlog favorizira Hrvate.

Seveda zagovarjam, da se vzpostavi enakopravnost vseh državljanov tudi z volilnim zakonom. Tega zdaj ni. Zahteve po spremembi volilnega zakona je definiral HDZ in Dragan Čović s podporo hrvaške politične strukture. Absurdna je teza, da je zakon v interesu enakopravnosti Hrvatov, ki so manjšina v BiH. Absurdna je iz enostavnega razloga, ker bi ta predlog prinesel teritorializacijo nacionalne pripadnosti. V praksi bi to pomenilo, da bi lahko Hrvati pa tudi Bošnjaki in Srbi imeli pravico do glasovanja samo na določenem ozemlju.

Kaj je bil namen tega zakona? Naj poenostavim, ker je tu veliko nians: po tem zakonu Hrvati, živeči na območju, ki ni hrvaški volilni teritorij, tam ne bi imeli volilne pravice. Obratno tudi Bošnjaki ne bi mogli glasovati tam, kjer ni njihov volilni teritorij. Skratka, ne prizadevajo si za enakopravnost vseh pripadnikov svoje narodnosti, ampak za lasten obstoj na oblasti in tisto skupnost, za katero so prepričani, da bo glasovala zanje. V Čovićevem primeru je to Hercegovina. Jaz se recimo deklariram kot državljan Bosne in Hercegovine in samo kot državljan nimam pravice, da kandidiram in da sem izvoljen v predsedstvo. Sem brez pravic – podobno kot Židje in Romi in druge manjšine.

Slovenci so tudi ena izmed sedemnajstih uradno priznanih manjšin v BiH?

Tako je, tudi Slovenci. Nihče razen treh konstitutivnih narodov nima teh političnih pravic. Dobesedno so opredeljeni kot »ostali«. Kaj pomeni, da si v neki državi »ostali«? Zavzemam se za to, da bi vsi imeli isti državljanski status z volilno pravico na območju celotne države. Saj nismo edina država z različnimi etnijami.

Hrvaška ustava razlikuje med Hrvati v tujini in Hrvati v BiH.

Kot razumem, so vsi Hrvati v BiH dvojni državljani in lahko kandidirajo in volijo tako v BiH kot na Hrvaškem?

Hrvaška je podelila dvojno državljanstvo vsem Hrvatom v BiH, ki so to želeli, kar močno vpliva tudi na volitve na Hrvaškem. Predvsem HDZ je odvisen od teh glasov. Navsezadnje je Željana Zovko iz Mostarja zdaj poslanka evropskega parlamenta. Pred tem je bila veleposlanica BiH v Španiji, Italiji in Franciji, to so za BiH elitna mesta. Potem je s položaja veleposlanice BiH v Rimu odšla v evropski parlament kot predstavnica Hrvaške, kjer zelo agresivno lobira zaradi domnevne neenakopravnosti Hrvatov v BiH. To lahko počne na račun svojega pedigreja BiH, ki je pomemben za parlamentarce EU. Ti zvečine nimajo pojma, kaj se pri nas dogaja.

Tam potem daje izjave, kako je Schmidtov volilni zakon pomemben, ker sicer bodo potrebna druga sredstva, da se doseže teritorializacija … Kaj so ta druga sredstva, se sprašujem? In kar je še huje, z njenimi stališči se na bolj vljuden način strinja tudi premier Plenković in na bolj škandalozen način predsednik Milovanović, in zdi se mi, da v EU to nikogar ne moti.

Po vojni ste bili veleposlanik v Zagrebu. V nekem komentarju ste zapisali, da se je Hrvaška od takrat zelo spremenila ...

Lahko rečem samo to, da sem na Hrvaškem bil v nekem drugem času; to je bilo takoj po vojni. Ne glede na vse težave, ki smo jih imeli med vojno, moram priznati, da je bila atmosfera precej drugačna. Bili smo bolj korektni in odprti drug z drugim. Redno smo komunicirali na najvišji ravni in pogovori so bili usmerjeni predvsem v prihodnost, ne v pretekle konflikte. Tudi v Bosni in Hercegovini je bilo takrat drugače, tako v predsedništvu kot v institucijah. Manj je bilo tudi vpliva treh verskih skupnosti in strank treh narodov.

Tudi Slovenija se je precej angažirala v odnosu do BiH: premier Robert Golob se je zavzemal, da se BiH podeli status kandidatke skupaj z Ukrajino, špekuliralo se je celo o slovenskem vetu na kandidaturo Ukrajine, prav tako se je za BiH zavzel na srečanju z Macronom.

Moram reči, da pri ljudeh raste simpatija do Slovenije, če odmislimo non-paperje. Slovenija je z svojo novo garnituro pokazala razumevanje za Bosno in Hercegovino drugače kot druge države, predvsem kot Hrvaška in Srbija. Predvsem vam ne pade na pamet, da bi se vmešavali v naše notranje zadeve – tako kot vodstvo Srbije in Hrvaške. Oni iskreno in prepričano verjamejo, da imajo po ustavi pravico, da odločajo o notranjih zadevah Bosne in Hercegovine. Tudi v evropskih institucijah ima Slovenija jasno politično linijo in to se tu ceni.

Ali spremljate diplomatski spor med Slovenijo in Srbijo kot odziv na Pahorjev poziv, da se mora Srbija odreči ideji srbskega sveta? Vučić je med drugim Slovenijo obtožil, da s priznanjem Kosova krši suverenost Srbije. »Logično« je, da je v današnjih razmerah Srbija nezadovoljna s Slovenijo in da je Slovenija nezadovoljna s Srbijo, saj je jasno, da sta obe državi v funkciji različnih politik. Zgodba med Kosovom in Srbijo je zaključena in tega se vsi zavedajo, čeprav tega ne smejo in ne morejo izreči. To se je recimo videlo, ko je srbska premierka prelepila srbske registrske tablice, ko je šla na Kosovo. Potreben je samo še končni podpis na dokument, v katerem Srbija potrdi neodvisnost Kosova. Ta podpis pa mora dati nekdo iz Srbije, in kdor bo to podpisal, bo imel v zgodovini Srbije podoben status kot Vuk Branković – se pravi, da bo izdajalec za vse večne čase. Srbija že od nekdaj kapitalizira svoje zgodovinske mite ... Seveda se mora postopoma ustvariti vtis, da je država pod velikim pritiskom.

❝

Nürnberško sodišče je v manj kot letu dni razsodilo, kdo je zločinec in kakšna mora biti kazen. Haaški tribunal pa traja že trideset let.

❞

Ko je Ukrajina četrti dan vojne dobila status kandidatke EU, ste se šalili, da bi morda tudi Bosno prej sprejeli, če bi se spet streljalo?

Ne moremo pozabiti, da je bila Bosna in Hercegovina v začetku vojne pod embargom varnostnega sveta Združenih narodov. Ukrajini pa so od prvega dne pošiljali na milijarde evrov orožja in ji dali status kandidatke. Evropska unija je sama kriva, da sta se tukaj zmanjšali volja in vera v to, da bi postali evropska država.

Letos aprila je minilo 30 let od razglasitve neodvisnosti BiH in začetka vojne. Kdo je zmagal v tej vojni?

Velika Britanija je definirala večino vojnih in političnih doktrin. Ena izmed njih gre takole: ko se na nekem interesnem področju prepira več plemen, moraš sodelovati z največjim in najmočnejšim. Na osnovi te doktrine smo vojno končali brez zmagovalcev in poražencev, mednarodna skupnost pa je vzpostavila Republiko Srbsko kot edino novo politično dejstvo, ki je izšlo iz vojne. Po koncu druge svetovne vojne so v Nemčiji v dveh mesecih iz služb odstranili vse nosilce nacistične ideologije, zamenjali učbenike in medije ter popolnoma spremenili kulturo. Nürnberško sodišče je v manj kot letu dni razsodilo, kdo je zločinec in kakšna mora biti kazen. Haaški tribunal pa traja že trideset let. Pri nas je še vedno vse isto. Večina haaških obsojencev je v učbenikih in medijih obravnavanih kot herojev. ●