Kaj razkriva problem jutrišnjega dne

Vluči predsedniških volitev v Sloveniji se je dobro ozreti na nauke parlamentarnih volitev v Italiji. Tam je namreč prišlo do popolnega poraza levoliberalnega bloka in novega prodora desnice, ki se vsebinsko spogleduje z izročilom Mussolinijevega fašizma, formalno in uradno pa zmagovalci tako povezavo zavračajo. Tako kot v Italiji se bo tudi v Sloveniji treba vprašati, kaj v širšem smislu pomenijo politični pojavi, ki se v ritmu vsakdana zdijo samoumevni, v resnici pa ponavljajo vzorce, kakršni so v zgodovini Evrope, pa tudi v tranziciji Slovenije že dobro poznani.

Kaj je levo od leve

V sredo je potekel rok, do katerega je bilo na državno volilno komisijo mogoče vlagati predsedniške kandidature. Do srede tedna je bilo sporočeno, da se bo v tekmo spustilo osem kandidatov, štirje (Magajna, Poljanec, Troha in Bolfek) so pred tem od kandidatur protestno odstopili.

Novica »s težo« je prišla v ponedeljek, ko sta bili poleg petih potrjenih iz prejšnjega tedna (Bezenšek, Cigler-Kralj, Prebilič, Logar in Pirc Musar) vloženi kandidaturi evropskega poslanca (SD) Milana Brgleza in poslanca Levice Mihe Kordiša. K temu je v sredo prišla še pomembna informacija, da je od tozadevne namere odstopil nekdanji evropski poslanec (in zunanji minister) Ivo Vajgl, svojo podporo pa je namenil Brglezu, torej skupnemu kandidatu Gibanja Svoboda in SD. Potem je kandidaturo vložila še Sabina Senčar. S tem je v predsedniško tekmo prišla nova dinamika, ki jo je mogoče motriti na več ravneh.

Na prvi je kandidatka in doslej glede na javnomnenjske raziskave favoritka Nataša Pirc Musar dobila konkurenco, ki seže levo od njene politične orientacije, ta pa je precej očitno neoliberalna. Brglez po novem poleg predlagateljice SD uživa tudi podporo Gibanja Svoboda oziroma premiera Goloba osebno, uživa pa tudi podporo prvega poosamosvojitvenega predsednika Milana Kučana ter Danila Türka.

Na drugi ravni je »z leve« tudi prišla konkurenca Brglezu, kajti v nagovarjanju socialnih vrednot, vrednot javnega zdravstva, delavskih pravic ipd. nima nikakršnih možnosti biti bolj prepričljiv kot kandidat Levice Miha Kordiš. In v tem dejstvu se odpira pravo vprašanje letošnjih predsedniških volitev, ki jih s svojim instrumentaliziranim kandidatom kot merska enota vsake prihodnje slovenske desnice narekuje Janez Janša.

Onkraj logične napake

Na tretji ravni je torej ugotovitev, da se predsedniška tekma v Sloveniji že v izhodišču zatika v več čereh, med katerimi je najostrejša čer neoliberalizma. Želja vseh relevantnih strank, razen Janševe SDS in podredne NSi, je preprečiti Janši, da bi njegov kandidat Anže Logar zmagal in osvojil mandat. To proizvede željo, da je, podobno kot za parlamentarne volitve, treba »strniti vrste« in se poenotiti v levi blok proti desnemu. Problem pa je, ker danes ljudem ni več jasno, kje točno poteka razmejitev med levim in desnim, če iz enačbe vzamejo kulturni boj, dileme druge svetovne vojne in zgodovinsko delitev duhov.

Izkazalo se je namreč, da »levica«, ki stoji desno od Kordiša, neoliberalno kapitalizacijo slovenske družbe, predvsem pa privatizacijo zdravstva, v praksi na prikrit način podpira. Razlika od Janševe oblasti je torej v očeh ljudi vse manj vidna. To pomeni, da bodo mimo Kordiša lahko izbirali predvsem med »olikano« na eni in »brutalno« enačico neoliberalne (do)kapitalizacije države na drugi strani, ta pa na koncu ne bo več socialna, kot je bila nekoč in so je bili vajeni.

V namero poenotiti ljudi v blok proti Janši pa je vgrajena logična napaka. Zmaga Golobove Svobode je bila v bistveni meri proizvod neposredne nevarnosti zaradi Janševe »orbanizacije« Slovenije, ta nevarnost pa je zdaj le še posredna, kajti Janša formalno ni več na oblasti. Povrh je Golob z zdravstvenim ministrom Bešičem Loredanom dal precej jasno vedeti, da bo ljudi pri vprašanju zdravstva in pri odpravi dopolnilnega zavarovanja peljal žejne čez vodo, to pa je vprašanje, na katero so danes njegovi volivci najbolj občutljivi. Obljubo po strukturni preobrazbi slovenske države so namreč vzeli zares, pripravljeni bi bili tudi na težke ukrepe za premagovanje draginje, inflacije in prihajajoče krize, nikakor pa ne na sesutje državno-javnega zdravstvenega sistema.

Zato so ljudje v predsedniški kampanji glede nove socialno-zdravstvene podobe države od kandidatov začeli pričakovati odprto besedo.

Življenje, četudi kot iluzija

Ne glede na tehnično in taktično možnost zmage tu v igro pridejo kandidati, ki bodo najbolj jasno naslovili tovrstna pričakovanja, kajti odprlo se je polje za oblikovanje politike in civilnodružbenih gibanj jutrišnjega dne. Na tej točki v igro pridejo tudi spoznanja z volitev v Italiji in politična taktika ter populistični prijemi Giorge Meloni, ki ji je Janša simptomatično in v velikem slogu že čestital za zmago. Njen uspeh je bil mogoč zaradi nekaj pomembnih elementov, ki so se združili v strastnem predvolilnem kričanju kasnejše zmagovalke. Ljudje so hoteli, da se mednje vrne »življenje«, četudi kot iluzija, kajti draginjo, gospodarsko stagnacijo in brezperspektivnost novega sveta, kakršnega je zapustil neoliberalizem, imajo za slabšega od nje.

Meloni se je v Italijo vrinila kot »mati, ženska, Italijanka in kristjanka«, skratka kot populistka, ki je pobrala smetano z mleka, ki so ga iz nacionalnih vimen uspeli namolsti kapital, ostanki moderne države in EU. Italijanom je ponudila tisto, kar bi jim v realnih okvirih (ne v iluziji) morala ponuditi nesposobna levica, da ne rečemo mednarodnemu kapitalu in z njim povezani ogrožajoči prepišnosti prodana sredina.

Natanko takšne so pasti prihodnje Slovenije. Vstop Mihe Kordiša v predsedniško predvolilno tekmo je zato mogoče videti kot daljnoviden korak naprej, kajti nihče problema zdravstva ne bo tako jasno naslavljal kot on. Stranki Levica ne bo ostalo drugega, kot da mu sledi. Tudi Vladimir Prebilič je v svojih nastopih utemeljil pomembnost kombinacije moderne družbe in človeškega socialnega dostojanstva, kar ga, kot je videti zdaj, kvalificira za govorico, ki bo »jutri« iz Janševih jader jemala veter desnega populizma. Seveda več o dinamiki predsedniških kandidatur ta trenutek ni mogoče povedati, kajti bile so šele vložene.

Vseeno pa tako pridemo do odločilnega vprašanja novega favorita »neoliberalne levice« SD in Gibanja Svobode Milana Brgleza. Namera, da bo postavljen kot blokovski protikandidat Janševemu Anžetu Logarju, je na velikem preizkusu prav po vsebinskem kriteriju. Na tehtnici je namreč odločitev ljudi, ali bodo volili po vsebini izzivov jutrišnjega dne ali po zapovedih »blokovskega katekizma«.

Kot je videti, je Brglez že po nameri predlagateljev mišljen kot antijanševski projekt, to pa je tvegana pozicija, kajti problem jutrišnjega dne kvečjemu odloži za nekaj časa. Kot sporočata Italija in Giorgia Meloni, z njo pa zgodovina evropskega fašizma iz krize po prvi svetovni vojni, se bo problem jutrišnjega dne izkazal okrog socialne organizacije prihodnjih nacionalnih držav, EU kot celote in sploh zahodnih demokracij. Preje ko bo politična Slovenija to dojela, bolje bo za državo in njene prebivalce. V dozdajšnjih trendih namreč drvi natanko proti kombinaciji italijanskega in madžarskega scenarija, na njega pa je treba biti pripravljen. Že danes je jasno, da debata o zaščiti zdravstvenega sistema pred napadalci iz zasebne pobude pomeni prvo stopnico stopnišča, ki vodi v »problem jutrišnjega dne«. ●

Na tehtnici je odločitev ljudi, ali bodo volili po vsebini izzivov jutrišnjega dne ali po zapovedih »blokovskega katekizma«.