Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Rusko-srbski svet in Evropa
Vladimir Putin je hotel obnoviti imperij. Ostal bo brez vsega.
Putinov referendum za aneksijo Donbasa ni posebna novost in tudi ne vojaški način njegove izvedbe. Tudi ni prvič, da se na istem ozemlju ponavlja preslepitev s kulisami Potemkinovih vasi, ki so Katarini Veliki pri potovanju na Krim zakrivale pogled na razrušene dele Ukrajine, ki jih je ravnokar z ognjem in mečem osvojil feldmaršal Grigorij Aleksandrovič Potemkin. Gre za »ruski referendum«, ki je vselej v interesu Putina, bodisi da se kateri del ozemlja odcepi ali pa priključi. Pač po potrebi in ne glede na to, kako obupani so potem Srbi, ko izgubijo bratsko oporo zoper neodvisnost Kosova. Putin svoje osvajalske pohode opravičuje z zgodovino, kot je zapisana v »ruski genetski kodi«, po kateri je bilo prej vse Rusija ali Sovjetska zveza, z vsemi Slovani in še s pol Azije vred.
Slovenci sovjetskega jarma nismo bili deležni po zaslugi Tita in ZDA, ki nas je od leta 1948 varovala kot punčico očesa, ker je bilo to v interesu obrambe zahoda pred stalinizmom. Amerika nam je pomagala preživeti ruske sankcije, naše matere in očetje so zrasli na ameriškem žitu, mleku v prahu in Trumanovih jajcih (jajca v prahu). Ko je Stalin leta 1951 zagrozil z napadom na Jugoslavijo in so ob meji že stale sovjetske divizije, nas je obvarovala grožnja, da Amerika ne bo stala križem rok. Tito je bil Ameriki hvaležen, kar je dokazal tako, da je po zavrnitvi ameriškega povabila za vstop v Nato po letu 1954 pomagal ustanoviti gibanje neuvrščenih.
Ironija zgodovine je, da imajo Titovi ideološki dediči danes raje Rusijo, ki nam je bila po koncu vojne vselej samo grožnja, Amerike pa ne prenašajo ali jo sovražijo. Razlogi so ideološki in čustveni, tako kot pri Srbih, ki imajo raje Rusijo, ki jih zlorablja za svoje interese, kot pa EU, ki jih zasipa z milijardami. Tudi za Srbe velja pregovor, da se tako kot Rusi najprej hranijo s ponosom in šele potem s kruhom. Edvard Kardelj je imel prav: vsak narod je svoje sreče kovač.
V času razglasitve neodvisnosti Kosova se je po srbskih krajih nove države pojavila množica napisov »Kosovo je Srbija«. Na nekem plotu nekje na poti iz Prištine do Gračanice pa je domiselnež zapisal »Srbija je Kosovo«. Ta na glavo obrnjeni grafit je posrečeno opozarjal na zmuzljivost patriotskih sloganov, ki se ne uklanjajo spremembam sveta, klecnejo pa takoj, ko se jih lotimo z ironijo. Minilo je 14 let in prav veliko se ni spremenilo. Kosovo še naprej životari kot nedokončana država, Srbija pa še naprej ostaja ujeta v praznini vmesnega sveta med Rusijo in EU. Srbijo srce vleče v Moskvo, denarnica pa v Bruselj. Medtem se mladi Srbi množično selijo na zahod, v malikovano Rusijo pa se ne seli nihče. Srbija je razvojno nazadovala, postala je revnejša od Romunije in celo Bolgarije, dveh članic EU in Nata, od katerih je bila še v času Jugoslavije neprimerno bogatejša.
Milošević in Putin pa sta edina voditelja, ki sta po drugi svetovni vojni sprožila osvajalne vojne na evropskih tleh. Nista se mogla sprijazniti z razpadom dveh večnacionalnih držav, Jugoslavije in Sovjetske zveze, v katerih so imeli Srbi in Rusi premoč in prevladujoč vpliv. Rusija in Srbija ostajata ujeti v fantazije o povrnitvi nekdanje moči in ozemelj, ki jih podpirata obe skrajno nacionalistični pravoslavni cerkvi. Projektu »Srbski svet«, ki ga kot neposredno dediščino Slobodana Miloševića propagira srbski minister Vulin z namenom, da bi vsi Srbi znova živeli v eni državi, se je nedavno pridružila še Putinova doktrina »Ruski svet«, ki ima zelo podobne, le da mnogo bolj nevarne namene že zato, ker so podprti z ruskimi jedrskimi konicami.
Kamnita sekira
Medtem se Evropejci trudimo presegati našo travmatično zgodovino in se usmeriti v razvoj in napredek. Ob vzponih in padcih, ob uspehih in zablodah ter ob težavah s Trumpom, brexitom, covidom in Putinom nam Evropa vse bolj postaja skupna hiša, ki nas varuje pred najhujšim. Zato smo Evropejci tudi vedno bolj enotni, s čimer ne presenečamo samo Putina, ampak tudi Ameriko in Kitajsko. Vsaj malo pa tudi sami sebe. Na tem našem evropskem pogorišču ducatov imperijev se trudimo naše nacionalne identitete ohranjati brez sovraštva do drugih in evropske narode povezati v še bolj enotno EU, živeti skupaj na temelju demokratičnih vrednot in vladavine prava, brez meja, svobodno in v miru.
Rusija in Srbija sta medtem na vse bolj očitnem potovanju v preteklost, vračanju k tradicionalnim vrednotam prejšnjega stoletja, v katerem so prevladovali večvrednostni pogledi, po katerih imajo eni narodi več pravice biti narod kot drugi. Skupaj z ideologijo krvi in zemlje je bila tlakovana pot v Putinov zapozneli ruski imperializem, ki v 21. stoletje sodi toliko kot kamnita sekira v jedilni pribor. V obeh javnostih sta vse bolj prisotna sovraštvo do zahoda in naklonjenost povezovanju s Kitajsko, tudi z ZDA, a le če bi tam ponovno zmagal Trump. Po zaslugi propagande političnih elit Rusi in Srbi živijo v trdnem prepričanju, da se samo njim godijo krivice, da so poslani z neba za veliko več, kot imajo, da so za vse njihove tegobe krivi samo drugi in da so edini, ki so izgubili nacionalna ozemlja.
Pa seveda niso. Moj rajnki nono Rudolf je razpad najljubšega mu imperija in izgubo Koroške doživljal kot osebno tragedijo: »So klicali hudiča, so rekli, naj crkne Avstrija, pa smo prišli pod plešastega fašista, izgubili smo Koroško in dobili srbske gospodarje. Pa vas jaz vprašam, katera mona se lahko tega veseli?«
Tisti, ki se ne zmorejo postaviti na stran Evrope in Ukrajine kot žrtve ruske agresije in iščejo opravičila za početja Rusije, imajo težavo. Najprej zato, ker pozabljajo, da smo bili žrtve osvajalskih vojn skoraj vsi, tudi Slovenci. Slovenski partizani, ki so se uprli fašistom in nacistom, niso imeli razumevanja za okupatorje. Nekateri Slovenci, ki so za okupatorja imeli razumevanje, pa so z njim celo sodelovali. Zato Slavoj Žižek tiste, ki izražajo razumevanje za rusko invazijo, označi za »domobranske partizane«, ker zjutraj pred spomenikom v Dražgošah pridigajo pravilnost upora zoper okupatorja za vsako ceno, popoldan pa jih moti ukrajinski upor zoper ruskega agresorja. Enako velja za naš upor zoper okupatorsko JLA med osamosvojitveno vojno; bilo jih je nekaj, ki so bili prepričani, da Milošević brani Jugoslavijo pred Vatikanom, Nemčijo in seveda zločinskim Natom.
Vojna in sramota
Moj oče in nono, partizana in borca zoper okupatorja, se obračata v grobu, ko naši novodobni pacifisti sporočajo, da upor ni pravi odgovor na okupacijo, in v svoji nevednosti citirajo Nevilla Chamberlaina, ki je leta 1938 po sestanku s Hitlerjem izjavil, da so bili Sudeti izročeni Hitlerju zato, da se Evropa izogne vojni, ker »v vojnah ni zmagovalcev, so samo poraženci«. Dobro je, da so moji partizanski predniki blagopokojni, ker če bi jim kdo rekel, da v vojni proti fašizmu niso zmagali, bi bilo treba pred njimi jadrno bežati. Chamberlainu pa je že takrat odgovoril eden od velikih zmagovalcev druge svetovne vojne Winston Churchill: »Izbirali ste med vojno in sramoto, izbrali ste sramoto. Zdaj boste imeli še vojno.« In na zavezniški zmagi v tej vojni, tudi ruski, je še do včeraj temeljila povojna zgradba Evrope. Zdaj je Rusija svoj del te hiše podrla in jo bo treba zidati na novo.
Putin je zabredel do dna, hotel je obnoviti imperij, a bo ostal brez vsega. Od mogočnega rimskega imperija je ostala Italija, od neskončnega britanskega imperija utegne ostati le Anglija, od nekoč velikega avstrijskega cesarstva je ostala Avstrija. Kaj bo ostalo od Rusije, še ne vemo. Vemo pa, da Putinu na jedrskih konicah ni udobno sedeti. V resnici je vse, kar ima Putin v konfliktu z Evropo na svoji strani, to, da je od nas vojaško močnejši. A za razliko od vseh drugih orožij so jedrske konice vozovnica brez povratka. In nismo več daleč od končne postaje. ●
Tudi za Srbe velja pregovor, da se tako kot Rusi najprej hranijo s ponosom in šele potem s kruhom. Edvard Kardelj je imel prav: vsak narod je svoje sreče kovač.