Vrnitev zlate dobe državnih pomoči

Te dni minevajo tri leta od propada Adrie Airways, edinega slovenskega letalskega prevoznika. Po več letih negotovosti in ohranjanja glave nad gladino tudi s pomočjo državnega denarja je pristala v rokah nemškega lastnika in ta jo je dokončno pahnil v stečaj. Na ministrstvu za gospodarstvo so takrat dejali, da bi bili Adrii pripravljeni pomagati, vendar da ta zaradi že prejetih reševalnih injekcij glede na evropska pravila ne more še enkrat dobiti državne pomoči. A če bi se to zgodilo dobrega pol leta kasneje, bi država Adrii veliko lažje vrgla rešilni jopič in tako nacionalnega prevoznika ohranila pri življenju do danes.

Za slovenska podjetja so bila 90. leta prejšnjega stoletja zlata doba državne pomoči, saj so vlade težave, s katerimi so se podjetja soočala zaradi tranzicije in razpada jugoslovanskega trga, radodarno reševale z javnim denarjem. Ob vstopu Slovenije v evropsko družino pa smo se morali naučiti, da do takrat veljavna praksa neomejenega dodeljevanja pomoči izgubarskim podjetjem, ki so bila navajena odvisnosti od državnih jasli in sama ne bi preživela na trgu, ni več dopustna. Mati Evropa nam je namreč vedno znova žugala s strogimi pravili o državnih pomočeh, ki naj bi preprečevala, da bi države z javnimi sredstvi izkrivljale konkurenco na trgu ter poslabšale konkurenčni položaj drugih ponudnikov blaga in storitev na trgu, ki takšnih injekcij ne bi bili deležni. Prav tako naj bi državam članicam preprečevala, da bi se spuščale v medsebojne subvencijske tekme.

Tako je, denimo, moral Elan pred leti vrniti 10 milijonov evrov, ki jih je v okviru dokapitalizacije prejel od državnih lastnikov, in tudi štiri pretekle dokapitalizacije Adrie Airways je Bruselj vzel pod drobnogled, a jih na koncu le dovolil. Nič manj dlakocepski ni bil Bruselj pri zadnji državni sanaciji bank: spomnimo, da je morala Slovenija takrat celo razlastiti nekatere bančne vlagatelje, hkrati pa se zavezati, da bo banke v določenem roku spet privatizirala.

Rahljanje pravil

Nato je v začetku leta 2020 izbruhnila epidemija covida-19 in nenadoma so se za gašenje posledic zdravstvene krize tudi z blagoslovom evropske komisije začele v gospodarstva stekati na desetine milijard evrov javnega denarja. Evropska komisija je namreč v teh izrednih okoliščinah precej zrahljala pravila o državnih pomočeh. Tako so države po tekočem traku ogromne vsote namenjale tudi za reševanje svojih letalskih prevoznikov. Po podatkih mednarodnega združenja letalskih prevoznikov (IATA) so države letalski industriji za gašenje posledic epidemije skupaj dodelile za 234 milijard dolarjev različnih oblik pomoči. In če bi bila Adria Airways še delujoče podjetje, bi tudi ona najbrž lažje prišla do svojega finančnega dopinga. Navsezadnje zdaj naša država za spodbujanje zračne povezljivosti Slovenije subvencionira določene letalske linije in pristojbine.

A državni intervencionizem, ki se je z epidemijo na velika vrata vrnil v tržna gospodarstva, še zdaleč ni omejen le na letalsko industrijo in ga, kot kaže, tudi še ne bo kmalu konec. Po zdravstveni je namreč v Evropi izbruhnila še energetska kriza in države zdaj vsaka po svoje posegajo v energetski sektor in zagotavljajo pomoč gospodarstvu, ki svari, da takšnih ekstremnih stroškov ne bo zdržalo. Nemška vlada se je, denimo, pred nekaj dnevi odločila, da bo država nacionalizirala največjega uvoznika plina v državi družbe Uniper, ki je bil doslej v lasti finskega Fortuma. Tudi slovenski premier Robert Golob ne izključuje možnosti nacionalizacije katere od energetskih družb, če bo to nujno. Prvi bi lahko bil na vrsti Geoplin.

Evropska komisarka Margrethe Vestager je nedavno za Financial Times že napovedala, da bo Bruselj podaljšal krizno shemo državnih pomoči in tako članicam omogočil, da bodo lažje gasile energetski požar. Na mizi so predlogi ukrepov, ki so bili še pred nekaj meseci nepredstavljivi, kot so cenovne kapice in prerazporejanje dobičkov energetskih podjetij. Pri tem pa se že pojavljajo skrbi, da utegnejo na javni rešilni blazini pristati tudi podjetja, ki je v resnici ne potrebujejo, kar da spodkopava zdravo konkurenco. Dvomi so gotovo upravičeni. Že v času zdravstvene krize smo se v Sloveniji srečevali s primeri, ko so nekateri ponudniki storitev raje zaprli, kot da bi zaslužili več in bi morali potem vračati prejeto pomoč. Izkušnje kažejo, da se podjetja zelo hitro navadijo na državne jasli, veliko težje pa se od njih odlepijo.

Iskanje enotnih rešitev

To seveda ne pomeni, da države ne bi smele gospodarstvu ponuditi zasilnega izhoda in vse prepustiti nevidni roki trga, o kateri je ekonomist in filozof Adam Smith v 18. stoletju pisal v knjigi Bogastvo narodov. Navsezadnje že ptički na veji čivkajo, da za sedanje astronomske skoke cen energentov in še kakšnih drugih surovin, ki dušijo poslovanje podjetij, ni nobenega realnega ekonomskega razloga. In glede na to, da evropski energetski trgi delujejo enotno, bi bilo smiselno čim prej sprejeti tudi enotne rešitve za nastale razmere. To bi lahko Bruselj, kot je že opozorila nekdanja evropska komisarka Violeta Bulc, izkoristil tudi pri reševanju letalske industrije v okviru enotnega zračnega prostora, a so prevladali nacionalni interesi. In pri tem je največ izgubila prav ta industrija. Prepuščanje gasilskih akcij državam članicam lahko namreč vodi v dodatna nesorazmerja na trgu, posebej če se to pomeša s političnim populizmom, ki ga tudi na stari celini ni malo.

Evropejci pa tudi prebivalci na drugi strani Atlantika prav zdaj v svojih denarnicah krepko občutimo posledice ekspanzivne fiskalne in monetarne politike v zadnjih letih, še posebej v času epidemije. Uradno se temu reče inflacija, za potrošnike pa to po domače pomeni višje cene dobrin in storitev. Na to je v zadnjem pogovoru za Sobotno prilogo Dela opozoril tudi dolgoletni šef državne SID banke Sibil Svilan: »Inflacijski vzroki, ki se jih je očitno podcenjevalo, so povezani predvsem z denarjem v obtoku – zadnji dve leti je bilo v gospodarstvo s proticovidnimi ukrepi s strani držav danih 11,5 trilijona dolarjev, centralne banke pa so že od leta 2018 s kvantitativnim sproščanjem dale v obtok 9,5 trilijona dolarjev. To je skupaj ekvivalent skoraj 20 odstotkov svetovnega BDP in tako povečanje širše mase denarja (M3) proti BDP v ZDA in Evropi finančnemu in gospodarskemu sistemu ne omogoča normalnega delovanja. Presežna likvidnost in subvencije namreč ne gredo skupaj s tržnim gospodarstvom.«

Fiskalne omejitve

Državne pomoči seveda niso brezmejne, saj predstavljajo tudi veliko obremenitev za javne finance, ki bodo v času ohlajanja gospodarstva in negotovosti še težje nosile to breme. Še posebej, ker na dodatne evre iz državne blagajne ne računajo le podjetja, ampak v vrsti zanje stojijo tudi upokojenci, javni uslužbenci, družine z otroki, skupine, tisti na socialnem robu in še kdo. Slovenski fiskalni svet je našo vlado že opozoril, da ekonomske razmere niso zadosten razlog za uveljavljanje izjemnih okoliščin prihodnje leto. In še »da morajo biti ukrepi, namenjeni blažitvi energetske krize, pravočasni, usmerjeni in začasni ter ne smejo slabšati strukturnega položaja javnih financ«. Navodilo, ki zveni enostavno, a to še zdaleč ni.

Našo in druge vlade z Brusljem na čelu zato nedvomno čaka zahtevno iskanje ravnovesja med blaženjem posledic krize ter ohranjanjem delovanja zdravega trga in javnih financ. Primer Ine na sosednjem Hrvaškem kaže, da lahko nepremišljena državna intervencija podjetjem prinese celo več problemov kot koristi. ●

Državni intervencionizem, ki se je z epidemijo na velika vrata vrnil v tržna gospodarstva, še zdaleč ni omejen le na letalsko industrijo in ga, kot kaže, tudi še ne bo kmalu konec.