Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Kako nas pišejo duhovi iz preteklosti?
Za trilogijo Wolf Hall že pokojne angleške pisateljice Hilary Mantel pravijo, da gre za najboljše delo 21. stoletja. Zakaj je zgodovinski roman spet tako v modi? Nam pomaga razumeti fragmentirani sodobni svet? Kje se v zgodovinskem romanu konča resničnos
Kako napisati dober zgodovinski roman? Koliko raziskovanja je vloženega vanj. Pisatelj mora vedeti, kako so ljudje, o katerih piše, nekoč govorili, kako so bili oblečeni, kje so spali. Predstavljati si mora vonje in občutja, poznati zgodovinska dejstva in ustvariti polnokrvne junake.
Poljska pisateljica in nobelovka Olga Tokarczuk v knjigi Pozorni pripovedovalec (prevod Jana Unuk, založba LUD Literatura) piše, kako je, ko je pisala enciklopedične in zgodovinske Jakobove bukve, ki govorijo o Jakobu Franku, židovskem heretiku iz 18. stoletja, raziskovala vse o tem času – kako so se umivali, če so sploh se, kako so jemali otroke na kolena in bili nežni z njimi, če so sploh bili … »Zanimajo me tudi pokrajina, rastlinstvo, favna. Ne moreš opisati sveta, če ne poznaš lokalne flore. Ne moreš opisati sveta, če ne poznaš širine neba ali barve vode v reki.« Prepričana je, da zgodovine v resnici ni, so samo življenja ljudi. »Zgodovino tvorijo mali dogodki, posamični človeški čas, človeška telesa, njihovo minevanje, njihove bolezni, njihove ljubezni.«
Angleška pisateljica in avtorica znamenite zgodovinske trilogije o Thomasu Cromwellu, ki je bil kraljevi minister na dvoru Henrika VIII., Hilary Mantel, ki je pri sedemdesetih letih umrla prejšnji teden, je bolj skrivnostna in direktna hkrati, saj, kot pravi, ljubi zgodovino tudi zato, ker se je v življenju srečevala z duhovi. Pravi, da morajo pisatelji zgodovinskih knjig razumeti, kako resnični so mrtvi in kakšno moč imajo nad živimi, oziroma kot je zapisal sveti Avguštin, da so mrtvi sicer nevidni, a niso odsotni.
V eseju z naslovom Zakaj sem postala pisateljica zgodovinskih romanov? ugotavlja, da takoj, ko umremo, vstopimo v fikcijo. »Vprašajte na primer dva vaša sorodnika, naj vam povesta kaj o članu vaše družine, ki je nedavno umrl, in jasno vam bo, o čem govorim ... Ko nimamo več svojega glasu, ko nas ni, nas začnejo interpretirati drugi. In ko se spominjamo – kakor nas učijo psihologi –, ne ponavljamo preteklosti, ampak jo ustvarjamo.«
Z zgodovinskimi romani je podobno. Čeprav je na svoj način vsak roman zgodovinski. Ko so želeli Flaubert, Tolstoj, Dumas ali Shakespeare opisati zapleten čas, v katerem so živeli, so se velikokrat vrnili v zgodovino, ki so jo dojemali kot nekaj živega, kot zrel sadež, ki ga lahko bolje okusijo in zagrabijo kakor izmuzljivo in še zeleno sedanjost.
Trilogija o Cromwellu je Mantelovo spremenila v literarno zvezdo, v nacionalni zaklad. Prvi dve knjigi so prodali v več kot petih milijonih izvodov. Za prvi Wolf Hall in drugi del trilogije Bring Up the Bodies (Pripeljite obtožence) je dobila bookerja, tretja knjiga je The Mirror and the Light (Zrcalo in luč). Njene knjige so pretopili v dramo, ki so jo uprizorili v Royal Shakespeare Company, in v BBC-jevo mini serijo. Mantelova pa je s svojimi izjavami v medijih rada dvigovala prah – tako je vojvodinjo Cambriško označila za lutko iz izložbe brez osebnosti, britanske konservativne politike pa je razburila, ko je objavila kratko zgodbo o ostrostrelcu Ire, ki načrtuje atentat na Margaret Thatcher.
Dramatična dinastija
Prvi del trilogije Wolf Hall je izšel leta 2009, v središču zgodbe pa ni rdečebradi Henrik niti njegove nesrečne žene, ampak že omenjeni Cromwell, ki je bil več kot desetletje najmočnejši človek v Angliji, mož, ki je v svojih rokah držal vse niti kraljevine. Bil je pameten, zvit, krut, nasilen, spletkarski, prakti
čen, samozavesten in brez prijateljev. V zgodovini so ga vedno prikazovali kot brezsrčnega tirana, v knjigi Mantelove pa je drugačen, bolj živ in ne samo zloben spletkar. Lepo ga opiše citat iz knjige: »Moj mož je imel navado govoriti; zjutraj zaprite Cromwella v globoko temnico, in ko se boste zvečer vrnili, bo sedel na baržunasti blazini in jedel škrjančje jezičke, vsi ječarji pa mu bodo dolgovali denar.«
Tudorji. Ena najbolj dramatičnih dinastij. Zgornje nadstropje Nacionalne galerije portretov v Londonu je rezervirano zanje: Henrik VIII., tako velik in močan, da skorajda rine iz uokvirjene slike, njegova prva žena, ponosna Katarina Aragonska. Sledijo ji še ostale: mlada Anne Boleyn, bela kot marmor in z biserno ogrlico, na kateri visi črka B, zadržana Jane Seymour, najstniška Anna Klevska, kisla Catherine Howard in elegantna Katarina Parr. In potem je tu, na znameniti sliki
Hansa Holbeina iz leta 1532, tudi Cromwell; videti je kot morilec in spominja na lepo oblečenega mesarja.
Moji najljubši so portreti kraljice Elizabete I., njene ekstravagantne in razkošne obleke imajo na sebi toliko ptičjih podob, da se zdi, kot da jih je oblikoval Alexander McQueen. Na portretih je hladna, skrivnostna in močna, vladarica, poročena z Anglijo. A to je že druga zgodba.
Koliko nevarnih razmerij v le nekaj majhnih sobanah v galeriji, kar čutimo lahko njihove borbe za moč, odsekane glave, spletke, vohune, izdaje in seveda čudovita oblačila, polna draguljev, biserov in brokata. Tudorji so imeli smisel za modo in dramo. Ne čudi, da je bilo o njih napisanih že toliko knjig in posnetih toliko filmov, a uspeh prve knjige Wolf Hall je presenetil vse. Kot pravi Mantelova, jo je vedno zanimalo vprašanje dobrega in zla, ljudje, ki imajo v rokah veliko moč. Ko je preučevala dokumente, pisma, stare pogodbe, ni v njih našla prav nič o življenju žensk, to je bil moški svet, a v njenih knjigah so zelo žive, sestavljene iz natančnih detajlov.
Anne Boleyn na primer: »Za novo leto Anne podari srebrne vilice z ročajem iz kremena. Upa, da bo z njimi jedla, da jih ne bo zabadala v ljudi.« Zadnji del trilogije Zrcalo in luč, ki je izšel leta 2020, se začne s prizorom, ko Anne Boleyn rabelj, ki so ga pripeljali iz Calaisa, odseka glavo. Cromwell, ki je bil takrat na vrhuncu življenja, gleda ta krvavi prizor, a ne premišljuje o smrti, ampak o tem, da je lačen, da je morda čas za še en zajtrk ali zgodnjo večerjo. Medtem ko njeno drobno telo nepremično leži, rabelj zavije glavo v laneno vrečo in jo poda spletični nekdanje kraljice, to pa preseneti njena teža, zato jo skoraj spusti iz rok. Cromwell razmišlja, kako presenetljivo je, da je človeška glava tako težka, kar je sam spoznal na bojišču, ko je trebil glave na bojnih poljih v Franciji.
Včasih je Mantelova med starodavnimi dokumenti odkrila tudi kakšen biser o ženskah, skorajda dramski prizor – ko je bil Henrik VIII. še poročen z Anne Boleyn, je po slu poslal Jane Seymour, svoji novi ljubezni, veliko vrečo denarja in ljubezensko pismo. Jane je zavrnila denar, potem je poljubila ljubezensko pismo in mu ga, ne da bi ga odprla, poslala nazaj.
Bralec in zgodovina
Končno imamo prvi del trilogije tudi v slovenskem jeziku, prevedla ga je Dušanka Zabukovec in je izšel pri Cankarjevi založbi. Kakšna je zgodba o knjigi Wolf Hall, pove urednik slovenske izdaje Aljoša Harlamov. »Roman sem bral malo po izidu, ker mi ga je v Ljubljani pustila prijateljica iz tujine, ki ga je kupila na letališču. Vključil sem ga v svoj predlog programa, ko sem se prijavljal za službo v Cankarjevi založbi, in pozneje je bil druga knjiga, za katero sem kupil avtorske pravice ob nastopu službe. Name je naredil izjemen vtis. Ne zaradi zgodovinskega verizma, ki ga pravzaprav niti ni, saj je jezik pripovedi mestoma celo anahron, vsekakor pa ni stilizirani posnetek jezika 16. stoletja, ampak je bliže sodobni angleščini in mestoma tudi sodobnemu predstavnemu svetu o spolu, razredu, religiji in oblasti. Navdušil me je zaradi izjemno prepričljive gradnje sveta, v katerem se dogaja, sveta, ki ga dojemamo predvsem skozi psihološko pretanjeno izrisano perspektivo protagonista Thomasa Cromwella, česar se mnogi bralci najbrž niti ne zavedajo, saj roman ni napisan v prvoosebni pripovedi.«
Kot pravi, Wolf Hall zraste pred očmi kot Combray in Hilary Mantel nikoli ne podcenjuje bralca, mu ničesar ne olajšuje ali celo pojasnjuje. »Bralec je vržen v ta svet, v ta zgodovinski čas – in verjamem, da marsikateri slovenski bralec, ki ni dobro seznanjen z britansko zgodovino (tega obdobja), marsikdaj tudi 'zaplava'. Toda če ne preverja vsake aluzije, vsakega namiga, kulturnozgodovinskega drobca ali navrženega imena, če se prepusti, je stokratno nagrajen. Ker ne gre za te aluzije, tako kot ne gre za zgodovinsko točnost, četudi je avtorica to obdobje preučevala več let, si izrisala itinerar likov in natančno preučila njihove biografije, ampak gre za vzdušje tega časa, za zeitgeist, za občutenje prelomnosti. Kmalu ob branju ugotovimo, da iz sobesedila razumemo marsikaj, in to veliko bolje, kakor da bi vmes skakali preverjat na wikipedio. Seveda pa me je impresionirala tudi epska razsežnost zgodbe, za katero se je takrat že vedelo, da bo trilogija. Strašno sem užival tudi v njenem slogu; polnem elips, ki jih mora zapolniti bralec, v tem na neki način klasičnem britanskem, privzdignjenem jeziku, ki pa je hkrati zelo zemeljski, prašen, prepoten in umazan – tak, kakršna je zgodovina.«
Njene knjige res zvenijo sodobno, premišljevala sem, da morda tudi zato, ker je tako dobra v dialogih – njeni junaki nikoli ne deklamirajo, samo pogovarjajo se. Romanopisec Anthony Powell je nekoč svojemu založniku dejal, da ima dober načrt, kako napisati roman o Judih. »Napišeš roman in potem vsa imena junakov spremeniš v judovska imena.« Kot je zapisal kritik Guardiana, je Hilary Mantel naredila podobno – napisala je izjemen moderen roman in potem je vse glavne junake spremenila v angleške zgodovinske osebnosti.
Kaj o trilogiji meni Nina Kožar, urednica in idejna vodja Knjigobežnic in ena največjih oboževalk Hilary Mantel, kar jih poznam? »Trilogija je bila zame izjemno zahtevno branje, ker sem morala biti ves čas zelo osredotočena na besedilo ter iskati dodatne informacije v leksikonih in na spletu. Ampak take knjige imam najraje. Pripravijo me do tega, da študiram in si širim znanje. Poleg tega pa strašno rada berem zgodovino evropskih kraljev in kraljic, ki je veliko bolj bogata kot vse fantazijske sage o zmajih in prestolih. Hilary Mantel je v Wolf Hallu stkala pripoved o močnem in vplivnem človeku, ki je odločno posegal v zgodovino, ob tem pa živel življenje, ki je bilo tako kot naša polno dvomov, strahu, maščevalnosti in konec koncev tudi ljubezni. Uspeh teh knjig je pravzaprav presenečenje, saj moramo bralci vanje res vložiti veliko energije, a smo nagrajeni z izjemnim literarnim likom. Gotovo pa so k priljubljenosti veliko pripomogla vsa vplivna priznanja, ki jih je pisateljica osvojila s trilogijo.«
Njeni nasveti za pisanje knjig so posebni in uporabni. Kot pravi, močno verjame, da je pisatelj tako dober kot njegov naslednji stavek. Ko začne pisati novo knjigo, mora natančno poznati svoje like, vedeti mora, kako dihajo, kakšni so videti, o čem premišljujejo.
Vsi njeni duhovi
Hilary Mantel je prvi roman napisala leta 1975, ko je bila stara