Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Hilary Mantel (1952–2022)
23 let. A Place of Greater Saftey govori o francoski revoluciji. Takrat je živela v Manchestru in je bila prodajalka v trgovini z oblekami, saj ni imela denarja, da bi končala fakulteto. Zvečer je brala romane o francoski revoluciji, drugega za drugim. Kaj delam, se je vprašala. Začela bom pisati knjigo, si je odgovorila. Navdušili so jo namreč glavni junaki te zgodovinske zgodbe – politična žival Robespierre, cinični in pragmatični Danton, kruti Marat. Umrli so mladi, a so njihove žene in hčerke ohranile njihova pisma in dnevnike. Moški so spreminjali zgodovino, ženske so jo shranile.
V tistem času ji je šlo v življenju vse narobe; njen zakon je bil v krizi, zbolela je in imela neznosne bolečine, a nihče ni mogel ugotoviti, zakaj, in tudi njene knjige ni želel nihče izdati. A to je bilo nekaj, kar je lahko sama držala v rokah, zato se je odločila, da bo postala pisateljica. Z možem sta se preselila v Bocvano, v kateri je bilo mednarodno letališče takrat lesena baraka sredi polja, in čeprav je država večja od Francije, je imela le 40 kilometrov asfaltiranih cest. Ker so bile njene bolečine vedno bolj neznosne, se je vrnila v Veliko Britanijo. Zdravniki so ji predpisali močne antidepresive in ji pojasnili, da gre za psihosomatsko bolezen, ki je povezana s tem, da je preveč ambiciozna in da jo njena želja po pisateljevanju utruja. Šele čez nekaj časa so odkrili, da ima endometriozo in da je njena bolečina fizična; med težko operacijo so ji odstranili jajčnike, del mehurja in del črevesja. A bolečine niso minile, zato ji je zdravnik predpisal hormone, zaradi katerih se je začela neizmerno hitro rediti.
Od nekdaj so jo zanimali duhovi, njena družina je nekaj časa živela v hiši, v kateri je strašilo. Takrat je razumela, da je svet gostejši in bolj natrpan, kot so lahko zaznala njena čutila. Ko je bila stara sedem let, piše v avtobiografiji Giving Up the Ghost, je imela videnje – igrala se je na vrtu za hišo, se nenadoma ozrla nad porumenelo travo in tam je bilo nekaj, česar ni videla, je pa čutila njegovo valovanje in gibanje. Vedela je, da je to zlo in da jo je uročilo. Ko je bila najstnica, jo je navdušilo krščanstvo, premišljevala je celo, da bi postala nuna. Jezus je bil zanjo tako resničen kot njeni strici – dejstvo, da ga ne more videti, se ji je zdelo nepomembno. S krščanstvom je prišla krivda; nekaj je bilo z njo narobe, česar ni mogla spremeniti, je bila prepričana. Tako da je Mantelova navajena videti stvari, ki jih ni, kar je najbrž dobra mentalna in duhovna izkušnja, če pišeš zgodovinske romane.
Ko v avtobiografiji piše o srednjih letih, si spet pomaga z duhovi, saj napiše, da ko pogleda nazaj v svojo preteklost, vidi tudi duhove drugačnega življenja, ki bi ga lahko živela. »Vse hiše strašijo. Duhovi in fantomi se plazijo izpod preprog in živijo med tkaninami, v garderobnih omarah in predalih.« Premišljuje o otrocih, ki bi jih lahko imela, a jih ni. Ko ženska rodi in babica reče: deček je – kam je potem odšla deklica, o kateri je noseča ženska tudi premišljevala? Ko ženska misli, da je zanosila, a potem ugotovi, da ni – kam je odšel otrok, ki si ga je že ustvarila v svojih mislih? Skrit je v predalu tvoje zavesti in je kot zgodba, ki se po začetnih stavkih ne more več nadaljevati, premišljuje pisateljica.
Njeni nasveti za pisanje knjig so posebni in uporabni. Kot pravi, močno verjame, da je pisatelj tako dober kot njegov naslednji stavek. Ko začne pisati novo knjigo, mora natančno poznati svoje like, vedeti mora, kako dihajo, kakšni so videti, o čem premišljujejo. Obstaja trik, ki ga včasih uporabi. »Tiho sedite in se osredotočite le na svoje misli. Predstavljajte si stol in povabite svojega junaka, naj sede nanj. Ko se počuti udobno, mu lahko postavite vprašanja.« To je prvič poskusila, ko je pisala zgodbo o irskem velikanu Charlesu Byrnu in škotskem kirurgu Johnu Hunterju; velikan je vstopil, a preden je sedel na stol, se je sklonil in z roko preizkusil, ali bo prenesel njegovo težo. Ko je v glavi videla ta prizor, je bila navdušena, zaploskala je in vzkliknila 'Da!' Od tistega trenutka dalje si je lahko predstavljala, kako je biti v telesu velikana.
Pomembno se ji zdi, da pisatelj izostri spomin in uri občutljivost. »Dobro sčrtaj vsako stran, ki si jo napisal, vsaj za tretjino. Prenehaj z nagajivimi nasmeški. Ugotovi najprej, kaj sploh želiš povedati. In potem to povej na najbolj direkten način. Jej meso. Pij kri. Odpovej se družabnemu življenju in ne domišljaj si, da imaš lahko prijatelje. Vstajaj, še preden se naredi dan, razmigaj prste in uporabljaj kri namesto črnila; to bo ozdravilo tvoj sarkazem. Oziroma kot bi dejala Sylvia Plath: Svet je kot kri – vroč in oseben.«
Preden je umrla, se je vrnila k francoski revoluciji, a po ovinku. Že dolgo si je želela, da bi napisala roman o mladi ženski z začetka prejšnjega stoletja z imenom Stanisława Przybyszewska, ki se je navduševala nad strastnim Robespierrom in je zaradi tega umrla. Odločila se je, da bo napisala najboljšo dramo o francoski revoluciji, in postala je obsedena s to idejo. Živela je sama, v nezakurjeni sobici, nič ni jedla in malo je spala. Res je napisala dramo, a so jo uprizorili le enkrat. Režiser jo je sklestil in skrajšal, saj bi sicer trajala pet ur. Umrla je zaradi shiranosti in morfija, od katerega je postala odvisna. Stara je bila triintrideset let.
Naslov knjige naj bi bil Ženska, ki je umrla zaradi Robespierra. Žal je Martelova ni končala.
Mi in zgodovina
Kako pa je z zgodovinskimi romani pri nas? Zanimanje zanje nikoli ni bilo majhno, je prepričan Aljoša Harlamov. »Veliko leposlovnih uspešnic izvirnih avtorjev zadnjih let je zgodovinskih romanov (skoraj vsi Jančarjevi romani, kresnik Veronike Simoniti in Romana Rozine itd.). Je pa pri nas še vedno očitna zataknjenost v drugi svetovni vojni, tako v leposlovju kot zgodovinskih monografijah – in ta zataknjenost je vse bolj utrujajoča, ker se velikokrat zdi, da dreza v rano, ki je ni (več) tam. Mojca Kumerdej je pred leti tradiciji zgodovinskih romanov iz protestantizma končno dodala sodoben moment (knjiga Kronosova žetev, op. p.); v zadnjih dveh ali treh letih dobivamo romane o osamosvojitvi ali koncu Jugoslavije (Andrej Blatnik, Sebastijan Pregelj) – prostora pa je še veliko. Po mojem mnenju ne gre toliko za to, da bralci ne bi želeli brati tudi o drugih zgodovinskih obdobjih, temveč velikokrat za neke precej prozorne politične agende – zgodovinski romani vedno govorijo tudi o naši dobi, govorijo o nespremenljivi naravi človeštva, o univerzalnih občutjih, željah in prizadevanjih, ampak pri nas ostajamo na dnevnopolitičnih, nacionalističnih in boleče jasnih povezavah, ker je tako pač najlažje.«
Prepričan je, da bolj oddaljena zgodovinska obdobja pač zahtevajo večjo domišljijo in napor – »tudi v premisleku, kako bomo zastavili identitete protagonistov, ki niso črno-belo zaznamovane z nacionalno idejo in zgodovinsko neizbežnostjo, ampak so v obe smeri fluidne, delujejo bralcu sočasne, tako kot delujejo identitete v romanih Hilary Mantel«.
Nina Kožar pravi, da zanimanje za zgodovinske romane prihaja v plimah in osekah. »Moji babici sta brali Désirée Annemarie Selinko, Sienkiewiczev Quo vadis, Tolstoja v Vojni in miru ter fantastično serijo Prekleti kralji francoskega zgodovinarja Mauricea Druona, ki sem jo odkrila in na mah prebrala pred nekaj leti. Moja starša sta generacija Andrićevega Mosta na Drini, Brucknerjevega Zlatega faraona in Leoparda Giuseppeja Tomasija. Zdaj nam je dostopnih veliko več knjig, zato je veliko več tudi zgodovinskih romanov. Opažam pa, da je za razliko od prejšnjih časov veliko takšnih, ki poskušajo zgodovinske osebnosti in dogodke prikazati še z drugačnih plati, kot smo jih spoznavali v šoli. Glas dobivajo tudi stranske osebnosti iz zgodovine in ne samo njeni zmagovalci. Wolf Hall je lep primer tega.«
Omeni zgodovinske romane, na katere smo Slovenci lahko res ponosni – Bobri Janeza Jalna, Danes grofje Celjski in nikdar več Anne Wambrechtsamer, Tavčarjeva Visoška kronika in njen najljubši Pod svobodnim soncem Frana Saleškega Finžgarja. »Zdi se mi, da veliko zveš o človeku, če ga vprašaš, ali je raje bral Jalna ali Finžgarja. Bobri so bolj asketski in pustolovski, Iztokove dogodivščine v Carigradu pa razkošnejše in malce bolj politične.« ●
»Dobro sčrtaj vsako stran, ki si jo napisal, vsaj za tretjino. Prenehaj z nagajivimi nasmeški. Ugotovi najprej, kaj sploh želiš povedati. In potem to povej najbolj direktno. Jej meso. Pij kri.«