Jalovo iskanje konsenza o tem, kaj je umetnost

Delo, 3. septembra

Upal sem, da se bo na moj prispevek v sobotnem Delu pod zgornjim naslovom kdo oglasil s kako repliko, da bi lahko dokončal svojo misel, ki je zaradi omejenega števila znakov nisem mogel. Ker se ni, mi ne preostane drugega, kot da repliciram samemu sebi, če bo uredništvo imelo razumevanje za to.

V prejšnjem prispevku sem opozoril, da nam že sam pojem umetnosti, ki ima avro izjemnosti, onemogoča videti njegovo pravo naravo. Podobno moteče je prepričanje, da je umetnost umetnikov izdelek, in ne to, kaj ta povzroči pri konzumentu in v družbi, čaščenje umetnika, ki je postavljen v središče umetnostnega polja, pa privede do naslednje zmote, da se umetnik izraža, in ne ustvarja. Nisem pa mogel komentirati odtujenosti sodobne umetnosti, o kateri piše Peter Rak.

Kot prvo bi izpostavil zmoto, da se je odtujitev sodobne umetnosti začela z zgodovinskimi avantgardami. Ne, začela se je z impresionizmom. Sodobniki pri impresionističnih slikah niso videli ničesar umetniškega, ker so impresionisti prekinili s tradicijo vzvišenih vsebin. Pri impresionistih je namreč dozorelo spoznanje, da to, kar je na sliki umetniškega, ni motiv, ampak to, kar slika povzroči v duhu gledalca, zato so se začeli posvečati sliki in njenim izraznim sredstvom, kot motiv pa je lahko služilo karkoli. Duh je dokončno ušel iz steklenice, ko so se avantgardisti odpovedali tudi slikarskemu motivu in v središče postavili sama izrazna sredstva umetnosti.

Dejstvo je, da se umetnost izraža z neverbalno govorico, tudi pripovedništvo in poezija. Narisani motiv in zgodba sta samo vaba, ki motivirata, da umetnini posvetimo pozornost. Dejansko nas omamita, da smo nekako pahnjeni iz realnosti, saj samo v takem stanju lahko sprejemamo umetniška sporočila. Samo v stanju začasne neprištevnosti imamo Radka Poliča za resničnega Kralja Leara, se zjokamo nad usodo izmišljene osebe ali se veselimo z njo. Samo v takem stanju lahko v barvnih lisah vidimo pokrajino ali jabolko. Jabolka zanesljivo ni na sliki, naseli se samo v gledalčevem duhu. Razumevanja umetnostne govorice se ni treba učiti, ker se na umetnost odzivamo telesno. Če neko delo ne deluje tudi neposredno na vegetativno živčevje, ni umetniško. Najbolj očitno je to pri glasbi. Že majhni otroci brez težav sledijo umetniškim vsebinam, ravno tako neizobraženi odrasli. Seveda samo ob primerni dozi zgodbe ali narisanega motiva.

Problem avantgarde pa je v tem, da so njena dela pogosto bliže teoriji umetnosti kot umetnosti sami. Zato so jo posvojili teoretiki in razlagalci. Tu pa nastane problem, saj umetnost od nekdaj omogoča razumevanje brez razlage in spoznanje brez razumevanja. Če bi bilo mogoče vsebino umetniškega dela povedati, ne bi bilo potrebno. Izjava »Kaj je hotel umetnik povedati«, je bila nekoč zafrkancija, danes pa je to kruh množici razlagalcev. Občinstvo seveda čuti, da je tu nekaj narobe, pa ne s samo umetnostjo, ki je lahko taka ali drugačna, slaba ali navdihujoča. Zgodovinska avantgarda, ki je temelj sodobnim tokovom likovne umetnosti, se je preprosto izrodila. V svojih začetkih je rušila zastarele malomeščanske vrednote, zato zdaj ne more legitimno zastopati ravno tako zastarelih vrednot neokapitalizma. Čeprav jih na videz kritizira, jim umetnost dejansko služi, ko pristaja na status artikla za eno sezono, ki je opazen samo ob obilni reklami.

Tako kot človek je tudi likovna umetnost vitalna naprava, zato ne dvomim, da bo znala premagati trenutno odtujenost. Najti bo morala nove oblike, ki bodo spet neposredno nagovarjale občinstvo. Uveljaviti pa se bo moralo tudi dejstvo, da umetnost lahko razume vsakdo, vsi pa ne moremo sprejeti vsakega umetniškega dela. Vsekakor pa se bo morala od pretežno družbeno kritičnih obrniti tudi k družbeno afirmativnim vsebinam. Se pa bojim, da bo prej moralo priti do korenitih družbenih sprememb.

Tone Rački,

Ljubljana

Pripovedke o ubogi Rusiji in grdem Natu

Delo, 10. septembra

Andrej Cetinski (A. C.) se je obregnil ob moj članek Pripovedke o ubogi Rusiji in grdem Natu. Do ukrajinskega vojaškega spora – kot A. C. v kremeljskem slogu imenuje rusko agresijo na Ukrajino – naj ne bi prišlo zaradi ruske imperialne ambicije, kot naj bi v svojem članku trdil jaz, najpomembnejši vzrok za ukrajinski vojaški spor, tako A. C., je v tem, da so leta 2014 politično oblast v Ukrajini nasilno prevzele Rusiji zelo nenaklonjene osebe in da je ukrajinska politična oblast po letu 2014 rusko govoreče prebivalstvo začela obravnavati z metodami, ki ustrezajo vsebini pojma »fašizem«.

Res je, da se je nasilje začelo novembra 2013 nad demonstranti, ki so v Ukrajini množično demonstrirali,