O kamnu, suhih zidovih in ognju

Delo, 27. avgusta

Razveselil me je prispevek ra z i skova l c ev ZRC SAZU, saj sta požare na Krasu osvetlila ob upoštevanju pokrajinskih značilnosti Sredozemlja. Izpostavila sta pomen rabe kamenja pri gradnji in urejanju odprtih površin s poudarkom na uporabi suhega zidu. Iskreno pozdravljam vključevanje tradicionalnih tehnik v načrtovanje ukrepov za zmanjšanje negativnih vplivov podnebnih sprememb, vključno z zmanjševanjem požarne ogroženosti. Suhi zidovi izboljšujejo tudi mikroklimo, razmere za rast in bogatijo kraški habitat.

Še pred stoletjem je bil Kras gola kamnita pokrajina. Danes je najbolj gozdnato obalno območje v Sredozemlju. To je uspelo našim prednikom, četudi je Kras pokrajina brez površinske rečne mreže. Voda na Krasu je redka dobrina. Naši predniki so se tem razmeram prilagajali z načinom poselitve in urejanjem pašnih in obdelovalnih površin. Pri tem so uporabljali tehniko trebljenja krasa (odbijanje in odstranjevanje kamnov) ter uporabo tega kamna in situ za ureditve, ki so jim omogočile pridelavo hrane, izboljšano dostopnost ter bivalne razmere. Velik del površja je danes preurejen v terase s trto, oljkami in njivami, ki jih podpirajo suhi zidovi. Terase zaznavno izboljšajo zadrževanje vode v tleh, kar je v sušni pokrajini ključno za pridelek.

Za ohranjanje vode na površju, zlasti za napajanje živine, so gradili lokve in kale, za kar so uporabili lokalni kamen in prst. Za dostop živali do vode so uredili »prod«, kot so poimenovali preproste kamnite ureditve. Pomen teh vodnih virov odražajo tudi krajevna imena Lokev, Kal, Črni Kal. Za lovljenje deževnice in shranjevanje vode za oskrbo ljudi so gradili ograjene kamnite zbiralnike ter sisteme cistern in vodnjakov, ki so premišljeno povezani, oblikovani in umeščeni v naselja. Imeniten primer tovrstne ureditve je Štanjel, ki jo je pred stoletjem zasnoval arhitekt Maks Fabiani. Impresivna je predvsem obsežna zelena površina z bazeni sredi suhega Krasa. Fabianiju, odličnemu poznavalcu lokalnih razmer, je uspelo vodo zagotoviti s povezavo skromnih izvirov in kapnice z vodnjaki v sistem, ki je služil oskrbi ljudi, živali, Ferrarijevega vrta ter pridelavi hrane.

Posebnost Krasa je podzemna prevotljenost (jame, brezna) s podzemnim pretakanjem voda. Naši predniki so te naravne razmere znali izkoristili z uporabo tehnike suhega zidu za ureditve obsežnih ledenic (funkcija hladilnic) in ureditev dostopa v podzemne jamske sisteme – Vilenica je tako prva podzemna jama na svetu, ki je bila urejena za turistični obisk.

Morda najbolj povedna je Ribiška pot, ki nas seznani s kulturo naših prednikov v prilagajanju kamnitemu obalnemu območju. Pot se začne na robu Krasa v Nabrežini in se spušča vse do morja. V večjem delu poteka po melišču v obliki kamnitega stopnišča, ki ga na obeh straneh spremljajo suhi zidovi. Ti prehajajo v podporne stene teras z vinogradi in oljčniki, med katerimi so zajeti izviri vode. Pot se konča pod kamnitim zidom na pomolu Pri čupah – v domovini slovenskega morskega ribištva.

Navedeni primeri kažejo, da so naši predniki razvili učinkovite načine rabe, ki upoštevajo ekosistemske storitve obalnega območja. Pri načrtovanju učinkovitih prilagoditvenih ukrepov na podnebne spremembe je upoštevanje tradicionalnih znanj zato nujno. Zaradi zaostrenih razmer s sušo in požari v Sredozemlju postaja osrednja tema barcelonske konvencije (konvencija o varstvu morskega okolja in obalnega območja Sredozemlja) dejavno izvajanje protokola o celovitem upravljanju z obalnim območjem. Naše izkušnje so priložnost za slovenske raziskovalce in načrtovalce za inovativno pripravo in izvedbo zasedanja pogodbenic barcelonske konvencije v Sloveniji decembra 2023. Iskreno vabljeni k okrepitvi sodelovanja za skupno morje.

Mitja Bricelj, predsednik Mediteranske komisije za trajnostni razvoj/MCSD, Ljubljana