Po protestu cenzurirali mlade pesnike

Delo, 14. septembra

S tem kratkim pismom se odzivam na prispevek v vaši reviji oziroma časopisu, ki obravnava izid pesniške antologije mladih slovenskih pesnikov in je že pred časom razburil delček slovenske javnosti. V svojem odzivu se delno nanašam na prispevka, ki sta bila objavljena v Mladini (Nespodobni bog, 9. septembra) in v Delu (Po protestu cenzurirali mlade pesnike), hkrati pa sem se seznanil tudi z utemeljitvijo smiselnosti naslova, ki ga je na svojem FB profilu objavil Igor Divjak. Slednji je vodil tudi pogovor z urednikoma zbirke na Slovenskih dnevih knjige in trdno stoji za njuno odločitvijo glede izbire naslova.

Čeprav sem med podpisniki protestnega pisma, ki sta ga ob najavi izida zbirke pod okriljem Društva slovenskih pisateljev spisala Kristian Koželj in Muanis Sinanović ter se v celoti strinjam z njegovo vsebino, mi v tem odzivu ne gre toliko za polemiko kot za argumentacijo. Zagovarjam namreč, da je izbrani naslov pesniške zbirke mogoče razumeti teološko in ne zgolj moralno.

Obstoječe argumentacije gredo namreč bodisi v smer primernosti ali neprimernosti. Pri tem nastajata dva tabora; prvi, ki naslov razume kot žalitev verujočih, in drugi, ki svoje zatočišče išče v svobodi govora in pesniškega izražanja. Naslov je namreč vzet neposredno iz ene od objavljenih pesmi. Za razliko od tega na neskončno nadaljevanje obsojenega pingponga se bom sam izpostavljenega naslova lotil precej bolj dobesedno. S tem pa nikakor ne mislim, da bo moj prispevek uspel enostavno preseči taborsko delitev.

Trditev o Bogu/bogu je sama sebi dovolj. Divjak v svojem odzivu še uporabi veliko začetnico, ki je v revijalnem in časopisnem prispevku ne najdemo več. Verjetno gre za čisti lapsus, kajti začetnica je dejansko mala, pri čemer pa ne gre prezreti svojevrstne simbolike. Bog, pisan z veliko, se je očitno umaknil bogu, pisanem z malo začetnico. Že samo te menjave na prestolu verujoči ne moremo kar tako preprosto sprejeti, kot da gre za nekakšno znanstveno dejstvo.

Zato vse vehementno utemeljevanje, da naslov nikakor ne misli tistega, kar mislijo tisti, ki se jim naslov zdi žaljiv, v resnici pomeni neumoren poskus, da bi božji umik nekako razumeli in ga naredili za samoumevnega. Temu se mora vsak resno verujoči resno upreti.

Seveda pa se bo ta upor kazal na različnih nivojih. Na čisto družbeni ravni bo šlo za nekakšen mini kulturni boj med verujočimi in neverujočimi, pri čemer bo vsak izmed vpletenih poskušal ostati zvest svojim načelom in hkrati spoštovati druge z drugačnimi mnenji. Prispevek v Mladini (omenjanje Rushdieja), nasploh pa v Delu (okvirček s pregledom domnevnih razžalitev verujočih) temelji deloma na tej napetosti in jo tematizira. Vendar je tudi tu določen problem.

Bog, ki je za verujočega, kristjana ali muslimana, začetek in konec vsega in je zato v radikalnem smislu vse v vsem, ni preprosto »koncept abstraktne vladajoče sile« (Mladina). Tako namreč pojasnjuje eden od dveh urednikov zbirke, da bog v naslovu »ni mišljen kot bog z veliko začetnico, kot biblijski ali katerikoli drugi Bog. Temveč bog kot koncept nevidne vladajoče sile, ki vodi naš svet in dopušča, da se vrti v smer, ki nas vedno znova navdaja s cinizmom in brezupom, ki navdihujeta številne pesmi v antologiji.« (Delo)

Kako bi lahko brez svetih spisov določenih religij prišli do takega opisa tega abstraktnega boga, sicer ni pojasnjeno, a več kot očitno se zdi, da tudi ta nova podoba boga ravno tako v marsičem temelji na starem Bogu. Zato se, četudi tega nismo hoteli, še kako dotakne središča verujočega izkustva.

Smiselnost govora o bogu, ki je prispodoba praktično vsega, kar je nekoč in še danes predstavljalo zatiranje človeka (tako je razumeti Divjakov zapis), je za verujočega kristjana in muslimana ter tudi Juda, preprosto rečeno, zgrešena. Izjave ne temeljijo na resničnosti, ki se verujočemu razpira kot smiselna. In v tem se nahaja temeljni problem ne samo izbire naslova, temveč potemtakem kar celotne zbirke. Pri čemer želim opozoriti, da ne dvomim v umetniško vrednost objavljenih pesmi, temveč predvsem izpostavljam ideološko podstat. In izbira naslova je za ideologijo ključnega pomena.

Kaj so nam torej želeli sporočiti mladi pesniki?

Morda najprej to, da je osebna vera v Boga za njih nekaj preseženega. Ali pa morda to, da je bila zgolj interpretacija te vere zanje nesprejemljiva. Kaj pa, če preprosto ne zmorejo (več) verovati v Boga? Ali to pomeni, da verujejo ali pa tudi spet ne verujejo v drugačnega boga? Zakaj so ne nazadnje izbrali tak provokativen naslov?

Moj odgovor je tak, da gre pri tej zgodbi za zbujanje pozornosti, ki pa ni nujno nekaj slabega. Mladi bi nam torej radi sporočili, da je njihova duhovnost na psu in da si, četudi se tega ne zavedajo vsi na enak način in bi bilo zato krivično posploševati, ne delajo prav nobene usluge, če svoja vprašanja in tudi že nekatere odgovore usmerjajo k tistemu bogu, ki mu ni mar za nas.

Če zaključim. Naslov definitivno ne govori o Bogu, pisanem z veliko začetnico. Iz tega pa ne sledi – in ravno to je po moji oceni največja slabost toza

devnih zagovornikov svobode govora in pesniške svobode –, da se Ga ne tiče.

Ja, zagotovo »zanesljivo vemo le zase« (Divjak), Bog pa, seveda s točno določene perspektive verujočega, ki pa ima neko objektivno vrednost, saj govori o resničnosti, zanesljivo ve za vse. Umanjkanje drugega in poudarjanje zgolj prvega bi lahko bila, tega se najbolj bojim, največja slabost projekta pesniške antologije. Naslov je potemtakem zgolj simptom takega duhovnega stanja. Tadej Rifel,

Ljubljana

V članku avtor Mirt Bezlaj navaja utemeljitve urednikov, kako je mišljen Bog z veliko začetnico kot biblijski ali katerikoli drugi Bog. Temveč kot: »... bog, ki vodi naš svet in dopušča, da se vrti v smer, ki nas vedno znova navdaja s cinizmom in brezupom, ki navdihujeta številne pesmi v antologiji ...«

No, če to ni Bog z veliko začetnico, potem bodo morali uredniki iznajti za nekaj tako vsemogočnega novo ime, naziv z malo ali veliko začetnico. Bo pa še vedno Bog ali bog. Navedeni citat dejansko razglaša, da se mladi pesniki obračajo na tistega boga, ki se ga naslavlja z veliko začetnico (oh, kako dolgočasno, šibko in slabo utemeljeno).

Tega, kako je bil mišljen bog v pesmi (in verjetno v naslovu zbirke »Bog si ga drka za nas«), pravzaprav nihče ne ve. Tudi tega ne ve nihče, kako bralec pesmi razume boga ali Boga.

Ampak poanta članka ni v tem. Gre za to, da naj bi bili mladi pesniki cenzurirani. Uredniki navajajo, da naslov zbirke ni bil mišljen kot provokacija, ampak kot nekaj, kar naj bi vrhunsko ponazarjalo brezperspektiven položaj mlade generacije ... V tem je problem: razumeti zavrnitev naslova ali pesniške zbirke je za mlade pesnike in pesnice cenzura (!). No, nekaj povsem običajnega v založništvu imenovati cenzura je seveda obet za to, da se bo brezperspektivnost še poglabljala in ponavljala (no, občutek in prepričanje, nič drugega). In naslednji problem: kaj je umetniško delo, če ni provokacija? Če ni šlo za umetniško provokacijo, kot trdijo uredniki – potem je bilo pesnjenje morda le parada na pesniški pisti, zavrnitev naslova pesniške zbirke pa lepa, od boga dana priložnost za prepričevanje sebe in drugih, da so cenzurirani? Napačno razumevanje besed pa ni provokacija, pač pa neznanje ali pa napihovanje ... Niso bili cenzurirani, zavrnjeni so bili. Upravičeno. Dušan Merc, predsednik DSP, Ljubljana