Nebesa in pekel

spletno Delo, 15. septembra

Pri razmišljanju Vesne Milek o Charlesu Baudelairu in njegovi pesniški zbirki Rože zla iz leta 1857, »kako je mogoče, da je bila ta poezija takrat na zatožni klopi, v enem od bolj razvpitih sojenj v zgodovini umetnosti«, pogrešam vsaj namig, da ima vsako določeno zgodovinsko obdobje specifičen pečat, ki je odvisen od načina družbenega, umetniškega in znanstvenega razmišljanja, seveda tudi od vpliva politike in religije. Zato članek potrebuje dopolnilo.

V času C. Baudelaira je bila tema spola in smrti škandalozna, zato ni smel objaviti šestih pesmi. A v drugačnem družbenem okolju skoraj sto let kasneje, 1949, je bila sodba uradno razveljavljena in te pesmi so bile lahko objavljene (prim. Wikipedija).

Ob njenem nadaljnjem razmišljanju, »Ni bilo prvič ne zadnjič, da so bili umetnice in umetniki postavljeni pred sodišče«, pokaže na knezoškofa Jegliča, ki je dal požgati Cankarjevo Erotiko. Tudi tu je potrebno dopolnilo, da to ne izpade samo kot negativna konotacija, tudi v odnosu do Cerkve.

Pri knezoškofu Jegliču je v njegovem obsežnem znanstvenem, poljudnoznanstvenem, socialnem in vzgojnem delu prevladovala apologetika krščanstva in katoliške vere. Zato ni presenetljiv njegov zapis v dnevniku: »Cankar je izdal grde polzke pesmi, ki sem vse nakupil, da ne pridejo ljudem in mladini v roke.« Nato jih je šele dal sežgati.

Sicer je pa v širši javnosti Jeglič premalo poznan, predvsem v odnosu do slovenskega jezika in narodnosti. Njegovo idejo o klasični gimnaziji sta podprla tako papež kot tudi cesar Franc Jožef. Odprta je bila 21. septembra leta 1905. Bila je prva gimnazija, ki je poučevala v slovenskem jeziku, in tudi matura leta 1913 je bila zgodovinska, saj so jo dijaki prvič v zgodovini opravljali v slovenskem jeziku. Ukinjena je bila 5. junija 1945. V njej je bilo taborišče in zbirališče zapornikov. (prim. prav tam)

Razmišljanje V. M., da »ni bilo prvič ne zadnjič, da so bili umetnice in umetniki postavljeni pred sodišče«, nas pripelje v obdobje, ko je bila »kultura v samem osrčju OF« (Matej Bor, MMC, maj 2013), ko je bila »naša osvobodilna borba sama največje kulturno dejanje v vsej naši zgodovini« (Mile Klopčič, prav tam). To usmeritev naj bi predstavljala tudi imena udarnih brigad po Prešernu, Cankarju, Gregorčiču, Kosovelu. Ako si pod »dosledno ljudsko demokracijo«, obljubljeno v Temeljnih točkah OF, predstavljamo nebesa, si pod »izgradnjo komunistične družbe« (ustava SFRJ/ SRS) kaj lahko predstavljamo pekel.

Med NOB in v Jugoslaviji/Sloveniji, ko je bila idejna in politična vodilna sila KP, je bilo v načrtnih partizanskih požigih uničeno okoli sto grajskih stavb na Slovenskem, skupaj z drugo opremo tudi knjižnice. Uničevanje ideološko neprimernih knjig se je nadaljevalo tudi po koncu vojne. Še leta 1966 je preprečila izid pesmi Franceta Balantiča, čez tri leta pa jih je ukazala zmleti. (prim. L. Vidmar, 2013)

Ideološki in sovražen odnos do RKC med vojno in po vojni v totalitarnem državnem sistemu se dokazuje v likvidacijah, sodnih procesih in zaslišanjih slovenske duhovščine, rušenju cerkva še leta 1953 in (še dandanes), v skrunjenju cerkvenih objektov in simbolov, drugorazrednosti, nekritičnosti do vloge RKC med NOB ... Od leta 1945 do 1961 je bilo obtoženih 429 duhovnikov, od tega zaprtih 339 (prim. Griesser-Pečar, Cerkev na zatožni klopi, 2005), izstopa zažig škofa Vovka leta 1952 v Novem mestu.

Paradigma selektivnega razmišljanja z očitkom revizije zgodovine do polpretekle zgodovine s podstatjo pri nas nepriznanega tretjega totalitarizma, predvsem do NOB v letih 1941/42, je kljub množici dokumentov še vedno prisotna. (prim. govore na proslavah ZZB, Svobodno misel ...)

Franc Pintar,

Bled