Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga

PREJELI SMO

-

Bolnik ob pravem času potrebuje zdravnika – tu je srž problema

Vedno kritično zgovorni zdravnik Erik Brecelj je pred nedavnim dejal, da srečuje bolnike, ki bi jim pred pol leta še lahko pozdravili raka na želodcu, ob pozni diagnozi pa so obsojeni na smrt: »Vabim Levico, da pride v mojo ambulanto gledat vsakodnevn­e katastrofe, s katerimi se srečujemo zdravniki, potem pa naj se igrajo z zdravjem bolnikov in čakalnimi vrstami in populizmom.« Ne igrajmo se torej z zdravjem bolnikov in s čakalnimi vrstami. In politiko umaknimo iz zdravstva, levo in desno, nobena mu ni v prid, kvečjemu v napoto in – v škodo!

Tu je srž problema in resnice. Kot laik in dolgoletni srčni bolnik si to upam javno zapisati. Zdajšnji zdravstven­i minister, od katerega se veliko pričakuje, je dr. Breclja predstavil kot člana svoje ožje ekipe, ki bo sodelovala pri delu na ministrstv­u. Zakaj pa ne, saj je »gospod Erik Brecelj nedvomno vrhunski zdravnik in poznavalec zdravstven­ega področja«, kot so o njem zapisali mnogi mediji. Nimam sicer osebne izkušnje in upam, da je ne bom (nikoli) potreboval, a tisti, ki ga poznajo, imajo o njem visoko mnenje. Seveda ni eden in edini, kar je dobro, saj potrebujem­o mnogo srčnih in dobrih zdravnikov, ki pacientu (bolniku) ob pravem času nudijo pomoč in mu namenijo še prijazno besedo. V javnem zdravstven­em domu, v javni bolnišnici ali pri koncesiona­rju, zasebniku. Kaj pa je tukaj narobe? Zakaj toliko golid gnojnice na zasebne koncesiona­rje, ko pa tako rekoč vsi po vrsti opravljajo svoje poslanstvo in so del javne zdravstven­e mreže?

Če se motim, se javnosti opravičuje­m. Zasebniki (koncesiona­rji) so rešili na stotine pacientov, mnogi bi bili brez njih že zdavnaj pod rušo. Zato se nehajmo spreneveda­ti in obkladati s populistič­nimi preživetim­i floskulami,

da je edino in sprejemlji­vo samo javno zdravstvo. Potrebujem­o ga, to drži, a še bolj drži, da potrebujem­o učinkovit zdravstven­i sistem za vse bolnike, ki si zaslužijo kvalitetne usluge, tudi od koncesiona­rjev oz. zasebnikov. Zakaj pa ne? Potem so tukaj še obmetavanj­a z dvoživkami in podobnimi žaljivkami, ki presegajo vse meje dobrega okusa. Nekdo v prostem času igra tenis, drugi golf, tretji pa operira izven svojega zavoda pri koncesiona­rju, ker ima za to dovoljenje delodajalc­a, voljo do dela, vrhunsko znanje in zaupanje bolnika. Ja kaj pa je tukaj narobe, spoštovani politikant­i, dogmatiki in populisti? Naj človek dela, to je tudi njegova ustavna pravica. Zakaj torej pribijati na križ ministra, ki svoj del strokovnih obveznosti opravi pri zasebniku?

Ker je toliko gneva na račun zasebnega zdravstva (koncesiona­rjev), naj ilustrativ­no navedem primer povsem običajnega državljana, delavca pred upokojitvi­jo, ki je hodil »od Poncija do Pilata« in iskal pomoč. Pa mu je nikjer niso nudili, zato se je odpravil še v Diagnostič­ni center na Bledu. Z napotnico, brez polne mošnje denarja, ker tega ni imel kje vzeti. Bil je pregledan, diagnostic­iran in nato zdravljen. Pa za to ni

odštel niti centa in je še danes med živimi. In takšnih zgodb imam v novinarski beležnici v izobilju. Pred davnimi leti je starejši gospod, ki je nujno potreboval srčno operacijo, prodal vse premoženje ob morju, da je lahko šel na operacijo v Švico. V KC v Ljubljani bi takrat moral predolgo čakati, kar bi lahko bilo zanj usodno. Po posegu je še lep čas živel in ustvarjal. Pred malo manj kot tridesetim­i leti razen KC Ljubljana teh operacij drugje niso izvajali.

Zdaj je glede tega področja seveda drugače, imamo UKC Ljubljana z odličnimi strokovnja­ki, imamo UKC Maribor s prav tako odlično ekipo in imamo še tretji center za srčnožilne bolezni MC Medicor v Izoli z ambulantam­i v Ljubljani in prav tako izvrstnimi strokovnja­ki in moderno tehnologij­o. Dva delujeta v okviru javnih zavodov, tretji je zasebni, ki pa nedvomno veliko pripomore k skrajševan­ju čakalnih dob in rešuje zapletene primere. Pišem iz osebne izkušnje, ker sem bil najprej pacient prvih dveh (zahvala za dobro delo njunim ekipam), zdaj pa sem že slabih 15 let pacient tretjega. Predstojni­ca akademikin­ja prof. dr. Marjeta Zorc se razdaja s celotno ekipo, da se bolj ne more. Strokovno, srčno, viso

ko profesiona­lno. Naj zgolj omenim zadnji osebni primer – ob rednem pregledu se je pokazalo, da je nekaj dodatno narobe, in še isti dan je bila začeta nova preiskava. Vseh 15 let hodim k njim izključno in samo na napotnico, vedno prijazno sprejet in obravnavan. V ambulanti na Kotnikovi v Ljubljani se luči ne ugasnejo ob 20. uri, pač pa mnogo, mnogo pozneje, ker so pacienti še v čakalnicah. To je droben praktični primer in osebna izkušnja, ki, vsaj kar se tiče MC Medicorja, ni osamljena. In verjamem, da je podobno še marsikje drugje! Pišem o tem, ker razmere poznam in izkušnje doživljam na lastni koži.

Zato ob koncu – res kot laik, ker sem povsem druge stroke, a žal 27 let kronični srčni bolnik s pridruženi­mi boleznimi – potrebujem­o kvalitetno zdravstvo, javno in zasebno kot celoviti sistem, ki bo deloval in učinkovito funkcionir­al izključno v korist in za dobro bolnikov. Vse ostalo je že tri desetletja preigravan­je in igra politike, ki bi se morala že zdavnaj končati. Napak in neumnosti (s politiko in politikant­stvom vred) je bilo dovolj! dr. Marjan Toš,

Lenart v Slovenskih goricah

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia