PREJELI SMO

Bolnik ob pravem času potrebuje zdravnika – tu je srž problema

Vedno kritično zgovorni zdravnik Erik Brecelj je pred nedavnim dejal, da srečuje bolnike, ki bi jim pred pol leta še lahko pozdravili raka na želodcu, ob pozni diagnozi pa so obsojeni na smrt: »Vabim Levico, da pride v mojo ambulanto gledat vsakodnevne katastrofe, s katerimi se srečujemo zdravniki, potem pa naj se igrajo z zdravjem bolnikov in čakalnimi vrstami in populizmom.« Ne igrajmo se torej z zdravjem bolnikov in s čakalnimi vrstami. In politiko umaknimo iz zdravstva, levo in desno, nobena mu ni v prid, kvečjemu v napoto in – v škodo!

Tu je srž problema in resnice. Kot laik in dolgoletni srčni bolnik si to upam javno zapisati. Zdajšnji zdravstveni minister, od katerega se veliko pričakuje, je dr. Breclja predstavil kot člana svoje ožje ekipe, ki bo sodelovala pri delu na ministrstvu. Zakaj pa ne, saj je »gospod Erik Brecelj nedvomno vrhunski zdravnik in poznavalec zdravstvenega področja«, kot so o njem zapisali mnogi mediji. Nimam sicer osebne izkušnje in upam, da je ne bom (nikoli) potreboval, a tisti, ki ga poznajo, imajo o njem visoko mnenje. Seveda ni eden in edini, kar je dobro, saj potrebujemo mnogo srčnih in dobrih zdravnikov, ki pacientu (bolniku) ob pravem času nudijo pomoč in mu namenijo še prijazno besedo. V javnem zdravstvenem domu, v javni bolnišnici ali pri koncesionarju, zasebniku. Kaj pa je tukaj narobe? Zakaj toliko golid gnojnice na zasebne koncesionarje, ko pa tako rekoč vsi po vrsti opravljajo svoje poslanstvo in so del javne zdravstvene mreže?

Če se motim, se javnosti opravičujem. Zasebniki (koncesionarji) so rešili na stotine pacientov, mnogi bi bili brez njih že zdavnaj pod rušo. Zato se nehajmo sprenevedati in obkladati s populističnimi preživetimi floskulami,

da je edino in sprejemljivo samo javno zdravstvo. Potrebujemo ga, to drži, a še bolj drži, da potrebujemo učinkovit zdravstveni sistem za vse bolnike, ki si zaslužijo kvalitetne usluge, tudi od koncesionarjev oz. zasebnikov. Zakaj pa ne? Potem so tukaj še obmetavanja z dvoživkami in podobnimi žaljivkami, ki presegajo vse meje dobrega okusa. Nekdo v prostem času igra tenis, drugi golf, tretji pa operira izven svojega zavoda pri koncesionarju, ker ima za to dovoljenje delodajalca, voljo do dela, vrhunsko znanje in zaupanje bolnika. Ja kaj pa je tukaj narobe, spoštovani politikanti, dogmatiki in populisti? Naj človek dela, to je tudi njegova ustavna pravica. Zakaj torej pribijati na križ ministra, ki svoj del strokovnih obveznosti opravi pri zasebniku?

Ker je toliko gneva na račun zasebnega zdravstva (koncesionarjev), naj ilustrativno navedem primer povsem običajnega državljana, delavca pred upokojitvijo, ki je hodil »od Poncija do Pilata« in iskal pomoč. Pa mu je nikjer niso nudili, zato se je odpravil še v Diagnostični center na Bledu. Z napotnico, brez polne mošnje denarja, ker tega ni imel kje vzeti. Bil je pregledan, diagnosticiran in nato zdravljen. Pa za to ni

odštel niti centa in je še danes med živimi. In takšnih zgodb imam v novinarski beležnici v izobilju. Pred davnimi leti je starejši gospod, ki je nujno potreboval srčno operacijo, prodal vse premoženje ob morju, da je lahko šel na operacijo v Švico. V KC v Ljubljani bi takrat moral predolgo čakati, kar bi lahko bilo zanj usodno. Po posegu je še lep čas živel in ustvarjal. Pred malo manj kot tridesetimi leti razen KC Ljubljana teh operacij drugje niso izvajali.

Zdaj je glede tega področja seveda drugače, imamo UKC Ljubljana z odličnimi strokovnjaki, imamo UKC Maribor s prav tako odlično ekipo in imamo še tretji center za srčnožilne bolezni MC Medicor v Izoli z ambulantami v Ljubljani in prav tako izvrstnimi strokovnjaki in moderno tehnologijo. Dva delujeta v okviru javnih zavodov, tretji je zasebni, ki pa nedvomno veliko pripomore k skrajševanju čakalnih dob in rešuje zapletene primere. Pišem iz osebne izkušnje, ker sem bil najprej pacient prvih dveh (zahvala za dobro delo njunim ekipam), zdaj pa sem že slabih 15 let pacient tretjega. Predstojnica akademikinja prof. dr. Marjeta Zorc se razdaja s celotno ekipo, da se bolj ne more. Strokovno, srčno, viso

ko profesionalno. Naj zgolj omenim zadnji osebni primer – ob rednem pregledu se je pokazalo, da je nekaj dodatno narobe, in še isti dan je bila začeta nova preiskava. Vseh 15 let hodim k njim izključno in samo na napotnico, vedno prijazno sprejet in obravnavan. V ambulanti na Kotnikovi v Ljubljani se luči ne ugasnejo ob 20. uri, pač pa mnogo, mnogo pozneje, ker so pacienti še v čakalnicah. To je droben praktični primer in osebna izkušnja, ki, vsaj kar se tiče MC Medicorja, ni osamljena. In verjamem, da je podobno še marsikje drugje! Pišem o tem, ker razmere poznam in izkušnje doživljam na lastni koži.

Zato ob koncu – res kot laik, ker sem povsem druge stroke, a žal 27 let kronični srčni bolnik s pridruženimi boleznimi – potrebujemo kvalitetno zdravstvo, javno in zasebno kot celoviti sistem, ki bo deloval in učinkovito funkcioniral izključno v korist in za dobro bolnikov. Vse ostalo je že tri desetletja preigravanje in igra politike, ki bi se morala že zdavnaj končati. Napak in neumnosti (s politiko in politikantstvom vred) je bilo dovolj! dr. Marjan Toš,

Lenart v Slovenskih goricah