Yesterday. Dobro je živelo včeraj

VBRANKO SOBAN

RENATA SALECL

NOVICA MIHAJLOVIĆ

BARBARA KRAMŽAR

ESAD BABAČIĆ

IRENA ŠTRAUDOHAR

VESNA MILEK

čeraj je bil pesnikov rojstni dan. William Stanley Merwin bi dopolnil 95 let. Zato poslušam njegovo pesem Včeraj. On govori, jaz molčim, v ozadju pa Ray Charles prepeva Yesterday. Da, pesem, ki so jo prepevali Beatli, a v bluzovski izvedbi, v kateri je veliko več tistega, kar imenujemo včeraj, kot v kateri koli drugi verziji balade Paula McCartneyja.

»Moj prijatelj pravi, nisem bil dober sin/razumeš,/jaz pravim, da razumem,/on pravi, nisem pogosto/ obiskoval svojih staršev, veš,/in jaz pravim, da vem …« In tako Merwin z verzi podaja svoj včeraj o očetu, čigar roka je bila mrzla, ko se je je zadnjič dotaknil, v meni pa se dogaja nekaj, kar Ray Charles polaga v dušo, ki globoko iz moje notranjosti poje skupaj z njim. »I belive in yesterday.«

In takoj ko Merwin prebere zadnji verz o tem, kako je prijatelj, iz čigar besed odzvanja pesnikov neutolažljivi včeraj, odšel od očeta, ki se je želel z njim še malo pogovarjati, a – »vstal sem in ga zapustil,/veš,/čeprav mi ni bilo treba nikamor/in nisem imel nobenega dela«, klavir Raya Charlesa pa z globokim tonom potrdi globino tega včeraj, o katerem je prepeval, si sama vse skupaj znova predvajam in poslušam, kako ta beseda yesterday odmeva po vsej moji biti in prostoru okoli mene, napolnjenem z neštetimi delčki sekund, s katerimi je že na veliko izpisan dan, poimenovan včeraj.

Vse se vedno začne od trenutka, ko se prebudimo. Takrat namreč preštejemo vse, kar smo naredili oziroma česar nismo, in nam je zaradi tega danes dobro ali ne ravno tako, kot bi si želeli. Takrat dojamemo, da so se nam včeraj vse težave zdele daleč stran in da se v trenutku, ko odpremo oči, izoblikuje tisti včeraj kot prostor, v katerem so še vedno vsi zvoki pesmi in besed, vse slike srečanj in slovesov, vsa občutenja dotikov in nedokončanih objemov. Včerajšnji dan je velikanski v nežnem jutru, včasih kar prevelik za dan, ki se je komaj začel, bogat v primerjavi z negotovostjo komaj rojenega danes, in ne morem si kaj, da se ne bi spomnila Marka Avrelija, ki je dejal: »Jutri je nič, danes je prepozno, dobro je živelo včeraj.«

Paul McCartney se je, kot pravijo njegovi biografi, nekega jutra prebudil z melodijo, ki mu je v glavi ostala prepletena z nedokončanimi sanjami. Pohitel je h klavirju in jo odigral, da je ne bi izgubil. Zdelo se mu je, kot da jo je nevede nekomu ukradel, zato je hodil od glasbenika do glasbenika in jim jo igral, ob tem pa pričakoval, da jo bo nekdo prepoznal in potrdil, da je v resnici njegova. Obnašal se je, kot da je našel nekaj, kar se mu je zdelo zelo njegovo, a hkrati neobičajno tudi last nekoga drugega. Čutil je, da bi jo najraje prijavil policiji kot izgubljeno melodijo, ki jo bo z veseljem vrnil lastniku, če se bo ta pojavil, čeprav bo še veliko srečnejši, če se bo izkazalo, da ne pripada nikomur, temveč vsem. Kot nesmrtnost. Ali kot resnica.

Tak odnos imamo pravzaprav do vsakega včerajšnjega dneva. Seveda je bila melodija, ki jo je McCartney našel v sanjah, slovita uspešnica Yesterday. A tistega jutra je bila še vedno brez besed in iskanje njene verbalne vsebine je bilo še najbolj podobno otroški igri, v kateri se že od začetka ve, kaj je treba izgovoriti kot točen odgovor na vprašanje, a se hkrati poskuša izreči vse drugo. Vse dokler se ni razkril včeraj, kar se je menda zgodilo Paulu na Portugalskem, in to menda prav zaradi ritma besede yest-er-day, ki je popolnoma ustrezal prvi sekvenci najdene melodije. Tako se je včeraj, o katerem so peli Beatli, vrnil v prihodnost in tam ostal za vedno.

»Poezija,« je govoril Merwin, »se vedno začne in konča s poslušanjem.« In če živimo v verzih, se vsak dan začne s pozornim poslušanjem tistega od včeraj in konča s prisluškovanjem tistemu, kar se zliva proti oceanu in kar postano brezčasno samo zato, ker se ni izlilo vanj. Danes je morda edina stvarnost, ki jo preživljamo, vendar je včeraj tisti najbogatejši dan, najbolj vznemirljiva zgodba in najudobnejši naslanjač, iz katerega lahko pojasnimo skorajda vse.

Včeraj ni preteklost, včeraj je kot gledališki oder, ki mi želi pokazati, kje je past, kje je rešitev in kje je morda napaka. »Kaj sem rekel narobe,« poje Ray Charles, da je ona odšla brez besed, »in zdaj hrepenim po včeraj.« Ta »ona« bi lahko bila kar koli. Mir. Mladost. Gotovost. Ali kot to pesem prepeva Billie Eilish, zelo pomemben »on«, kot bi lahko sklepali po njenem glasu, ki je ves čas na robu joka.

Vse to se je v resnici začelo od pesnikovega rojstnega dneva. Ko sem se spomnila, da je bil Merwin rojen 30. septembra 1927 in da je bil le leto in pol starejši od moje mame, nisem mogla ustaviti verzov njegove pesmi, ki so se kot močan curek zlivali po moji zavesti, žalovanju, žalosti, razjasnjevanju in, seveda, občutku dotika suhljate in hladne roke, ki si želi, da bi ostala, jaz pa komaj čakam, da odidem, pri čemer si tega v trenutku, ko vstanem in se poslovim, ne znam pojasniti, nato pa naslednji dan znova gledam predstavo živih senc in znova slišim prošnjo »ostani še malo« pa tudi znova vidim pogled, poln na milijone včeraj, a brez enega samega jutri … in seveda jočem, medtem ko Merwin pripoveduje svojo pesem. Pretvarjam se, da je to zato, ker je pred tremi leti in pol umrl in ker v havajskem gozdu med palmami, ki jih je posadil in vzgojil z lastnimi rokami, ni dočakal vsaj sto let.

A me pravzaprav boli ta včeraj. Brskam po svoji kitajski knjižnici in vzamem v roke zbirko pesmi velikega Li Baija. V eni od njih preberem: »Tisto, kar me je zapustilo in odšlo, je dan od včeraj, ki ga ni bilo mogoče ustaviti, tisto, kar moje srce peha v kaos, je današnji dan, poln skrbi in trpljenja.« V kitajskem jeziku glagoli nimajo časov, vendar pesnik ta včerajšnji dan kleše, kot bi klesal kip ali, bolje povedano, sklada kot skladatelj, ki mu ni dovolj reči včeraj, temveč poudarja dan od včeraj, tako da se čas spremeni v otipljivo oblikovano snov, gosto tkani šal, neulovljivo ruto, ki se je ovila okoli oči in svojo zgodbo izpisala po ste* nah vznemirjenega srca.

Ne gre za nostalgijo. Včeraj je preblizu, da bi lahko prek njega žalovali za nečim meglenim, kar je bilo nekdaj in za kar se zdi, da je bilo bolje, bolj nedolžno, bolj človeško in neomadeževano. Včeraj je sestavni del tega današnjega dne. Stanujemo v njem. Spimo tako, da nanj položimo glavo. Sanjamo sanje, ki smo jih potegnili izpod njegove blazine. Včeraj je najpomembnejši dan časovnega vrstnega reda, izpolnjen z našo odgovornostjo za vsak današnji dan. Včeraj naj opozarja, da ni vrnitve in da bo že jutri nastal nov včerajšnji dan, z novo vsebino, svetlobo in sencami.

Kako daleč se nam je včeraj zdela energetska kriza. Kako varna se nam je včeraj zdela Evropa. Kako bogata se nam je včeraj zdela jesen. Kako preprosti so bili včeraj naši potovalni načrti. Kako nesmrtni so se nam včeraj zdeli starši. Kako se nam je včeraj zdelo, da bomo še dolgo dolgo skupaj.

In zdaj, kaj bomo s tem današnjim dnevom, ki bo že čez nekaj ur postal včeraj? Skrbno zapakirajmo vsako sekundo v ta nahrbtnik, ki ga bomo prenesli v naslednji dan, in nikoli ne pozabimo, da bo iz vsake od teh sekund nekaj vzklilo.

Pomislim: če je človeštvo z besedo za besedo prišlo do roba katastrofe, potem lahko povsem zagotovo z besedo za besedo prav tako pride do rešitve vsake krize. A za to so potrebni pesniki. »Mislim, da je v poezijo vgrajena nekakšna vrsta neizmernega upanja in želje po tem, da se reši svet,« je rekel Merwin nekaj let pred tem, ko je napisal zadnjo besedo. »Vse to, kar je mogoče povedati o stvareh, ki jih imamo radi, poskušamo izreči, dokler je še čas. In to je družbena vloga poezije, mar ne?« Moramo paziti na vsako stvar okoli nas, dokler je še tukaj, je dejal. »Kajti če ne paziš, bo bes postal samo grenkoba.«

Sprašujem se, ali lahko svoboda obstaja samo v tem včeraj?

Da, včeraj je bil njegov rojstni dan. In to me je spomnilo na vsak včeraj, v katerega verjamem, ker ima v sebi melodijo novega dne. Pa tudi zato, ker opozarja na nekaj pomembnega. »Love was such an easy game to play.« Ljubezen v vsakem smislu besede. Včeraj je bila ljubezen lahkotna igra. Gremo naprej. V vsakem smislu tega povabila, ki nas z melodijo spreminja v takšen pomemben včeraj. ●

Včeraj je najpomembnejši dan časovnega vrstnega

reda, izpolnjen z našo odgovornostjo za vsak današnji dan. Včeraj naj opozarja, da ni vrnitve in da bo že jutri nastal nov

včerajšnji dan.