Govorijo o obrazu slovenske države

Bolj v zmernem hladu kakor žaru predsedniške kampanje za volitve konec tega meseca se vse bolj postavlja vprašanje vsebine, smisla in motivacije državljanov zanje. Zdi se, da jih doživljajo bolj v smislu formalne dolžnosti kot po ustavni vsebini, v ozadju dogajanja pa lebdi urok »preprečevanja najhujšega«, ki je zaznamoval parlamentarne volitve. So kandidati zmožni volivce prepričati, da po teh volitvah v ključnih zadevah ustavne demokracije ne bodo spet razočarani na podoben način, kot so bili po nedavnih parlamentarnih volitvah, ko se je ustavljanje Janše končalo z nadaljevanjem nekaterih njegovih politik?

Kot da ustava ne obstaja

Ta trenutek bi v Sloveniji težko govorili o politični, prav lahko pa bi govorili o krizi družbenih vrednot, ki so hkrati tudi ustavne. Večina od sedmih predsedniških kandidatov je predsednika države opisala kot »obraz države«. Stodrugi člen ustave dejansko o njem govori takole: »Predsednik Republike Slovenije predstavlja Republiko Slovenijo …«

To pomeni dvoje. Najprej, da se zaveda vsebine pojma republika, in če kje, na simbolno najlepši način lahko sledimo spoju dveh oseb, ljudstva in njegovega »obraza«, torej predsednika države, lahko vzamemo v roke klasično delo J. J. Rousseauja Družbena pogodba. Tam avtor pove, da v njej »vsak od nas pristopi s svojo osebo in vsemi svojimi silami pod vrhovno vodstvo obče volje; in na vsakega člana gledamo kot na nedeljiv del celote«. Pove tudi, kaj pomeni javna oseba: »Danes se imenuje republika ali politično telo, ki ga njegovi udje imenujejo država …«

Kot drugo pa je v zvezi s tem pametno pokazati na interpretacijo slovenske republike, ki v ustavi družbeno pogodbo na zelo jasen način pojasni že v prvih dveh členih. V prvem, da je Slovenija »demokratična republika«, in v drugem, da je »pravna in socialna država«. Naj se vse skupaj sliši še tako sholastično, prevladujoča strankarska politika, ki se zdaj organizira okrog kampanje predsedniških kandidatov, daje bolj vtis, da ustava za državniške epigone ne obstaja.

Za kandidate dva republikanska pogoja

Zato pa je v zaledju kandidatur videti merjenje temperature v povsem drugačnem smislu. V grobem bi z nekaj tveganja relevantne kandidate lahko razdelili na tri večja področja: prvo in najpomembnejše je v domeni »plazeče se« nove desnice, in ko to rečemo, imamo v mislih nekaj analognega plazeči se privatizaciji v zdravstvu. Nova desnica je namreč použila klasično staro, obkroža ime in lik Janeza Janše, na volitvah pa jo predstavlja Anže Logar, ki po zgledu Boruta Pahorja igra na karto neodvisnosti, v resnici pa je skupaj z njim na Janšo privezan kot Odisej na jambor, tokrat v izrazito slabšalnem pomenu besede.

Drugo področje je v domeni neoliberalne politike, ki se predstavlja za levo od sredine, v resnici pa bolj kakor ne pomeni simbolni odmik od ustavne družbene pogodbe, ne toliko v smislu spoštovanja načela pravne, temveč, paradoksalno, predvsem v smislu relativizacije socialne in socialnodemokratske države. Sem bi lahko uvrstili kandidatko in predsedniško favoritko Natašo Pirc Musar, pogojno pa tudi predsedniškega kandidata SD in Gibanja Svoboda Milana Brgleza. Seveda pa sem, strogo neoliberalno, vendar desno od sredine, sodi tudi kandidat NSi Janez Cigler Kralj.

Tu je v smislu doslednega zagovora pravne in socialne države še tretje večje področje in sem po doslej slišanem v konceptualnem pomenu besede lahko pripišemo predsedniškega kandidata Levice Miho Kordiša pa tudi Vladimirja Prebiliča, ki kandidira s podporo petdesetih županov. Zadnjo kandidatko Sabino Senčar bi po konceptualni plati kandidature težko uvrstili v katero teh idejnih smeri. Njen pomen je mogoče videti v sporočilu, da naslavlja tudi sodobne družbene probleme, kakršne je na primer odprla pandemija covida-19, tudi cepilska doktrina, ki se mestoma pokriva s politično manipulacijo in kapitalom. Sem sodijo seveda tudi proticepilska gibanja z vsemi svojimi vidiki kontroverznosti na eni in upravičenosti na drugi strani.

Ob vsej tej ponudbi torej pridemo do ključnega vprašanja, kaj naj pomeni »obraz države«, kaj je v konceptualnem smislu conditio sine qua non novega predsednika. Glede na ustavo sta to najmanj dva temeljna republikanska pogoja: pravna in socialna država.

Odgovoriti na preprosto vprašanje

Podjetniki imajo prav, ko od države zahtevajo učinkovito in hitro delujoče administrativno okolje, v katerem bodo kot eden od motorjev civilne družbe lahko ustvarjali gospodarstvo. Problem je, ker zelo pogosto ne razumejo, posledično zato omalovažujejo pomen javnega prostora, v katerem se ustvarjajo razmere za njihov posel. Država je namreč mnogo več kot le poligon za množenje denarja tistih, ki so sposobni ali imajo v danem trenutku srečo z obračanjem dobrin.

Verjetno, in to je prvovrstna predsedniška tema, se to nikjer ne pokaže bolj kot na primeru zdravstva, izobraževanja, infrastrukture, sociale … V preteklosti Slovenije je najti tisoče upravičenih argumentov za kritiko administrativnega socializma, toda v kapitalizem so nas v veliki meri pripeljali ljudje, ki so od njega vlekli najboljše koristi. Zdi se, da se je Slovenija z zadnjim velikim kapitalističnem skokom v zdravstvo po takem kvarnem vzorcu znašla na točki, od katere ne bo več vrnitve v pravo socialno državo.

Reprezentativni primer te logike je gradnja zasebne bolnišnice ob rehabilitacijskem centru Soča v Ljubljani. Zemljišče, kot je poročal portal Necenzurirano, je bilo do leta 2020 v lasti mestne občine Ljubljana, kupilo ga je podjetje, ki je v lasti dveh zavarovalnic, Triglava in Save Re, v lastništvu katerih pa je država. Ta bolnišnica postaja preplet treh napačnih dejavnikov: demontaže sistema zdravstvenega zavarovanja na račun paketov iz dopolnilnega, ki daje prednost preskakovanju »javnih« vrst za dobiček iz zasebne pobude; posledične okrepitve zdravniškega zasebništva, koncesionarstva za javni denar, a izven »javne pogodbe« o plačnih; in končno demontaže javnega zdravstva kot socialnega standarda države na račun pridobitno-podjetniške logike, v kateri standard zdravstvenega varstva povečujejo bogati in izgubljajo tisti, ki si storitev ne morejo privoščiti.

V ustavni socialni državi smo priče šokantnemu zadnjemu pohodu predatorjev skorajda dobesedno Divjega zahoda in to nas pripelje pred vrata izvršilnih varuhov socialne države, predsednika vlade Roberta Goloba in podpredsednika Danijela Bešiča Loredana. Prvi je drugemu dal popolno podporo, drugi je glede škandalozne gradnje bolnišnice ob Soči iz zavarovalnic v državni lastnini za N1 povedal: »Ministrstvo za zdravje nima vpliva in ne odloča o gradnjah zasebnih bolnišnic …« Nato pa še: »Prav tako ministrstvo nima nobenega vpliva na to, kaj zdravstvene zavarovalnice počnejo, kaj kupujejo in kam se denar pretaka …«

Kaj je narobe v enačbi izvršnega organa države, v kateri se na področju ustavnih kategorij (socialne države) za zasebne interese razvijajo metode Divjega zahoda, bi morali zelo jasno povedati predsedniški kandidati. V tej temi se namreč združuje bistvo državništva, predstavništva, slovenske družbene pogodbe in prihodnosti Slovenije. Doslej je povsem jasna stališča do tega zastopal le Miha Kordiš, na stališča drugih javnost še čaka. Na dlani namreč je, da so predsedniške volitve dojete tudi kot popravni izpit parlamentarnih, in če koalicija razglaša, da bo na njih šlo za ponovitev uspeha volilnega aprila, bodo po svojem kandidatu morali najmanj dati zelo jasen odgovor, do kdaj bo ukinjeno dopolnilno zdravstveno zavarovanje, iz katerega zasebna pobuda ogroža socialno državo. ●

Kaj je narobe v enačbi izvršnega organa države, v kateri se na področju ustavnih kategorij (socialne države) za zasebne interese razvijajo metode Divjega zahoda, bi morali zelo jasno povedati predsedniški kandidati.