Severni pok

Pripravite se, je polglasno dejal možak v debelem črnem puliju in pogledal na skupino fantov, starih dobrih 30 let, oblečenih v potapljaške obleke, ki so sedeli na palubi manjše ribiške ladje. Stopil je do kopice ribiških mrež in izpod njih potegnil okoli meter in pol dolge zaboje iz nerjavnega jekla – po domače rostfraja –, na katerih je bil oranžen znak, ki je označeval možnost eksplozije. S pomočnikom sta odprla zaboje in nenavadno vsebino za ribiško ladjo podala potapljačem, ki so medtem poskakali v mrzlo Baltsko morje. Potopili so se proti dnu relativno plitvega morja, možak pa si je iz žepa na prsih črnega pulija potegnil elektronsko cigareto in pogledal oddaljene luči na danskem otoku Bornholm. Nihče jih ne bi smel opaziti, krmarju je ne nazadnje prej ukazal, naj ugasne vse luči, kljub temu pa si je želel čimprejšnjega odhoda. Na njegovo srečo so se potapljači kmalu prikazali na površju. Eden izmed njih je dvignil palec in možak je zadovoljno prikimal. Elektronsko cigareto je spravil nazaj v žep pulija in po radijski postaji sporočil dve besedi: »Opravili smo.«

Kmalu zatem se je kakšnih tisoč kilometrov stran jedrska podmornica spustila v globine Severnega morja.

Takole nekako bi se lahko začela knjiga ali triler o sabotaži na plinovodu Severni tok. V literaturi in filmu lahko pustimo domišljiji svobodo. V resnici ne vemo, kako je potekal napad na plinovod, ki povezuje Rusijo in Nemčijo, kdo ga je opravil ali naročil. Vemo pa, da je bil pok na štirih krajih plinovoda v danski in švedski ekonomski coni verjetno sabotaža, kar so sporočili tudi švedski preiskovalci. Bralce in gledalce bi pred knjigo in televizijske zaslone še bolj prikovali, če bi v zgodbo vnesli še grožnje voditelja ene največjih držav z jedrskim napadom, raketiranje evropskih mest ter spletke zahodnih politikov in korporacij, ki v takšnem kriznem dogajanju vidijo priložnosti za ogromne zaslužke.

Sedanji dogodki v Evropi so takšni, kakršne smo v zadnjih desetletjih poznali samo iz fikcije in zgodovinskih učbenikov, knjig, filmov. Lahko se denimo spomnimo nadaljevanke Tanek led, ki opisuje geopolitične napetosti med velesilami na Grenlandiji. Lahko pa se spomnimo tudi na priključitev Sudetov Nemčiji leta 1938, kubansko jedrsko krizo leta 1962, naftno krizo v sedemdesetih letih, hiperinflacijo v Jugoslaviji v osemdesetih ... Ne vemo, kakšen bo razvoj dogodkov zaradi vojne v Ukrajini, vemo pa, da je nepredvidljivost velika.

Vemo tudi, da se v teh razmerah lahko svetovna gospodarstva močno spremenijo. Pri tem je Evropa v nevarnosti, ker ima v partiji z ZDA in Kitajsko zelo slabe karte.

Drago sklepanje novih plinskih zavezništev

Evropa z zaprtjem ruske pipice išče nove plinske dobavitelje. Letošnjega avgusta so dobave utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) za štirikrat in norveškega plina za trikrat presegle uvoz ruskega plina. Pričakovati je, da bo Evropa kmalu več plina kot iz Rusije dobila tudi iz Alžirije.

Povečala je predvsem uvoz LNG, denimo iz ZDA, saj so bile te dobave konec septembra za 16,5 odstotka višje od lanskega celoletnega uvoza. Manj jasno pa je, koliko bo LNG stal Evropo, so opozorili pri Reutersu: »Številni uvozni posli LNG se štejejo za komercialno občutljive, zato so podrobnosti o natančnih stroških za vsako pošiljko LNG skope.« Dodatno oceno stroškov otežuje dejstvo, da evropski kupci LNG kupujejo tako po dolgoročnih pogodbah kot po trenutnih borznih cenah.

Pri tem pa evropska komisija in nekatere države niso navdušene nad predlogom, da bi določili kapico na zemeljski plin, češ da bi to ogrozilo dobave plina. Norveška, eden od dobaviteljev plina, prav tako »ne priporoča« omejitve cene. Argument, da bi kapica na ceno plina odvrnila potencialne poslovne partnerje – v času, ko je plin v Evropi nekajkrat dražji kot v ZDA, močno se je sicer podražil tudi ladijski prevoz LNG –, pomeni, da dobavitelji z vojnim dobičkarstvom izkoriščajo nemoč Evrope. To pa ni partnerstvo severnoatlantskih zaveznikov.

Izguba konkurenčnosti

Evropska podjetja zaradi bistveno dražjih energentov na stari celini izgubljajo v konkurenčnem boju z ameriškimi in kitajskimi tekmeci. Proizvodnja v številnih industrijskih panogah se v Evropi zapira in zmanjšuje, saj je zaradi dragih energentov poslovanje močno negativno. To zaradi velike medsebojne odvisnosti že povzroča negativno spiralo tudi v drugih panogah. Ponazorimo z enim primerom, lahko bi jih našli še več; v proizvodnji gnojil zemeljski plin lahko predstavlja tudi 90 odstotkov vseh variabilnih stroškov. Ker se je plin močno podražil, je velik del te evropske proizvodnje obstal. To po eni strani zmanjšuje ponudbo gnojil na trgu, kar bo ta izdelek še podražilo. Stroški v kmetijstvu se bodo še povišali, s tem bodo v nebo še bolj skočile cene hrane. Po drugi strani pa je stranski produkt proizvodnje gnojil ogljikov dioksid. Tega uporabljajo v živilski industriji, recimo v pivovarnah. Ker na trgu primanjkuje ogljikovega dioksida, so nekatere pivovarne zmanjšale obseg poslovanja ali ga ustavile. To bo tudi pomenilo, da bodo potrebovale manj embalaže, denimo steklenic. Zato se utegnejo zmanjšati naročila v steklarnah. Manjša proizvodnja marsikje bo zmanjšala tudi potrebo bo embalažnem kartonu. To bo vplivalo na papirnice.

Evropska podjetja tako zmanjšujejo proizvodnjo, brezposelnost se bo povečala, Evropa pa postaja vse bolj odvisna od uvoza.

Američani bi prekinili skoraj polstoletni ekonomski trend

Medtem ameriška administracija tudi z vetrom v hrbet zaradi nižjih cen energentov snuje novo industrijsko politiko. To seveda omejujeta politika hitrega dviga obrestnih mer ameriške centralne banke Fed in močan dolar, ki se ga ameriški izvozniki ne veselijo. Tudi ameriško gospodarstvo se upočasnjuje.

Vendar želi Bidnova administracija okrepiti proizvodnjo in izvoz ter povečati odpornost v dobavnih verigah. Micron je pred dnevi postal drugo veliko ameriško podjetje po Intelu, ki je naznanilo velike investicije v izdelavo čipov v ZDA. Joe Biden vodi ekonomski spopad s Kitajsko, da bi upočasnili njen tehnološki napredek. Zato so sprejeli izvozne ovire, ki Kitajski onemogočajo uvoz določenih vrst polprevodnikov, ki so bili izdelani z uporabo ameriške opreme. Ob tem pa se v ZDA vrača rekordno veliko delovnih mest iz Azije.

Pri tem lahko najdemo tudi podobnosti med demokrati in njihovimi republikanskimi predhodniki v Beli hiši pod vodstvom slovenskega zeta s čepico Make America Great Again. Trumpov trgovinski predstavnik Robert Lighthizer je zagovarjal, naj ZDA v trgovini s svetom ustvarjajo presežek. S slovenskega vidika se nam morda to zdi čudna izjava, a ZDA zaradi velikega uvoza nafte in potrošniških izdelkov trgovinski primanjkljaj beležijo že vse od leta 1976. Nedavno pa je demokratski kongresnik in visoki uradnik v ameriškem trgovinskem ministrstvu v času Obamove administracije Ro Khanna pozval, da bi ZDA morale do leta 2035 ustvarjati zunanjetrgovinski presežek. Po njegovem bi država pri tem morala industriji pomagati z brezobrestnimi krediti – kar je v času obsežnih dvigov obresti Feda zanimiva ideja.

Evropa tako z neodločanjem glede reševanja energetske krize zabija žeblje v krsto evropske industrije. To je lahko posebej problematično za Slovenijo, ki je tretja najbolj industrializirana država Evrope. Papirnica MM Količevo, nekoč imenovana Količevo Karton, je dobra papirnica, ki zna nagraditi svoje zaposlene. Ta teden je odjeknila novica, da bodo zaradi visokih cen energentov število zaposlenih zmanjšali za do 110, kar je četrtina vseh. To ne bo zadnji primer v Sloveniji in rekordno nizka brezposelnost utegne kmalu postati le še spomin. Zato je pomembno ne le, kako bo konkurenčnost evropskih podjetij zagotovila komisija, ampak tudi to, kako se bo z ukrepi na trgu dela, likvidnosti, energetske draginje in tako dalje na gospodarsko krizo pripravila slovenska vlada. ●

Evropa z neodločanjem glede reševanja energetske krize zabija žeblje v krsto evropske industrije. To je lahko posebej problematično za Slovenijo, ki je tretja najbolj industrializirana država Evrope.