Ko meje med skrajno in zmerno desnico ni več

Vtem stoletju je skrajna desnica postala del političnega mainstreama in evropskih vlad, fenomen ni nov. Njen zdajšnji vzpon ni nenaden, traja že dlje. Volilna izida v Italiji in na Švedskem sta samo nadaljevanje trenda brisanja meje med skrajno in zmerno desnico. Podobno kot je dramatiziranje, da se vrača fašistični režim, pretirano, je podcenjevanje politično kratkovidno. V nobeni zahodnoevropski državi po drugi svetovni vojni ni prevzel oblasti ekstremni desni pol, ki ima svoj ideološki in organizacijski izvor v fašizmu, kakor zdaj v Italiji. Značilno je, da so Bratje Italije zmagali na legitimnih volitvah, enako sta zmagovala fašizem in nacizem v zgodovini. Voditeljica skrajne desnice Giorgia Meloni ni diktatorka in ne nosi vojaške uniforme, toda majejo se temelji antifašizma, na katerih je, iz upora, nastala italijanska republika. To se dogaja v času, ko se porazgubljajo močne antifašistične identitete povsod.

Ne glede na normaliziranje rezultata, ker da so njena povolilna stališča zmernejša, in ne glede na nemogoče primerjave z zgodovinskimi fašizmi bo prihajajoča garnitura najbolj skrajno desna vlada po Mussoliniju. Minimaliziranje tega dejstva, še posebej ob zgodovini, kot jo ima Italija, in političnem sistemu, kakršen je njen, je naivno. Italijanska ustava, ki je stopila v veljavo leta 1948, je izrazito protifašistična, ampak politična kultura države se ni nikoli oddaljila od problematične preteklosti.

Hkrati gledamo prvič, da je stranka s koreninami v neonacistični sceni postala druga najmočnejša politična sila v nordijski državi, ki je zibel socialne demokracije in skandinavskega modela, državljanskih pravic in enakosti med spoloma, multikulturalizma.

Eno najbogatejših držav na svetu in trdno demokracijo so letošnje volitve za vedno spremenile. Švedska postaja država, ki ne ve več, kako naprej, po septembrskih parlamentarnih volitvah je paralizirana družba. Ni več nepredstavljivo, da se stranke, ki so nastale iz neonacističnih skupin, in z zgodovino, v kateri je imel idejno podstat fašizem, znajdejo v vladah demokratičnih držav.

Ampak učinek zmage Giorgie Meloni v eni od ustanovnih članic Evropske unije in tretjem največjem gospodarstvu na celini ima večji pomen in širši kontekst – več skrajno desnih strank, še posebej če pridejo na oblast, prinaša novo težišče v politični krajini Evrope. Opogumlja madžarskega premiera, ki mu je voditeljica Bratov Italije najbolj podobna, čeprav se tačas poskuša prikupiti evropski eliti z distanciranjem od Viktorja Orbána in naslanjanjem na Maria Draghija; dejstvo, da prosi odhajajočega ministrskega predsednika za podporo za proračun za leto 2023, je pomenljiv signal Bruslju. In vendar Madžarska ni več samotna zvezda Evrope, kot je Orbán sredi poletja razlagal Trumpu, ki ga je gostil v svojem golf klubu v New Jerseyju.

Melonijeva obenem zagotavlja kritje poljski vladi, ki bo odslej manj odvisna od uradne Budimpešte, s katero so se odnosi ohladili zaradi vojne v Ukrajini in nepremostljivih razlik do Putina. Mogoče največji zagon pa fenomen »Giorgie« – včasih jo opisujejo kot postfašistko, včasih kot neofašistko, največkrat pa kot utelešenje italijanskih demonov – pomeni za francosko skrajno desničarko, ki že načrtuje naskok na elizejsko palačo, čeprav so volitve leta 2027 zelo daleč. Spomladi je izgubila tekmo proti predsedniku Emmanuelu Macronu, vendar je v drugem krogu dobila 41,5 odstotka glasov, kar je veliko več kot leta 2017, in kaže, da je njena politična platforma čedalje sprejemljivejša.

Marine Le Pen ni ljubiteljica strategij, a zdi se, da ima eno, ki bi jo čez pet let lahko pripeljala v Elizej, ugotavlja Wolfgang Münchau. Omenja njeno parlamentarno strategijo, s katero hoče voditeljica Nacionalnega zbora pokazati, da lahko ponudi več kot samo močne besede o priseljevanju in negotovosti. Razvila je teflonsko strategijo, kako se odzivati na napade vlade in leve stranke Nupes na njihove vrednote, osredotoča se na vsebino. Slednje ji omogoča odpravo najbolj relevantne slabosti na preteklih predsedniških volitvah, da namreč nima zaveznikov za vladanje. Uspelo ji je postati največja opozicijska stranka v narodni skupščini, njena parlamentarna skupina hoče postati valilnica bodočih ministrov. Ve, da je Macronova vlada izčrpana, sedanja kriza ga samo dodatno slabi.

Vprašljivo je, ali bo prihajajoča italijanska premierka še na oblasti v času naslednjih francoskih predsedniških volitev, rok trajanja vlad v Rimu je kratek, težavnost koalicijskih partnerjev Salvinija in Berlusconija je velika. Ampak zdajšnja zmaga Melonijeve vsekakor najbolj koristi Le Penovi.

Bila je med redkimi francoskimi politiki, ki so se odkrito razveselili italijanskega rezultata in vzpona »Evrope patriotov«. Čeprav se osebno ne razumeta najbolje in je Italijanka ob predsedniških volitvah izrekla podporo Éricu Zemmourju, in ne vodji skrajno desnega Nacionalnega zbora, je bila slednja med prvimi, ki so čestitali svojim zaveznikom: Giorgii Meloni in Matteu Salviniju.

O mnogih aktualnih vprašanjih imata ženski podobna stališča, vendar se razlikujeta v odnosu do problematične preteklosti svojih strank. Le Penova si jo prizadeva kultivirati, distancirala se je od očeta in ustanovitelja Nacionalne fronte Jean-Marieja, odvzema toksičnost stranki in vsaj deklarativno je obsodila kolaboracionistični režim vichyjevske Francije maršala Philippa Pétaina, preoblikovala je tudi strankarski logotip. Melonijeva ni nikoli obsodila Mussolinija, kljub pozivu dosmrtne senatorke Liliane Segre, ki je preživela holokavst, naj vendar spremeni simbol, ki izkazuje večno lojalnost dučeju, in izkaže diskontinuiteto s preteklostjo, tega ne naredi.

Pomenljive vzporednice obstajajo tudi s stranko švedskih demokratov, ki je na nedavnih parlamentarnih volitvah dosegla izjemen rezultat, kot drugouvrščena je na poti na oblast. Obe, Bratje Italije in radikalno nacionalistična skrajna desnica na Švedskem, imata ideološke korenine v fašizmu. Jimmie Åkesson od leta 2005 vodi stranko, ki je leta 1988 nastala z združitvijo različnih ekstremno desnih sil, vključno z nacisti in pripadniki belih supremacistov. S spretnostjo, s kakršno voditeljica italijanske skrajne desnice prepričuje, da so njeni Bratje pravzaprav desna sredina, je Åkesson iz stranke naredil domnevno dostojno politično silo. Odmevno poročilo, ki ga je pretekli mesec objavila švedska raziskovalna skupina Acta Publica, ugotavlja, da je med 289 politiki iz največjih strank, ki so izražali rasistična ali nacistična stališča, bilo 214 članov švedskih demokratov.

Švedska še ni doživela volilne kampanje, v kateri bi bil rasizem tako opazen in avtoritarnost tako sprejemljiva, prvi temi sta bili varnost in kriminal, za naraščajoče nasilje mnogi krivijo priseljence. Uspešna država s trdnim gospodarstvom je dolgo časa mislila, da je imuna na ekstremno desnico – v povojnem obdobju je šestdeset let vladala socialdemokracija in samo štiri vlade so bile konservativne in liberalne. Čeprav Švedska za svojo ekonomsko uspešnost potrebuje tujo delovno silo, so migracije, pomanjkljiva integracija in socialni problemi postali osrednje vprašanje. To je prispevalo k zmagi švedskih demokratov, ti so narekovali tempo razprav, ki so se zlahka sprevrgle v rasizem in spodbujale druge stranke k zaostritvi stališč. V takšnih okoliščinah za brezposelne niso bili več prva izbira socialdemokrati, ampak skrajni pol, ki je propagiral več sociale za švedske državljane.

Minil je mesec dni, odkar je desni blok dobil večino na volitvah, domnevni prihodnji švedski premier Ulf Kristersson je bolj tiho. Toda te volitve predstavljajo propad nekega političnega mita, 73 poslancev skrajne desnice bo očitno imelo ključno vlogo v desni koaliciji in novi vladi. V preteklosti je politika potiskala skrajneže v izolacijo, ta mesec je bilo švedskim demokratom prvič v parlamentu dodeljeno predsedovanje štirim parlamentarnim odborom. ●

Tabujev ni več – tudi v spodobnih demokracijah v vlade vstopajo stranke, ki imajo ideološki in organizacijski izvor v fašizmu.