Nič tako zelo pogumnega in nevarnega ni, če greš v Afriko

V Afriko ste najprej odšli z namenom, da preučujete, kako lahko tehnologija pomaga državam v razvoju. Kaj ste ugotovili?

Že takrat, sredi 90. let prejšnjega stoletja, je bilo jasno, kaj se bo zgodilo – da bo internet nekoč na naših telefonih. Danes ima skoraj vsak Afričan pametni telefon, takrat pa so bili na svetovno omrežje v podeželskih krajih priključeni le okorni računalniki nevladnih organizacij, a na življenje povprečnega človeka niso imeli neposrednega vpliva. Moja študija primera, telecentri oziroma ruralne točke za dostop do interneta, je bila bolj utopija kot ne.

Verjetno so se vaše ugotovitve v zadnjih dvajsetih letih precej spremenile?

Dandanes Afriki vlada whatsapp, a se ljudje izogibajo odpiranja kakršnihkoli povezav, ki pridejo v sporočilih. Skrbi jih strošek pretočenih podatkov, če zapustijo aplikacijo, pa tudi branje daljših tekstov jim je odveč. Teoretični dostop do vseh mogočih informacij v praksi pomeni nekaj precej drugačnega … Pred dvema desetletjema nihče na svetu ni napovedoval pojava in vzpona družbenih omrežij. Mislili smo, da bo internet predvsem velika knjižnica in da bomo vsi pametnejši, toda dogaja se ravno obratno – v svojih pogledih smo vedno bolj omejeni, saj nas z neumnostmi polnijo algoritmi in tisti med našimi bližnjimi, ki se najbolj digitalno derejo.

Po drugi strani se praktično znanje širi prek youtuba. Na primer, naša hišna pomočnica je svoje znanje peke razvila z ogledom videev. Znanec iz Konga svoje video in fotografske veščine stalno dopolnjuje s tem, kar najde na youtubu. Vsaj s tega vidika je internet pozitiven. Tehnologija je pomanjšala svet. Povprečen mlad ugandski meščan je zdaj bolj kot ugandskemu kmetu podoben povprečnemu urbanemu prebivalcu kjerkoli na svetu. To zna na daljši rok radikalno spremeniti afriške države, saj si bodo mladi želeli več pravic, demokracije in podobnih dobrin, ker vidijo, kakšno je življenje drugje.

V Ruandi ima posebno mesto twitter. V osnovi gre za precej avtoritarno državo, toda na twitterju je obilo debate o političnih in drugih temah. Tako tehnologija razširja spekter svobode izražanja in spodbuja razpravo.

Slišite velikokrat preveč poenostavljene razlage o Afriki? Afrika je ogromna. Čeprav lahko v podsaharski Afriki vidiš stične točke med državami in ljudstvi, so že samo znotraj ene države fascinantne razlike. Vsaka dežela ima svojo zgodovino in posebnosti, enako velja za posamezne kulture in skupnosti. Raznolikost genotipov v Afriki je večja kot kje drugje na svetu in ravno raznolikost je največja vrednost Afrike. V resnici je Afrika preširok pojem, da bi lahko kaj dosti na splošno razložili.

Najboljša rešitev za spoznavanje Afrike je, da greš v Afriko. Tudi sam sem si Afriko v mladih letih predstavljal kot nekaj vročega in suhega, Gorilja višavja pa so popolno nasprotje te slike: to so bujno zeleni, včasih celo premrzli kraji, posejani z neštetimi jezeri.

Žal je pogost pojav, da gredo turisti v Afriko samo na ogled živali, z domačini pa ne spregovorijo niti besede.

Kdor pride v Afriko, a ne spozna Afričanov, bo najbrž zamudil tisto najboljše. Moja izkušnja pri delu s turisti je, da pridejo k nam z namenom, da vidijo gorile, a domov odidejo razmišljajoč o ljudeh, s katerimi so se družili.

Kako se v praksi vidi, da imata Uganda in Ruanda eno najmlajših prebivalstev na svetu?

Mladostniški zagon je verjetno največji kapital, ki ga premore Afrika. Mladi ne sedijo pri miru in čakajo, kaj bo. Če ne gre drugače, odidejo od doma.

Na ekonomske migrante je najlažje gledati zviška, toda redki pomislijo na to, kakšno odrekanje morajo sprejeti vsi, ki se odločijo kreniti proti zahodu. Že sama pot ni enostavna, kaj šele, da skušaš začeti iz nič v povsem drugem okolju. Takšen pogum bi morali ceniti, ne pa ga kritizirati ali celo sovražiti. Ker to so ljudje, ki hočejo delati, a nimajo priložnosti. In zato pridejo k vam v Evropo.

Ko razmišljamo o Afričanih, večkrat rečemo, da so lačni, ampak v naši Afriki mladi niso lačni hra

ne, temveč priložnosti, uspeha in sprememb.

Je čas, da končno dojamemo, da v Evropi potrebujemo mlade Afričane, drugače se bomo demografsko sesedli vase?

Ni dvoma, da bi Sloveniji koristilo mešanje, da dobimo nove gene, energijo in ideje. Z nasmeškom se spomnim, kako je moja mama v Kranju govorila, da v Ugandi pričakuje vnukinjo, a ji je neka gospa zgroženo rekla: »Ampak to ne gre ven iz družine še več generacij!« Mislila je seveda na dejstvo, da bo moja hčerka temnejše polti …

Kar je, vsaj zame, mnogo lepše od rožnate kože bledoličnikov, pomaga pa tudi zmanjšati potrebo po sončni kremi in zavaruje pred kožnimi boleznimi. V resnici bi bilo boljše ravno obratno razmišljanje – da bi vsaki družini prav prišlo malo mešanja krvi! Ker če kdo misli, da bi morali ostati rasno čisti, res živi v napačnem stoletju.

Ali lahko migracije sploh preprečimo? Če ne drugega, se bodo ljudje vse bolj selili zaradi podnebnih sprememb.

Ves čas sem se hecal, da sem se v afriška višavja preselil zaradi prihajajočih podnebnih sprememb, zdaj to postaja kruta realnost. Težko bi bili na boljšem mestu, saj smo na okroglih dva tisoč metrih nadmorske višine. Pri nas v hribih je hladno, in če se malo otopli, bomo še veseli. Ljudje me sprašujejo, ali naj pridejo k nam na obisk med suho ali deževno dobo, a jim povem, da tega ni več. Podnebju se je zmešalo povsod, ne samo v Evropi. O izletu k nam se splača razmišljati takrat, ko vam je v Sloveniji premrzlo ali prevroče. Naše temperature niso nikoli dosti višje od slovenskih jesenskih.

Bo zaradi podnebnih sprememb vaš konec Afrike postal sanjsko območje?

Kdorkoli pride v naš del Afrike, je navdušen. Vse je zeleno, jezer je v izobilju. Če je prihodnost sveta v vojnah za pitno vodo, potem smo mi na eni od boljših lokacij.

Je ravno zato lahko Afrika celina prihodnosti?

Na svetovni ravni je Afrika gotovo celina prihodnosti – ima gromozanski trg, ima mlade in s tem življenjsko energijo. Vsaka civilizacija se na neki točki ustavi in takrat pobudo prevzamejo tisti, ki so pripravljeni v manjšem udobju delati za manj denarja. Če si dovoliva malo bolj visokoleteče misli, lahko dodava, da tudi drugačno dojemanje skupnosti utegne prinesti zanimive spremembe. Afričani so bolj kot individualisti vzgojeni kot del celote, zato bi lahko začeli razvijati tehnologijo v bolj človeško in povezovalno smer. Upanje umre zadnje.

Kakšno je stanje v Kongu? Demokratična republika Kongo, bivši Zair, mi je strašno pri srcu, ljudje so neverjetno gostoljubni in narava je prelepa, zato bi tudi tam rad ustvaril pravo turistično zgodbo. Domačini si preprosto zaslužijo, da bi jih doseglo več turističnih dolarjev, gospodarska rast pa ponavadi pomaga graditi mir. Toda dejstvo je, da je v Kongu precej težav. Problem so tako domači politiki kot zunanji vplivi. Ker je Kongo z rudninami izjemno bogata država, marsikomu ustreza, da je nestabilen.

Koliko poznate dogajanje v zloglasnih rudnikih?

Kongo je država velikosti zahodne Evrope, nesposobna nadzorovati svoje obširno ozemlje. Oblastnike zanima predvsem lastni profit, zato novice in govorice o zloglasnem dogajanju v rudnikih ne presenečajo. A ker sem v Kongu za zdaj le občasen obiskovalec, težko rečem kaj pametnega.

Čisto vsak rudnik v Kongu vseeno ni katastrofa. Ko sem ob obletnici neodvisnosti države sestavljal fotografsko zbirko njenih lepot in bogastev, sem izvedel za rudnik na vzhodu države, kjer skušajo ravnati bolj odgovorno, vlagajo v izobraževanje delavcev in razvijajo lokalno skupnost. Za kakšen odstotek zaslužka gre, ne vem, zato ne bom dal roke v ogenj, da ni vse skupaj samo krinka. A vseeno kaže, da je možno kopanje rudnin zastaviti tudi drugače. Ko bo enkrat v Kongu prevladal mir in gospodarski razvoj, se bo spremenil v stroj za poganjanje celotne Afrike.

Tudi v Afriki se stvari izboljšujejo. Vojn je vse manj in vse več je srednjega sloja. Ljudje, ki lahko dobro zaslužijo in lepo živijo, se nočejo streljati. Pozitiven pogled na prihodnost Afrike zato ni iluzija.

Se v Kongu še vedno skriva Joseph Kony, poglavar Vojske Gospodovega odpora, ki je ustrahovala ljudi na severu Ugande? Kongo je žal postal tudi odlagališče ugandskih upornikov brez razloga. Veliko je teorij, kaj se dogaja s Konyjem, med drugim, da ga je pobral covid. Ampak s svojimi preostalimi sto vojaki je Kony bolj kot ne zgodovina. Bolj problematičen za prihodnost Ugande je njegov največji sovražnik, predsednik Yoweri Museveni. Dlje ko je na oblasti, bolj avtoritaren postaja. Včasih je bila Uganda država, kjer si lahko glasno širil kritike na račun predsednika, danes ljudje šepetajo, saj so videli, kako so kakšnega znanca že odpeljali.

Museveni je nedavno sprejel tudi ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova. Kakšni so pogledi Ugandčanov na vojno v Ukrajini? Države v razvoju se vedno obrnejo tja, kjer vidijo kakšno korist, zato zdaj z veseljem poslušajo, kaj jim lahko ponudijo Rusi. Afričanov situacija v Ukrajini ne briga kaj dosti, a jih je posredno že grdo udarila zaradi skoka cene bencina.

In kako se v Ugandi vidi kitajska prisotnost?

Kitajska ima jasen interes, da dobi dostop do virov in trgov. Pritožbe Američanov in Britancev nad tem se mi zdijo odvratne, saj Kitajci delajo tako kot nekoč oni – izkoriščajo priložnost, ki se jim je ponudila. Drugo vprašanje je, kaj Kitajci ponudijo v zameno. Dejstvo je, da Uganda dobiva ceste in mostove, kar je povprečnemu človeku vsekakor všeč. Glavno mesto Kampala je v zadnjih letih dobilo ogromno novega betona, od obvoznice do letališke avtoceste.

Kitajci vsekakor niso v Ugandi zaradi naravnih lepot. Žalostno je, da so na robu prelepega narodnega parka Murchison Falls odkrili nafto in se zdaj po njem vozijo cisterne. Čez reko Nil je Kitajska celo zgradila velik most. Okoljevarstveniki se upirajo, zato investitorji ne dosežejo čisto vsega, kar si želijo, a trend je jasen. Dobiček od turistov je neprimerljivo manjši od potencialnega dobička od nafte.

Afričani so nad našim pridiganjem o varovanju okolja lahko sicer upravičeno jezni. Eden od sošolcev na mojem magistrskem študiju je rekel, da smo tudi Evropejci najprej uničili okolje in postavili tovarne za ustvarjanje dobička, a zdaj njim pridigamo, da tega oni ne smejo početi, ker moramo varovati planet. Kaj reči na to, ko se smeh poleže? Moje skromno mnenje je, da bi morali v Ugandi, Ruandi in Kongu ustvarjati dodano vrednost na podlagi neokrnjenega okolja, toda če mislijo, da bodo do boljšega življenja hitreje prišli z uničevanjem narave, jim ne bom pametoval.

Pred dvaindvajsetimi leti je odšel v Afriko in tam tudi ostal. Najprej se je ustalil v Ugandi, kasneje je začel delovati še v Ruandi in Kongu ter se končno naselil v mestu Musanze pod vulkani, ki združujejo te tri države. Zaradi šolskih potreb družine in tudi zato, ker je Musanze neuradno glavno mesto regije Gorilla Highlands (Gorilja višavja), ki jo razvija že enajsto leto.

V vaše kraje turisti sicer pridejo predvsem zaradi goril, a ogled ni ravno poceni. Morda veste, kje pristane ves ta denar?

Trenutna cena za ogled goril v Ruandi je 1500 dolarjev, v Ugandi 700. Tisti delež, ki so ga določili za vrnitev v lokalno skupnost, zagotovo pride nazaj v nacionalne parke, a res ne bi vedel, kaj se dogaja s preostankom sredstev. V Ruandi so ugotovili, da jim zmanjkuje goriljih družin, zato so čez noč podvojili ceno in zdaj naslavljajo samo še zelo bogate turiste. Za primerjavo – prvi turisti, ki so si gorile ogledali po genocidu leta 1994, so plačali zgolj nekaj dolarjev.

V Ruandi se moraš pred obiskom goril za zdaj še testirati na koronavirus, v Ugandi ne več. Obe državi bosta verjetno zadržali obvezno nošenje mask, ko se približaš gorilam, saj so se naši kosmati sorodniki nanje že navadili. V preteklosti so bile sicer gorile zaradi ljudi z maskami nervozne, saj so jih nosili zgolj veterinarji. Rangerji so imeli zato med pandemijo precej dela, da so gorile sprejele, da zdaj maske nosijo tudi tisti, ki jih ne bodo špikali z injekcijami. Ker vedno obstaja možnost prenašanja človeških virusov, so maske vsekakor dobrodošle. V Kongu jih nosijo že dolgo. ●

V Ruandi ima posebno mesto twitter. V osnovi gre za precej avtoritarno državo, toda na twitterju je obilo debate o političnih in drugih temah. Tako tehnologija razširja spekter svobode izražanja in spodbuja razpravo.

❞