Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Nas čaka epidemija duševnih motenj med mladimi?
Kako lahko s preventivnimi programi za starše, otroke in učitelje pomagamo zajeziti novo epidemijo duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih? Projektna konferenca ob dnevu duševnega zdravja v organizaciji Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kli
trokovnjaki in organizacije, ki se soočajo z izzivi mladih, že od leta 2021 opozarjajo na porast depresivnosti, anksioznosti, čustvenih stisk in apatije pa tudi motenj hranjenja pri najmlajših. Med tistimi, ki najbolj vztrajno opozarjajo na porast duševnih motenj med mladimi, je dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani in strokovna vodja z dokazi učinkovitosti podprtih pre
Sventivnih programov starševstva, preventive in zgodnjih intervencij za otroke. »Ne samo mi, tudi drugod v svetu so, potem ko so šole ostajale zaprte, začeli opozarjati, da tako dolgotrajne spremembe negativno vplivajo na del populacije otrok in mladih. Duševne motnje med mladimi naraščajo že dobro desetletje, epidemija covida je to le še stopnjevala,« pravi. Najpogostejše duševne težave pri otrocih in mladih so depresivnost, anksioznost, motnje hranjenja. »Pogosto se zdi, da jih slabo in pozno prepoznavamo, starši sami težko prepoznajo, kdaj razdražljivost, socialni umik in nezmožnost opravljanja običajnih aktivnosti niso zgolj del odraščanja, ampak kažejo na resne težave.«
Prav čakalne dobe na pregled pri strokovnjakih so velik del problema, pravi, saj otroci šele takrat, ko se težave stopnjujejo do skrajnih oblik vedenja, lahko pridejo do stika s strokovnimi službami. Ker to pomeni tudi daljši čas in daljše trajanje zdravljenja ali celo intenzivne oblike pomoči, kot so zdravljenje v bolnišnici, v najbolj razvitih državah razvijajo nizkopražne oblike pomoči, ki so dostopne takoj in ne vključujejo klinično usposobljenih strokovnjakov, na katere bi morali čakati več mesecev.
Duševne motnje med
mladimi naraščajo
»Glede na to, da zadnje raziskave v svetu kažejo, da duševne motnje prizadevajo že 25 odstotkov mladih med 12. in 25. letom, je zelo pomembno, da najdemo varne načine, kako bodo do čimprejšnje pomoči prišli vsi, ki jo potrebujejo. Izkušnje v nekaterih državah zaradi tako velikih potreb uvajajo nizkopražne programe vrstniške pomoči, rezultati so presenetljivi. Tiste, ki potrebujejo specialistično pomoč, usmerjajo naprej, mnogi pa svoje težave tako uspešno rešujejo.«
Na pobudo dr. Marije Anderluh je pediatrična klinika leta 2015 začela pilotno uvajati posebne programe za starše in otroke, takrat s pomočjo finančne podpore norveškega finančnega mehanizma, saj se ti programi v skandinavskih dr
Starši pridejo v Malo ulico, kot bi šli na kavo ali na otroško igrišče. Okolje je bolj sproščeno, ni stigme. Foto Roman Šipić
žavah izvajajo že več kot 25 let. Prav te države namreč najbolj rigorozno sledijo raziskavam učinkovitosti in natančno izbirajo, izvajanje katerih programov podpirajo s proračunskim denarjem, pravi dr. Marija Anderluh.
Preventivne programe so pri nas uvedli v devet okolij, v zdravstvene inštitucije, v Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, v tri centre za socialno delo in Javni zavod Mala ulica – Center za otroke in družine v Ljubljani. Ker so se izkazali ne le kot zelo učinkoviti pri zmanjševanju težavnega vedenja otrok, ampak tudi zelo potrebni, jih zdaj s podporo ministrstva za zdravje širijo v vse bolj prepoznavno mrežo. Ta trenutek se izvajajo že v petnajstih okoljih v devetih slovenskih regijah.
Učinkovitost programa
Tudi projektna konferenca, ki je v organizaciji Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani in Javnega zavoda Mala ulica potekala 10. oktobra, ob dnevu duševnega zdravja, v hotelu Slon, je bila namenjena ozaveščanju in osvetlitvi učinkovitosti tovrstnih preventivnih programov, pravi Eva Strmljan Kreslin, direktorica Javnega zavoda Mala ulica, ki je nosilec projekta MZ, ki podpira izvajanje programov Neverjetna leta v partnerskih centrih, v katerih še ni sistemske implementacije programa.
Profesorica Frances Gardner z Univerze v Oxfordu, ki se osredotoča prav na raziskave starševskih intervencij pri zmanjšanju motenj vedenja po vsem svetu, je že večkrat gostovala v Sloveniji in predstavljala raziskave, ki so potrjevale, kako pomembno je sistemsko uvajanje tovrstnih programov na nacionalni ravni, pravi dr. Marija Anderluh. Program Neverjetna leta klinične psihologinje dr. Carolyn Webster-Stratton pa je že štirideset let let predmet številnih raziskav in je v strokovnih krogih prepoznan kot eden od programov z najtrdnejšimi dokazi učinkovitosti za zdravljenje vedenjskih motenj pri otrocih, še poudarja.
Na konferenci, ki je bila namenjena predvsem pedagogom, psihologom in učiteljem, je s predavanjem sodelovala tudi avtorica serije programov za starše, otroke in učitelje Neverjetna leta, zaslužna profesorica z Univerze v Washingtonu dr. Carolyn Webster-Stratton. Avtorica številnih znanstvenih člankov in publikacij, ki je za svoje znanstvene dosežke prejela prestižno nagrado ameriškega Nacionalnega inštituta za duševno zdravje, je izdala tudi priročnik Neverjetna leta, priročnik za reševanje težav, namenjen staršem otrok, starih od 2 do 8 let, (UMCO, 2016), ki temelji na raziskavah, izvedenih na Kliniki za vzgojo Univerze Washington, pri kateri so strokovnjaki več kot trideset let preučevali in izvajali programe o vzgoji z več kot tri tisoč starši otrok z vedenjskimi težavami.
Dr. Carolyn Webster-Stratton posebej poudarja pomen sodelovanja med starši in učitelji; tudi v Sloveniji smo že pridobili prve izkušnje s programi za učitelje, ki postajajo z novimi znanji in veščinami pomembna opora zdravemu čustvenemu in socialnemu razvoju otrok, pravi dr. Marija Anderluh. Učitelji lahko tako hitreje zaznavajo in prepoznavajo določene vedenjske in čustvene težave otrok in jih s svojimi odzivi celo umirjajo. Nekatere težave otrok so za okolico zelo moteče, zato jih lahko prepoznamo; druge, ki so bolj usmerjene navznoter, kot so tesnobnost, depresivnost, umik, pa ostajajo dalj časa neprepoznane. Žal pogosto pritegnejo pozornost šele skrajna dejanja, ki okolico prestrašijo in presenetijo, opozarja pedopsihiatrinja.
Prek izkušenj z učitelji in vzgojitelji, ki so se izobraževali v preventivnih programih, lahko otroci izboljšujejo svoje veščine sodelovanja z vrstniki, vztrajnosti in uravnavanja čustev ter krepijo zaupanje v svoje moči. Raziskave potrjujejo, da to povečuje učno uspešnost otrok, pozitivno vpliva na njihovo samopodobo in je dolgoročno povezano s stabilnejšim duševnim zdravjem.
Želimo si, da bi nam v dobro otrok uspelo okrepiti sodelovanje zdravstva in šolstva, poudarja dr. Marija Anderluh. »V časih, ki so tako polni izzivov, bomo uspešni le, če bomo našli poti do učinkovitega sodelovanja.«
Neverjetna leta v Mali ulici
V Družinskem centru Mala ulica program Neverjetna leta izvajajo od leta 2015. Morda je prednost, da starši v Malo ulico pridejo, kot bi šli na kavo ali na otroško igrišče. Okolje je bolj sproščeno, ni stigme, pravi direktorica JZ Mala ulica Eva Strmljan Kreslin. Tudi sama je opravila strokovno usposabljanje za voditeljico treningov starševstva programa Neverjetna leta in vodila nekaj skupin. Najprej so začeli izvajati dva programa, prvega za otroke od 3 do 8 let in od 8 do 12 let, lani so začeli izvajati program za starše dojenčkov, imajo pa tudi Dino šolo – program za otroke, ki skozi igro v otrocih od tretjega do osmega leta spodbuja sposobnosti socializacije in čustvene pismenosti.
Treningi starševstva Neverjetna leta predstavljajo skrbno načrtovana tedenska srečanja v skupini, ki ima od 10 do 12 staršev, v posameznem sklopu je 14–16 srečanj in so za starše brezplačna. V času treningov organizirajo tudi varstvo otrok. Ob podpori dveh voditeljev skupin starši odkrivajo, preizkušajo in usvajajo vedenja, ki krepijo pozitiven odnos med otroci in starši ter vzpodbujajo strategije pozitivnega starševstva, ki spreminjajo vedenje otrok, umirjajo razpoloženje v družini in večajo kompetentnost staršev pri vzgoji otrok. Večina staršev, ki se prijavijo v program, je takšnih, ki so se že srečali s težavami pri otrocih, a jih sami ne znajo rešiti, pravi, in jim to, ker se s tem veliko ukvarjajo, znižuje kakovost življenja.
Na trgu so sicer številni priročniki o vzgoji otrok in mladostnikov, ki ponujajo navodila, kako se spopasti z vedenjskimi težavami otrok. »In gotovo v vsakem priročniku starši najdejo nekaj koristnega, kar nekaj časa pri vzgoji tudi deluje. A velikokrat se zgodi, da se že ob prvem stresu v službi ali ko ima otrok izbruh, odzoveš tako, kot so se odzvali recimo tvoji starši,« pravi Eva Strmljan Kreslin. »Ponovijo se vzorci vedenja in obnašanja in spet se zdi, da si na začetku.«
Program Neverjetna leta aktivno traja petnajst tednov, vmes imajo starši vsak teden dveurni pogovor, gledajo videoposnetke, usvajajo nove starševske veščine, skupaj iščejo rešitve, analizirajo. »Pomaga tudi to, da vidijo, da se tudi drugi starši spopadajo s podobnimi težavami. V programu dobijo domače naloge, da utrdijo znanje in ga realizirajo v praksi, torej doma. In starši to znanje s podporo usposobljenih voditeljev programa ponotranjijo in spremenijo vedenjske vzorce,« razloži Eva Strmljan Kreslin.
Spremljajo učinke programa, ki kažejo na spreminjanje starševskih pristopov in pomembna izboljšanja otrokovih težav, ta pa ostajajo primerljiva tudi šest mesecev kasneje, ko končajo usposabljanja. Številni starši, ki so opravili program, poročajo o resnično pozitivnih premikih, spremembah vedenja otrok doma in v šoli.
»Odziv staršev je velik, kar velik del se jih udeleži na priporočilo drugih staršev,« potrjuje tudi dr. Marija Anderluh. »Številni poročajo, kako s spreminjanjem pristopov prihaja do boljše povezanosti z otroki, kako otroci napredujejo v samostojnosti, sledenju staršem in boljšem obvladovanju čustvenih odzivov. Z evalvacijo ugotavljamo, da se zmanjšujejo vedenjske težave otrok in naraščata zadovoljstvo in občutek kompetentosti staršev.«
Programi se zdaj vključujejo v dejavnosti novonastajajočih centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov v lokalnih okoljih, kjer bodo na voljo še večjemu številu staršev. Zaradi velikega zanimanja in potreb načrtujejo tudi nadaljnja širjenja in uvajanje novih, paralelnih programov z dokazano učinkovitostjo, tako za starše kot za učitelje.
Program je visoko strukturiran, vnaprej so predpisane teme, videoposnetki, izhodišče za razprave, pomembne so tudi vaje, pravi, ko starš enkrat vstopi v vlogo otroka, drugič v starša. In takrat starši dejansko začutijo, kako se otrok počuti, recimo, kadar mu ob tem, ko poskuša narisati hišo, nenehno prigovarjaš, kako bi morala biti videti ta hiša, da mora biti trava ob hiši vendar zelena, zakaj je nebo rdeče in ne modro in podobno. »Odrasli se pogosto šele, ko se postavimo v vlogo otroka, zavedamo, da ga nenehno opominjamo in usmerjamo. Raziskave kažejo, da že običajen otrok, ki nima pretiranih vedenjskih odklonov ali težav, v pol ure dobi vsaj petdeset navodil in prepovedi staršev. Otrok ob vseh teh nenehnih navodilih preprosto neha poslušati in slišati,« pravi Eva Strmljan Kreslin.
»Odrasli se pogosto šele, ko se postavimo v vlogo otroka, zavedamo, da ga nenehno opominjamo in usmerjamo. Raziskave kažejo, da že običajen otrok, ki nima pretiranih vedenjskih odklonov ali težav, v pol ure dobi vsaj petdeset navodil in prepovedi staršev. Otrok ob vseh teh nenehnih navodilih preprosto neha poslušati in slišati,« pravi Eva Strmljan Kreslin.
Preventiva se povrne
Zdaj imajo samo v Mali ulici šest skupin na leto po dvanajst staršev, to je skupaj 72 staršev, število otrok, ki jih doseže program, je še večje. Kot pravi, sledijo najnovejšim znanstvenim dognanjem s tega področja in priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije, ki zaradi dokazanih kratko- in dolgoročnih koristi izvajanja tovrstnih programov za dobro otrok in družbe kot celote države poziva k njihovemu uvajanju in uporabi.
Navsezadnje tudi stroškovna analiza tega programa predvideva, da vsak evro, vložen v program, v desetih letih povrne državi 5,56 evra, tako v šolstvu, ker se zmanjšajo posebne potrebe otrok, zdravstvu pa tudi sodstvu, saj se s temi preventivnimi programi zmanjšuje celo prestopništvo v adolescenci ... »Skratka, preventiva je dokazano vsaj za petkrat cenejša kot kurativa,« poudarja Eva Strmljan Kreslin. »Tudi v ZDA so raziskave pokazale, da vsak dolar, vložen v predšolsko vzgojo otrok, za državo pomeni prihranek dvanajstih dolarjev v prihodnosti. Ob tem pa je seveda najbolj ključno, da se življenja družin spreminjajo na bolje.«
Pametni telefoni
Še en pomemben dejavnik, ki vpliva na duševno zdravje otrok in mladostnikov, je porast novih tehnologij. Če v prvi izdaji priročnika Neverjetna leta, ki je v ZDA izšel leta 2006, avtorica opozarja predvsem na škodljive učinke agresivnih risanih filmov in računalniških igric, smo otrokom zdaj že v otroške vozičke dali pametne telefone.
Na ulici in v parkih lahko vidimo številne mlade mamice ali očete, ki imajo v rokah telefone, nekatere mamice pa imajo telefon v rokah tudi med dojenjem. Številne mamice priznajo, da zato, da lahko pripravijo kosilo, otroku dajo v voziček telefon, pripoveduje Eva Strmljan Kreslin. Otroci, ki po prvem letu pridejo v vrtec, po poročanju vzgojiteljic kažejo velike razlike. Tisti, s katerimi so se starši ukvarjali, jim brali zgodbice, jim peli, se z njimi igrali, imajo popolnoma drugačne temelje kot tisti, ki so jim starši v časovni stiski v roke potisnili telefon.
V ta namen so v Javnem zavodu Mala ulica izdali posebne kartice Zamislice, s katerimi starše spodbujajo, kako lahko ravnajo z najmlajšimi, otroku pojejo pesmice, se smejejo z njim, se ga dotikajo, plešejo, ga gledajo v oči ... »Morda se zdijo te Zamislice nepotrebne, a mladi starši zdaj že pripadajo generaciji, ki je odraščala s telefoni, in za številne ni več samoumevno, kako se ukvarjati z dojenčkom ali predšolskim otrokom,« pove direktorica Male ulice.
Gotovo obseg uporabe zaslonov pri starših in najmlajših otrocih postaja problematičen. Pediatri opozarjajo, da postajajo zasloni varuške dojenčkom, malčkom, kar bo imelo ali že ima posledice za njihov socialni, govorni in čustveni razvoj, potrjuje tudi dr. Marija Anderluh.
V tujini strokovnjaki že dolgo raziskujejo učinek porasta novih tehnologij in pametnih telefonov na duševno zdravje mladih in izsledki raziskav nikakor niso optimistični. Dr. Jean Twenge, profesorica psihologije na Univerzi San Diego in avtorica številnih knjig, med drugim knjige o generaciji iGen, je v svoji študiji ugotovila, da porast depresije, tesnobe in suicidalnosti med najstniki sovpada z letom 2012, ko je pametni telefon postal nekaj, kar je treba imeti, če želiš biti vključen. Opozarja tudi, da je prav tako imenovana generacija iGen, generacija, ki je zrasla s telefoni, zdaj na robu največje krize duševnega zdravja v zadnjih desetletjih. »Porast pametnih telefonov in družbenih medijev je povzročil globalni potres z magnitudo, ki je nismo videli še nikoli v zgodovini,« piše.
Kako je s povezavo med tehnologijami in porastom depresivnosti in anksioznosti pri nas?
Raziskave kažejo, da mladi uporabljajo tehnologije na različne načine, odgovarja dr. Marija Anderluh: »Nekateri s tem krepijo socialno povezanost in prihajajo do novih virov informacij, znanja, drugi pa z vsako uro uporabe postajajo vse bolj depresivni in tesnobni. Vemo, da je izpostavljenost zaslonom pri večini otrok v zadnjih letih močno narasla, sploh se je to povečalo med karanteno. Pri fantih, ki pogosteje igrajo igrice, je problem predvsem čas, ki ga preživijo za zasloni, pri dekletih, ki bistveno več časa preživljajo na socialnih omrežjih, pa so v ospredju težave zaradi naraščanja depresivnosti in tesnobnosti.« ●