PREDSEDNIK BREZ TV-SOOČENJ

lexander Van der Bellen, od leta 2016 avstrijski predsednik, je na tokratnih neposrednih predsedniških volitvah že v prvem krogu zbral dobrih 56 odstotkov glasov. 78-letni profesor ekonomije, ki je ob koncu akademske kariere prevzel vodenje avstrijskih zelenih, pred šestimi leti pa je na volitvah zmagal v drugem krogu, bo funkcijo predsednika severne sosede opravljal do leta 2028.

Zanimiv pa je način, kako je zmagal. Odločil se je za potezo, ki bi v Sloveniji veljala za nepojmljivo. Vnaprej je zavrnil vsa vabila na predvolilna soočenja. Mož aristokratskega rodu, ki ima ob avstrijskem tudi estonsko državljanstvo, funkcijo predsednika republike razume tako, kot je definirana v avstrijski ustavi. Predsedniška funkcija ima v sebi nekaj aristokratskega. Ker so se predvolilne kampanje s soočenji na televizijah, radijskih postajah, gospodarskih in civilnodružbenih forumih, v časopisih in še kje spremenile v licitacije, kaj bo predsednica ali predsednik dobrega naredil za svoje ljudi, se mu nastopi v tem cirkusu niso zdeli smiselni. Predsednik pač ne more odločati o cenah plina, elektrike in o rečeh, ki spadajo v opis del in nalog vlade ali parlamenta. Zgodovina predvolilnih televizijskih soočenj sega v leto 1960, ko sta se 26. septembra 1960 pred kamerami srečala kandidata Richard Nixon in John F. Kennedy. Do novembrskih volitev sta pred kamerami stala še trikrat. Ena od teorij trdi, da je Kennedy na volitvah zmagal, ker je bil med tv-soočenji senator iz zvezne države Massachusetts bolj prepričljiv od tedanjega podpredsednika ZDA Nixona. (Obstajajo tudi konkurenčne teorije. Ena od njih dokazuje, da se je Kennedyjev oče Joseph P. Kennedy, patriarh vplivnega klana, za predvolilno podporo dogovoril z mafijskimi strukturami.)

Po letu 1960 se inovacija, ki naj bi ljudstvu omogočala, da začuti osebnost in politične vizije kandidatov, ni prijela. V ZDA so se predvolilna soočenja na spored vrnila šele leta 1976, ko sta se za funkcijo potegovala demokrat Jimmy Carter in republikanec Gerald Ford.

Zadnja desetletja se o pogojih, pod katerimi se bosta pred tv-kamerami srečala predstavnika rdečega in modrega političnega tabora, dogovarjajo močne odvetniške ekipe. Nikomur ne pade na pamet, da bi bilo število soočenj nepregledno veliko.

V Sloveniji so predsedniška soočenja na sporedu od leta 1990, ko so se za funkcijo predsednika predsedstva potegovali štirje kandidati – Milan Kučan, Jože Pučnik, Ivan Kramberger in Marko Demšar. Bila bi znanstvena fantastika, če bi favorit za volilno zmago predvolilna soočenja zavrnil. Res pa je, da so pooblastila slovenskega predsednika zelo podobna pooblastilom avstrijskega. Ali Žerdin

A