Helke Misselwitz

Velja za eno najpomembnejših nemških dokumentaristk. Rodila se je 18. julija 1947 v Planitzu, mestu takratne Nemške demokratične republike. Po srednji šoli se je najprej izučila za mizarko in fizioterapevtko, potem pa je skoraj desetletje, najprej kot asistentka režije in nato kot režiserka, delala pri vzhodnonemški televiziji. Med letoma 1978 in 1982 je študirala režijo na akademiji za film in televizijo v Potsdamu-Babelsbergu. Leta 1985 jo je režiser Heiner Carow sprejel na magistrski študij na vzhodnonemško akademijo za umetnost. V tem času je Misselwitzeva dokončala dokumentarni film Po zimi pride pomlad (1988), ki pripoveduje o različnih življenjskih usodah žensk v NDR, od devetdesetletnic do najstniških pankerskih upornic. Med letoma 1988 in 1999 je bila zaposlena kot režiserka v studiu DEFA, kjer je realizirala različne projekte in posnela vrsto intimnih in nenavadnih portretov prebivalcev tedaj že razpadajoče države. Njeni najbolj znani deli iz tega obdobja sta Kdo se boji strašila, ki pripoveduje o podjetju iz Berlina pod vodstvom ženske, ki trguje s premogom, in Kosovni odpadki o punk glasbenikih, ki za inštrumente uporabljajo odpadke in star odpadni material. Po združitvi Nemčij je Misselwitzeva ob ukinitvi studia DEFA ostala brez dela in skupaj s producentom Tomasom Wilkeningom ustanovila filmsko produkcijsko hišo, ki je bila eno prvih zasebnih filmskih produkcijskih podjetij v vzhodni Nemčiji. Leta 1992 je režirala svoj prvi igrani celovečerec Herzsprung, leta 1996 pa še Angelček. Nadaljevala je tudi s snemanjem dokumentarcev; med drugimi je posnela film Moja ljubezen, tvoja ljubezen o ostarelih umetnikih, ki še zadnjič stopijo na oder, ter portretirala različne kraje, preganjane od zgodovine.