Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Helke Misselwitz
se srečujem, in šele v tem skupku je mogoče zares jasno izraziti protislovja naše družbe. Pomembno je, da zgodbe ljudi poslušam in jih pri tem ne režiram. In potem, kot rečeno, v montaži, spet vzpostavljam odnose na način, da nekaj povem tudi o trenutku snemanja.
In eno od protislovij je tudi to, da so ženske, s katerimi se pogovarjate, svobodne sicer, a tako zelo determinirane z nekdanjimi razdrtimi partnerskimi odnosi.
Zagotovo jih določajo nekdanja razočaranja, a ne samo slednja. Določa nas naša preteklost, če to hočemo ali ne. Ženske v Po zimi pride pomlad živijo v konkretnem času, družbi, ki je hotela vse poenotiti ... To, kar naredijo, da zapustijo svoje moške, ostanejo same z otroki, je resnično dejanje poguma. So drugačne, drzne. In ves čas morajo prenašati opomine družbe, da ne ravnajo prav.
Vi pa ste jim dali besedo. Ste to razumeli kot politično in feministično gesto?
Ne maram nobenih oznak in predalčkanj. Takoj ko razkriješ zasebni diskurz, postane ta političen. V resnici prikazujem družbo, v kateri so tako moški kot ženske enako zatirani. Toda svoboda je bila ženskam že historično odrekana, zato jim je bilo in jim je dvakrat težje. V svojih filmih moškim nikoli nisem odrekala prisotnosti, res pa je, da npr. v filmu Po zimi pride pomlad že na začetku napovem, da bo govoril o ženskah v Nemški demokratični republiki ...
... ki so, za razliko od tistih v Zahodni Nemčiji, bile zaposlene, kar 90 odstotkov njih.
Drži, lahko so bile finančno neodvisne, obenem pa je Vzhodna
Nemčija potrebovala delovno silo in lahko so se ločile ter od leta 1972 dalje so imele pravico do splava do konca prvega trimesečja nosečnosti. V Zvezni republiki Nemčiji je morala ženska za dovoljenje, da je lahko šla splavit, vprašati svojega moža ...
Presenetljivo, kako v pogovorih pripravite ljudi, da spregovorijo o najbolj intimnih rečeh in občutenjih ...
Ko te resnično zanima usoda drugega, se to zgodi mimogrede. Tako se odpiramo eden drugemu. Medtem ko kamerman pripravlja kamero, se že pogovarjam z nekom, ki ga bomo snemali. V intervjujih tudi dajemo, ne samo prejemamo. In če se vse zgodi tako, da je prav, se vzpostavi zaupanje, a vedoč, da bodo to, o čemer se tisti hip pogovarjava na štiri oči, slišali in videli tisoči, deset tisoči ...
Ampak med pogovorom se navadno tega ne zavedamo ... Res je. (smeh)
Vaši filmi so polni gibanja, premikov; vlak, ki drsi na sever; v Kosovnih odpadkih vidimo nenehno prehajanje meje med Vzhodno in Zahodno Nemčijo. V Kdo se boji črnega moža prehode delovne sile in ene zgradbe v drugo ... Koliko je film umetnost gibanja in v tem smislu posnema življenje?
Ne bi rekla, da gre za posnemanje, vendar ja, film je vedno gibanje. Vsako snemanje samo po sebi je notranje in fizično potovanje, ne brez poškodb ali amputacij.
Pogosto se poudarja, da so protagonistke vaših filmov predvsem ženske, a ne gre samo za to, vaše ženske so tudi zelo senzualne, fizične ... V filmu Kdo se boji črnega moža se, na primer, dotaknete tetovaže moškega in ga prosite, naj nekaj pove o njej, v nekem drugem filmu o ljudeh, nekdanjih umetnikih, ki zdaj živijo v domu za starejše občane, eni od dam lakirate nohte, spet v tretjem na diamantni poroki zaplešete s starim ženinom, povežete se fizično, ne samo lirično, intimno. Zelo ste fizično prisotni, a hkrati vas ni. Je to ključ do povezovanja z njimi? Telesnost in senzualnost, kot pravite, sta v mojih filmih prisotni namenoma – ne zanima me prikazovati samo obrazov in na njih izkušnje sledi zgodovine, temveč tudi njihova telesa, kako delujejo v prostoru. Ko nekomu lakiraš nohte, se njegovo telo obnaša drugače, je v akciji, čisto drugače, kot če samo sedi ali stoji pred kamero in odgovarja na vprašanja. Potem je tu še fotografija, ki je za moje delo zelo pomembna, fotografija kot takšna ali fotografinje, ki jih portretiram ... V filmu Kdo se boji črnega moža na primer vprašam, kje protagonistka želi, da jo snemam, zanimalo me je njeno zavedanje o sebi.
Kako danes s pogledom v preteklost razumete, da ste snemali filme o zgodovini?
Zame je konkretna izkušnja že koncept zgodovine. Že kot otrok sem razumela, kaj pomeni roditi se v določeni družini in kako njene okoliščine in okolje vplivajo na razvoj posameznika in na to, kako se bo spoprijemal z življenjem. Moji predniki so bili zame vedno zelo pomembni; od kod prihajata babica in mama, kakšna je njuna zgodba …
Ste kdaj obiskali ženske, ki so nastopale v vaših dokumentarcih? Kaj danes počneta npr. divji pankerki, ki sta pobegnili od doma in iz popravnih domov ... Oh, ne vem. Nekaj časa sem še vzdrževala stike z ljudmi iz svojih filmov, četudi najpogosteje po telefonu, nekoliko sem se srečanjem v živo izogibala ... Bilo mi je jasno, da naši pogovori ne bodo mogli biti več tako intenzivni, kot so bili med snemanjem. Nekaterih, navadno najboljših stvari, enostavno ni mogoče več ponoviti. ●
Sporočilo bralcem
Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov, pač v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Izjema so odgovori in popravki objavljenih informacij, ki bi lahko prizadeli posameznikovo pravico ali interes, kot to določa zakon. Vsi prispevki morajo biti opremljeni s polnim imenom in naslovom odgovorne fizične osebe (tudi v primeru institucij, organizacij, strank, društev ipd.) ter po možnosti s telefonsko številko, na kateri je mogoče preveriti avtentičnost avtorja. Zaradi velikega števila prispevkov bralcev in zaradi želje uredništva, da čim večjemu številu ljudi omogoči povedati svoje mnenje, pripombe in pobude, opozarjamo, da bomo dosledno zahtevali spoštovanje predpisane dolžine največ 60 tipkanih vrstic (ca. 3840 znakov s presledki vred) v rubriki PP 29, namenjeni odzivom na že objavljene tekste v časopisu, in največ 90 vrstic (ca. 5760 znakov s presledki vred) za rubriko Prejeli smo, namenjeno izražanju posameznih stališč, mnenj in pobud. Vse daljše prispevke bomo avtomatično zavrnili ali skrajšali.
Pri obnovi Krasa računajo tudi na prostovoljce
Delo, 29. septembra
Takole je poročalo Delo 29. septembra na 5. strani: »Sredstva za sanacijo gozdov, ki jih je v drugi polovici julija prizadel požar na Krasu, bo država zagotovila iz proračuna, programa razvoja podeželja in strateške skupne kmetijske politike 2023–2027. Škoda je ocenjena na približno 23 milijonov evrov. (...) V požaru na Krasu, ki velja za največjega v Sloveniji doslej, je ogenj zajel več kot 3700 hektarov veliko območje, od tega je bilo več kot 2900 hektarov gozda.«
Lepo, da država posveti tako skrb temu majhnemu, a vsem dobro vidnemu problemu gozdarstva v Sloveniji. Ta poteza je res javnosti všečna in odmevna, skrb vzbujajoče pa je, da se država sploh ne zgane ob dolgoročnih problemih slovenskega gozda, ki jih dobiva v vsakoletnih poročilih Zavoda za gozdove Slovenije, brez katerih rešitve ne bo mogoče zagotoviti trajnosti gozdov in njihovih funkcij. To so desettisoči hektarjev na dobrih rastiščih (RK nekajkrat višji kot na Krasu, res pa je lahko na Krasu pomembnejša ekološka vloga, vendar je Kras s 60-odstotno gozdnatostjo že dovolj poraščen), ki so jih prizadele ujme, podlubniki in nesmotrno gospodarjenje, ki se zaradi pomanjkanja denarja in premajhne angažiranosti (nezainteresiranosti) lastnikov spreminjajo v Potemkinove vasi oziroma v grmišča in malo donosne gozdove. Vse te površine so sicer od daleč – izgleda, da tudi iz resornega ministrstva – vidne lepo zeleno, vendar je to zelo daleč od pravega večnamenskega gozda.
Za trajnost gozdov se vse začne z obnovo. Da lahko gozdovi trajno opravljajo svojo večnamensko vlogo: proizvodno, ekološko in socialno, se morajo kontinuirano obnavljati. Žal se v slovenskih gozdovih že dolgo obdobje srečujemo s pomanjkljivo obnovo. To se kaže v neuravnoteženem razmerju razvojnih faz. Le nekaj številk iz letnega poročila Zavoda za gozdove Slovenije o gozdovih za leto 2021 bom povzel. V slovenskih gozdovih močno primanjkuje najmlajše razvojne faze gozda, to je mladovja, ki ga je le okoli 5 odstotkov namesto potrebnih 15. (Primanjkuje okoli 100.000 hektarov mladovij, kaj je to proti 2900 hektarov pogorelih gozdov na Krasu!). Razmere se v zadnjem desetletju niso izboljšale. Okoli 80 odstotkov slovenskih gozdov je v fazah drogovnjaka in debeljaka, tudi tu se razmere v zadnjih desetih letih niso bistveno spremenile, le starejše razvojne faze (debeljaka) je nekaj več, manj pa je drogovnjakov. Zaradi ujm (žled, veter), podlubnikov in prepogosto neprimernega ravnanja se je povečal delež gozdov v obnovi. Prav ta obnova pa je v veliki meri omejena ali onemogočena zaradi preštevilnih populacij rastlinojedov in pomanjkanja proračunskega denarja, kar je kaj slaba popotnica za prihodnost gozdov. Od načrtovanih 16.345 dni za obnovo v letu 2021 je bilo realiziranih le 71 odstotkov (v državnih gozdovih 98 odstotkov, v zasebnih gozdovih 60 odstotkov, v občinskih gozdovih 17 odstotkov). Slovenske gozdove slabo negujejo, razmere se iz desetletja v desetletje slabšajo. Od okoli 50.000 hektarov mladovij je bilo leta 2011 nenegovanih 30 odstotkov, leta 2021 pa že 36 odstotkov.
O resnosti razmer je tekla beseda na letošnjem sejmu Agra v Gornji Radgoni, kjer sta Zveza lastnikov gozdov Slovenije in Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije pripravila v povezavi z osnutki desetletnih gozdnogospodarskih in lovskoupravljavskih načrtov (2021–2030) okroglo mizo o tem, kakšen gozd bomo predali naslednjim generacijam. Osredotočili so se na probleme obnove gozdov, ki jo onemogoča ali otežuje preštevilna, z okoljem neusklajena populacija rastlinojede divjadi. Ugotovili so tudi, da je vse manj nege gozdov, vse pogostejše so naravne ujme, izbruhi škodljivcev in bolezni, da imamo vse starejše in vse bolj poškodovane gozdove. Menili so, da je v mnogih primerih napačno tolmačeno sonaravno gospodarjenje z gozdovi in da ni ustreznega sodelovanja in povezovanja lastnikov gozdov pri upravljanju (tudi gospodarjenju) z gozdovi, skratka, da delamo nekakšen genocid nad slovenskim gozdom.
Pa še to – namesto iz slovenskih drevesnic bodo gozdne sadike za Kras kupovali v hrvaških drevesnicah!?
Kdaj bo oblast pogledala na gozd širše od požara na Krasu, začela biti plat zvona in reševati slovenske gozdove? In kdaj bo RTV Slovenija organizirala dobrodelni koncert za rešitev slovenskih gozdov?
Franc Perko,
Rakek