Predlagana ustavna sprememba imenovanja sodnikov

Delo, 1. oktobra

V Delu je bil 1. oktobra pod zgornjim naslovom v rubriki Gostujoče pero objavljen članek profesorja prava dr. Anžeta Erbežnika. Sam se strinjam z vsebino članka. Ker pa članek zelo previdno, rekel bi celo, da »bogaboječe« obravnava problematiko imenovanja sodnikov rednih sodišč, obenem pa je čutiti, da prihajajo »novi časi«, ko bo vendarle mogoče, da bo pri volitvah ali imenovanjih »štel tudi glas ljudstva«, se na vsebino odzivam z željo, da bi se omogočila širša razprava o tem in podobnih vprašanjih pred morebitnim sprejemom sprememb.

Pisanje profesorja dr. Anžeta Erbežnika razumem v pomenu poziva h kritičnemu razmisleku o idejah o spremembah ustave glede imenovanja sodnikov (130. člen Ustave RS), s katerimi naj bi se prenesla pristojnost imenovanja sodnikov z državnega zbora (DZ) na sodni svet in predsednika republike. Po prepričanju prof. dr. Anžeta Erbežnika naj bi se z nameravano spremembo ustave številna vprašanja, zvezana predvsem s politizacijo imenovanja sodnikov, samo še poglobila. S tem v zvezi, če sem ga prav razumel, prof. Erbežnik opozarja:

1. Po veljavni ureditvi voli sodnike državni zbor na predlog sodnega sveta. Tu se funkcija DZ praktično začne in konča.

2. Sodni svet je samostojen in neodvisen državni organ, ki varuje samostojnost in neodvisnost sodne veje oblasti ter skrbi za zagotavljanje kakovosti dela sodišč in sodnikov ter javnega ugleda sodstva.

3. Med posameznimi vejami oblasti mora obstajati določen sistem zavor in ravnovesij. Slovenski sistem, po katerem sodnika za prvo imenovanje potrdi državni zbor, ni slab.

4. Takšen sistem v zadnjih desetletjih ni pripeljal do politizacije imenovanja rednih sodnikov.

5. Pri tem je veljavni slovenski sistem imenovanja rednih sodnikov v skladu z veljavnimi akti Sveta Evrope, odločitvami ESČP in tudi ne nasprotuje pravnemu redu EU, zaradi česar v tem pogledu sprememba ni potrebna.

6. Primerjava z nekaterimi sosednjimi državami kaže, da tudi sistemi, kjer sodnike imenuje sodni svet, niso nujno najboljši, če ni ustrezne kulture preprečevanja konflikta interesov in preprečevanja korupcije v sodnem svetu.

7. Tudi sedanja sestava sodnega sveta postavlja vrsto pravnih vprašanj, npr. sodelovanje aktivnih odvetnikov oziroma odvetnic v sodnem svetu na način, da se lahko pojavlja vprašanje konflikta interesov, predvsem v postopkih s pravnimi sredstvi.

8. Zaradi vsega navedenega se bodo vprašanja s spremembo ustave in prenosom de facto imenovanja sodnikov na sodni svet samo še poglobila.

Osebno sem prepričan, da bo temu tako. Da ima profesor Erbežnik prav. Sam se oglašam zato, ker v tem primeru sprememba, prenos pristojnosti z državnega zbora na sodni svet, ne odpravlja razlogov, vzrokov, zaradi katerih se predlagajo predmetne spremembe na predlagan način, temveč ipso facti ta vprašanja predlagane spremembe ustave glede vloge in pristojnosti sodnega sveta in posredno predsednika republike v postopku imenovanja rednih sodnikov samo še poglabljajo.

Razlogi so preprosti. Ob sprejemanju Ustave RS ob osamosvojitvi smo se odločili za demokratični politični sistem v obliki parlamentarne demokracije. Narava preteklega političnega delovanja v sistemu socialističnega samoupravljanja v in po družbenih subjektih, družbenopolitičnih organizacijah (SZDL, sindikat, ZK, ZSM in ZZB) ter samoupravnih asociacijah (organizacijah združenega dela TOZD, DO, SOZD in samoupravnih interesnih skupnostih, KS, SIS za zdravstvo, šolstvo, šport in kulturo, komunalne dejavnosti etc. ter njihovih teritorialno in funkcionalno povezujočih in združujočih se interesov) pa je z ustanovitvijo političnih strank terjala združevanje interesov po strukturah, organih strank, zaradi česar se je de facto vzpostavljala in uresničevala moč in oblast posameznih političnih strank na oblasti (vladajoče koalicije), ki je posledično rezultirala v partitokraciji, ki nam tudi dejansko vlada. Pri tem je zavajajoče in nepomembno sklicevanje na oblast nekih organiziranih, po mojem prepričanju dejansko neobstoječih družbenih skupin, lobijev, globoke države etc.

Delno rešitev zagotovo predstavljajo razmišljanja o tudi formalni spremembi političnega sistema parlamentarne demokracije v ustavno demokracijo, vsaj dokler imajo politične stranke in rimskokatoliška cerkev še dejansko oblast v državi. Realno relevantnega in na dolgi rok učinkujočega spreminjanja stanja v družbi pa zagotovo ne bodo prinesle formalne spremembe ustave in področnih zakonov, temveč uresničevanje: Slovenije kot pravne in socialne države (2. člen ustave); oblasti ljudstva neposredno ter z volitvami, po načelih delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (drugi odstavek 3. člena ustave); ustavno določenih in varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (14. do 65. člen ustave); funkcije poslancev kot predstavnikov vsega ljudstva in njihove nevezanosti na kakršnakoli navodila, kar mora v praksi pomeniti odločanje poslancev realno svobodno v funkciji vsega ljudstva in ne kot sramotno, vodstvom političnih strank podrejajočim se odločanjem (predvsem prvi odstavek 82. člena ustave) ...

Menim, da nam besedilo in vsebina Ustave RS omogočata potrebne in nujne spremembe družbenih odnosov in razmerij. Pri tem pa je bistvenega pomena korektno, dosledno in odgovorno uresničevanje in izpolnjevanje ustavnih pravic, obveznosti in odgovornosti. Stalne, zgolj formalne spremembe ustave in sistemskih zakonov v resnici ne bodo prispevale k pozitivnim rešitvam, temveč bodo povzročale še več sporov, nesporazumov, še več nebuloz in še večjo zlorabo oblasti. Predlogi političnih strank – ni pomembno, katere provenience – v resnici samo krepijo položaj partitokracije in poslabšujejo položaj državljanov. Jože Kristan,

Kranj