Odprto pismo ministru za obrambo

Spoštovani minister za obrambo g. Marjan Šarec, predvidevam, da ste se v dobrih štirih mesecih ministrovanja podrobno seznanili s stanjem v obrambnem sistemu Republike Slovenije in še posebej v Slovenski vojski, saj boste morali o njeni bojni pripravljenosti kmalu poročati novemu predsedniku/predsednici republike. Pobudo za to pismo je dal objavljeni pogovor z vašim državnim sekretarjem g. Damirjem Črnčecem v Delu 26. septembra pod naslovom Stroka ni imela izbire, edino rešitev je določila politika.

V Slovenski vojski je veliko število visokih častnikov in generalov, tudi z najvišjimi znanstvenimi nazivi. Veliko takih je tudi upokojenih. Nedvomno vsi ti, in še mnogo drugih, veliko vedo o vojski, o njenem poslanstvu, ustroju, delovanju, družbeni vlogi, mednarodni dejavnosti in še in še. Politika torej negira ves ta družbeni in strokovni potencial slovenskega naroda. Potencial, na katerega se sklicuje tedaj, ko je potrebno reševati zavožene politične poteze posameznih politikov, predvsem ministrov za obrambo. Med njimi predvsem tistih, ki so si izmislili bojne skupine Slovenske vojske za bojevanje v Natovih operacijah. Že leta se opleta s težkimi, srednjimi in lahkimi bataljonskimi bojnimi skupinami, sedaj pa se je pojavil še srednji bojni izvidniški bataljon. Verjamem, da je tudi nevojaškim laikom znano, da za bataljon v boju mora obstajati bataljon v rezervi, za popolnitev izgub ali kompletno menjavo po določenem času. Kar pomeni, da mora biti načrtovanje zmogljivosti Slovenske vojske za sodelovanje v Natovih operacijah bistveno bolj angažirano kot doslej.

Vaši predhodniki so slovenski javnosti prodajali meglo. Govorili so o pojmih in ne o stvareh. Še najmanj o ljudeh! Splošno jadikovanje o totalni kadrovski podhranjenosti Slovenske vojske in redno negativno ocenjevanje njene bojne pripravljenosti sta večji problem kot nesmiselno favoriziranje te ali one vrste oklepnikov. Menda so (končno) v generalštabu Slovenske vojske izdelali vojaško strategijo. Če upošteva zakon o obrambi, mora najprej zagotoviti zmogljivosti za vojaško obrambo Republike Sloveni

je, saj v Natu velja pravilo: Najprej se brani sam, potem ti ostali priskočijo na pomoč. Kaj pa o tem pravi doktrina vojaške obrambe?! Gotovo je, da je vojaška stroka v Sloveniji podcenjena in z njo tudi vojaška obramba. Odgovorni za tako stanje pa so najprej ministri za obrambo. Še noben ni odstopil zaradi nestrinjanja z nemogočimi sistemskimi ureditvami. Tudi z neumnimi hvalisanji na sedežu Nata v Bruslju, češ, mi lahko?! Zavedati bi se morali, da v skoraj milijardnem Natu slovenskih dva milijona ne more enako prispevati kot bistveno številčnejši narodi.

Zdaj pa h glavnemu vprašanju. Minister, prosim, povejte slovenski javnosti, kakšna, za milega boga, naj bi bila srednja bataljonska bojna skupina in srednji bojni izvidniški bataljon. Namen, vloga v bojevanju, pridodanost/podrejenost, številčnost, struktura, bojna in logistična podpora, operativno delovanje, vpliv Republike Slovenije (vrhovni poveljnik, parlament, načelnik generalštaba) na njuno bojno »usodo« in še veliko tega. Slovenska javnost bo hotela vedeti, kam in zakaj bo napotena ena ali druga bojna skupina. Še posebej, ker je, še enkrat, tudi navadnemu nevojaškemu laiku znano, da so izvidniške enote velikokrat žrtvovane. V oklepnikih ali brez. Si Slovenija lahko privošči sto in več »črnih vreč«? V njih bi bili naši ljudje: očetje, matere, sinovi, hčere, bratje, sestre …?! Gospod Marjan Šarec, minister za obrambo, govoriti o bojnih skupinah in ne o ljudeh je jalovo početje. Brez ljudi je tudi najboljše orožje le zelo drag kup materiala.

Jože Konda,

Brezovica pri Ljubljani

Škoda na pogorišču Krasa je priložnost

Letošnji požar na Krasu, označen kot največji na Slovenskem (vseh časov), je po svoje, če smemo tako reči, dobrodošel. Pokazala se je srčnost Slovencev, ki smo trepetali, da bo ogenj zajel domove tostran in onstran meje ter neposredno prizadel tam živeče prebivalstvo. Obenem pa smo ponovno spoznali moč slovenskega gasilstva, tudi policije in vojske ter civilne zaščite, ki se je v nesreči izrednega obsega organizirala po svojih najboljših močeh. Tej množici, ki je držala škropilnik v roki do poslednjega grma in iskrice, so pomagali številni sosedje, sorodniki, prebivalci Slovenije ter deloma tudi vsi mi, ki smo s sočutjem in zaskrbljenostjo spremljali ta dolgi boj z ognjem.

Pogoreli Kras je pokazal, da nam manjka udarne gasilne opreme, ki bi jo moralo imeti naše (vojaško) letalstvo za delovanje tudi v razmerah, kot so požari in zaščita proti toči. Upam, da se bo sedaj sistemsko premaknila opremljenost gasilcev, priprava obstoječih in novih vodnih virov (pozabljenih in zanemarjenih vodnjakov, zalogajnikov in zajetij) in nakupi prenosnih črpalk, s katerimi bo postalo gašenje učinkovito tudi v nedostopnih delih starih mestnih jeder. Gospod Boscarol bi lahko izkoristil svoj ugled v letalski industriji ter poiskal na trgu rabljenega ali naročil novega kanaderja. Žal se je odločil za donacijo denarnih nagrad in s tem sprožil povsem nepotrebno in neprimerno razpravo o enkratni odškodnini za požrtvovalnost poklicnih in prostovoljnih udeležencev tega požara. Verjamem, da z dobrim namenom, a pri tem ne gre pozabiti na stotisoče, ki v samostojni Sloveniji že desetletja s prostovoljnim delom rešujejo človeške stiske, ker je socialna država prepogosto povsem odpovedala.

Ogenj se še ni dobro razplamtel in osrednja tema je postala odškodnina. Ob nepovratnih sredstvih in subvencijah priljubljena tema, s katero prevelikodušno obljubljamo javna (proračunska in evropska) sredstva in jih potem z veliko časovno zamudo izplačujemo po kapljicah. Včasih smo rekli: kdor hitro da, dvakrat da. Sedaj je razmeram primernejši rek: bolje malo in pozno kot nič. Na to temo bo še veliko izrečenega in napisanega, v današnjem prispevku pa poglejmo, ali je škoda pogorelega Krasa res tako usodna.

Iz študentskih časov imam v spominu na pogorelem območju neobljudeno, zaraščeno surovo kraško pokrajino, ki so jo do požara 55 let kasneje prepredale velike zaplate razmeroma mladega drevesja, grmičevja in kamnite opuščene senožeti, med katerimi obiskujemo negovane pomnike prve svetovne vojne. Kot bi vedel, da moram ponovno v te kraje, sem na poti v Goriška brda prvo nedeljo briških češenj bežno obiskal Cerje in okoliško pokrajino.

Zgorelo je prav to obsežno območje, na katerem je bilo obdelovanje in pašništvo opuščeno in razrasla se je gmajna, ki je v sušnem obdobju zelo dovzetna za samovžig. Resnici na ljubo ta gmajna za lokalno prebivalstvo in slovensko gospodarstvo ni imela in tudi danes nima posebne eksistenčne vrednosti, kakršno je sicer imela za domačine v stoletjih pred prvo svetovno vojno. Požar je ogrožal tudi naselja, ki pa so bila uspešno ubranjena, sredi ognjene ujme pa je ostala nepoškodovana lesena kapelica na Viniščah. Vsekakor je dobrodošlo, da je bilo uničeno med skalami ležeče strelivo, ki bi bilo sicer lahko usodno za brezskrbne pohodnike, gobarje ali iskalce vojnih ostalin.

Besedni zvezi odškodnina in obnova sta nemudoma zaposlili župane in vlado. Nekateri lastniki tega divjega območja so se zemlji pripravljeni raje odpovedati kot pa pristopiti k obnovi svojih parcel. Območje je bilo že do sedaj prepuščeno naravnemu zaraščanju in pogorišče bo narava, če ji bomo pomagali, kot smo to naredili že enkrat s pogozdovanjem v socializmu, v doglednem času povsem obnovila. Površina je tudi zaradi pepela med kamnitimi razpokami že dodobra ozelenela in spomladi bomo lahko občudovali tudi že posajena drevesa. Narava bo poskrbela, da bo v nekaj letih tamkajšnji kras ponovno tak, kot smo ga bili pred požarom navajeni, vrnili se bodo tudi srne in divji prašiči.

Vendar se velja vprašati, kako izkoristiti to pogorišče in nadgraditi velik ljudski napor, da je bil požar zajezen in se ni razširil na sosednja obljudena območja. Sedaj, ko je slika še živa, je v javnosti govor o vzpostavitvi protipožarnih presečnih koridorjev in izgradnji kamnitih suhozidov ter hidratni mreži z zajetji vode za lajšanje gasilskih intervencij. Načrtuje se obsežno pogozdovanje, da se ogoleli kras ponovno ozeleni. So pa posamezni, žal manj slišani glasovi, ki opozarjajo, da je bilo območje še v bližnji preteklosti kmetijsko izkoriščano in prav zaradi tega tudi manj požarno ogroženo.

Zato je vsekakor priložnost, da v načrtovanje slovenskega trajnostnega razvoja podeželja in povečanje samooskrbe prehrane vključimo tudi to kraško območje. Upravljanje s prostorom (poplavljanje, zmanjševanje posledic suše, prometne povezave in razvoj gospodarstva) je naloga občinskih lokalnih skupnosti in tudi države, ki lahko usmerja, spodbuja smer razvoja. Veljalo bi ustvariti domišljeno antropogeno podobo celotnega območja na podlagi morfologije, klimatskih razmer, zgodovine krajine, izkušenj v 20. stoletju in predvsem nove vizije Krasa v prihodnosti. Ne samo, da razmislimo o primernosti drevesnih vrst; s sodobno tehnologijo in klimatskimi napovedmi se moramo prenove lotiti z vsem strokovnim potencialom, tako da bo načrtovano pogozdovanje dolgoročno vplivalo na mikroklimo, vlažnost okolja in blaženje vetra širše krajine. Ob tem pa s sredstvi kmetijskega razvoja spodbuditi urejanje nekoč že delujočih kmetijskih in pašniških površin, jih povezati v sodoben razvoj agroturizma in družinskih penzionov ter s tem pospešiti gospodarski razvoj okoliških naselij. Zaradi zdrave klime in bližine večjih mest lahko postane ta del Krasa pomembna turistična destinacija, ki ob specifičnih kraških pridelkih, izbornih vinih ter lastni kulinariki lahko ponudi tudi imenitno pokrajino za zmerno pohodništvo in kolesarsko rekreacijo. Za ta razvoj, ki potrebuje sistemske rešitve v načrtovanju primernega kmetijstva, živinoreje z lastnimi produkti in turistično nadgradnjo, zagotavljanje pitne vode ter ohranjanje značilnih kraških suhih travišč, so danes na razpolago številni finančni viri, ki bi jih v prid življenja na Krasu veljalo izkoristiti.

Če se bomo odločili (pristojna ministrstva in službe) le za ponovno zaraščanje pogorišča, bomo izgubili priložnosti, ki nam jih je nesreča nepričakovano ponudila.

Mitja Guštin,

Ljubljana

Učenci in učitelji

Ob prehodu z razredne na predmetno stopnjo so otroci pred novim prilagajanjem. Na razredni stopnji so se dovolj utrdili, da jim preklapljanje iz enega miselnega sveta v drugega, ki se dogaja vsakih petinštirideset minut in ga določata šolski urnik in predmetnik, ne povzroča večjih težav. Po novem, na predmetni stopnji, pa se morajo vsako uro prilagoditi še drugemu učitelju.

To, da je menjava učnih predmetov in vsega, kar sodi zraven, vsako šolsko uro lahko za otroke težavna, je stroka zaznala že pred desetletji. Nekaj je bilo tudi poskusov in projektov o fleksibilnem urniku, vendar je vse ostalo bolj ali manj po starem. Tako nekako kot z večino inovativnih šolskih projektov, ki so zamrli takoj, ko jim je potekel rok.

Predmetna stopnja poleg novih predmetov prinaša še množico novih učiteljev, vsakega s svojo osebnostjo, navadami, didaktičnimi pristopi, znanjem in zahtevami. Razlikujejo se že po dnevni rutini. Eden zahteva vstajanje pri prihodu v razred, drugi je zadovoljen le s pozdravom, tretjemu ni mar za ta ritual. Razlikujejo se tudi po pristopu h komunikaciji. Pri naslavljanju so uveljavljeni trije načini: po imenu, z besedo učitelj in kombinacija obojega. Tovariša že dolgo ni več, čeprav je imela ta beseda tudi za poučevanje kar globok pomen. Naziva gospa učiteljica ali gospod učitelj pa se redko pojavljata. Nekateri zahtevajo dviganje rok, drugi to zanemarjajo, a zahtevajo listke z imeni. Če tega učenci ne osvojijo že po prvem srečanju, so deležni vsaj srepega pogleda. Otroke učitelji naslavljajo z imeni ali s priimki.

Še večjo pestrost prinašajo različni učitelji k samemu pouku. Za ene je učbenik nepotreben, čeprav je bil na seznamu učnega gradiva naveden kot obvezen. Vse gradivo pripravlja učiteljica in ga razdeli ali narekuje učencem. Drug učitelj sicer uporablja učbenik, a snov narekuje in učenci jo zapisujejo v zvezke. Je namen tega boljše pomnjenje? Tretji učitelj kljub obsežnim delovnim zvezkom razdeli domače naloge na listih papirja. Učenci naj naloge prepišejo v zvezek, liste pa vrnejo naslednjo uro. In tako od učiteljice do učitelja različno dalje. Delovni zvezki so pri večini predmetov pred koncem septembra ostali še neodprti.

Še večja pestrost bo pri preverjanju in ocenjevanju. Pri glasbi bo treba zapeti pred razredom. Pri naravoslovju bodo pisali teste, čeprav je znanih kar nekaj drugačnih oblik preverjanja in ocenjevanja. Pri matematiki itak test, ampak bo napovedan dolgo pred rokom. Pri zgodovini zopet test, čeprav bi se jo dalo lepo pripovedovati, pri tujem jeziku test in ustno … Po napovedi se tudi število ocen od učitelja do učitelja razlikuje. Pri nekaterih jih je malo, pri drugih se ocenjuje skoraj vse, tudi domače naloge.

Glede na vse to prvi tedni v šoli sploh niso dolgočasni in nekakšna avtonomija učiteljev vendar obstaja. Z vidika prilagajanja učencev tako poteka diferenciacija in individualizacija po učiteljih ali prva srečanja so bolj kot na učence na učitelje osredotočen pouk.

Za zunanjega opazovalca pa bi bilo zanimivo izvedeti, kdo od učiteljev s svojimi specifičnimi zahtevami in pristopi je mentor, kdo svetovalec in kdo svetnik.

Zapis je nastal po pripovedovanju šestošolke, še preden je odložila torbo in brez vprašanja – kako je bilo v šoli? dr. Dušan Krnel,

Portorož

Čemu samo zdravniki ...?

Ne verjamem, da si še kje na svetu toliko ljudi prizadeva, da bi s svojim mnenjem kaj spremenili na bolje. Ko pišemo v rubriko za bralce, je nekaj podobnega, kot če bi pisali samim sebi ali vsem tistim, ki prav tako ne morejo nič ...

Zato tako dobro dene časopisni naslov, da si vlada ne more privoščiti še stavke zdravnikov. Jasno, da ne, saj bi bil zdravstveni sistem brez zdravnikov smešen. Samo še ena naša posebnost. Njihov sindikalni pogajalec dr. Kuštrin govori resnico, ko omenja višje plače zdravnikov na Zahodu, a je neresen, ko pozablja povedati, da imajo tam tudi vsi drugi poklici višje plače – ne samo zdravniki! Doma pa medtem že več kot 70 let poslušam mantro, da bi bili ob višjih plačah nekonkurenčni na svetovnem trgu, ker je naša storilnost premajhna. V začetku je bil vsega kriv komunizem boljševiškega tipa. Nato je bil kriv Kardeljev samoupravni socializem. Na koncu, od Peterletove v ljubljanski nadškofiji »požegnane« vlade naprej, pa nam tudi trideset let najboljšega kapitalizma ni pomagalo.

Toda glej ga, zlomka: brž ko prekoračimo državno mejo, naenkrat vse zmoremo in znamo delati, sicer bi nas poslali domov. Zato sprašujem, kaj če je pri nas nekonkurenčna samo država? Ki nas stane več, kot smo sposobni plačati, in ki se ji zdijo vse njene državne zadeve pomembnejše, kot je počutje državljanov. Vsa čast predsedniku Pahorju, da si vsaj svoje predsedniške plače ni odmerjal po zgledu in merilih bogatejših držav, vendar se ne spomnim, da bi kdaj potegnil zasilno zavoro za marsikatero državniško domislico, ki si je tako majcena državica ne bi smela privoščiti – posebno ne zdaj, ko je vse več velemest s 40 milijoni prebivalcev (za dvajset naših držav!), a ostajajo samo mesta z nadžupani, ki jim niti na kraj pameti ne pride, da bi morali imeti še svoje admirale za mornarico, ki pluje po mestnih kanalih, pa tudi ne obrambnih ministrov in generalov z najboljšimi večkolesniki za boj v puščavi, ki je sploh nimajo, in svoja veleposlaništva po vsem svetu.

Že res, že res, da ni lepo, ker si ne znam pomagati, da ne čutim nobenega ponosa, ko poslušam zavedne Slovenke in Slovence, kako se zmerjajo in eden drugega mečejo iz služb ter prisegajo na tisočletne sanje o svoji državi, v kateri se kmalu ne bo dalo dostojno živeti, če se bodo vsi sposobni odselili drugam, doma pa bo ostalo samo še kleno jedro državnikov in politikov ter strankarskih zaverovancev – dokler bodo lahko živeli od zapuščine onih, ki bodo brez stavkovnih zahtev obupali in odšli drugam. Ti nam že mnogo let odhajajo, ne da bi se kdo na ministrstvu ali zbornici ali ustanovi, kjer so bili zaposleni, vprašal, kako bodo brez njih opravljali potrebno delo. V digitalni družbi se vendar da do minute točno izračunati, kdaj bomo tudi v zdravstvu ostali goli in bosi, ko tudi bogatih evropskih držav ne bomo mogli več zastonj zalagati s kadri, šolanimi pri nas. Na naše stroške, kajpak. Še nobena medicinska sestra, šolana na ustanovi, kjer se že med študijem pogovarjajo, kje na tujem jih že čakajo službe, ni odnesla s seboj tudi računa države za njihovo izobraževanje, ki ga plačujemo mi.

Zato me vse bolj čudi, da se zahtevi zdravnikov ne pridružijo še vsi drugi poklici, ki jim ni do tega, da bi se odpravili na tuje iskat državo, ki ne porabi več, kot ustvarijo njeni državljani. Bo kdo rekel, ja, zakaj pa o tem ne začnete debate kot v dobrih demokracijah, kjer se ve, da ne odpirajo ust iz sovraštva ali zato, da bi koga osmešili. Kar spomnite se svojih pričakovanj pred osamosvojitvijo, ko ste bili prepričani, da si boste svojo prihodnost laže krojili sami! Pa sem lahko 40 let objavljal satire o neumno spolitiziranih ukrepih, ko so mnogi pravi demokrati še pridno molčali ali pa celo aktivno sodelovali pri njihovem nastajanju. Seveda vem, da je uspešno vodenje skupnosti težje kot zapisovanje mnenj. A dokler nam je tudi pisanje omejeno z dovoljenim številom vrstic ali pa zaradi omalovaževanja domoljubja, se je vredno oglašati, čeprav ne bo objavljeno. Naposled tudi v uredništvih niso krivi, da morajo misliti tudi nase in na svojo poklicno prihodnost. In čisto na koncu so tu še bralci, ki se kot zadnja instanca požvižgajo na vsa sporočila in se odločajo, no ja, kakor kdaj, dostikrat tudi tako, da jih potem zasluženo tepe. Kljub temu je le vredno poskušati z upanjem, morda bo pa le objavljeno ... Milan Maver,

Ljubljana