Strast do ždenja

NBRANKO SOBAN

edavno mi je prijateljica iz tujine sporočila, da bo odslej delala le še en dan in pol na teden. Preostali čas bo posvetila na novo odkriti strasti lončarstva. Ker gre za žensko, ki je naredila najboljše šole na svetu, bila na različnih odgovornih pozicijah, najprej nisem mogla dojeti, kako je takšen preobrat možen. Ko sva srečali v živo, je bila preobrazba očitna. Pri petdesetih letih je bila videti kot prerojena. Izračunala je, da lahko shaja z manj denarja, kot je sicer mislila. Novih oblek ne potrebuje več, eno ali dve potovanji na leto si lahko privošči, kredit za stanovanje je plačan, nekaj denarja je prihranjenega in namesto pisanja duhomornih ekspertiz jo čaka delo z glino.

Ko sem nekaj tednov pozneje v izložbi newyorške trgovine videla napis Work hard, nap even harder (Trdo delaj, še bolj trdo dremaj), sem se vprašala, ali je neoliberalizem sam začel propagirati svoj lastni konec ali je pravzaprav upor delavcev do t. i. podganje dirke (rat race), kot Američani imenujejo napredovanje v karieri, v korist sami neoliberalni ideologiji.

V ZDA se trenutno ubadajo s tem, da se ljudje po epidemiji covida nočejo vrniti v pisarne. Mnogi delavci želijo še naprej delati od doma, ker jim tako ostaja več časa in denarja – izognejo se namreč mučnim in dragim vožnjam na delo, trošenju denarja za poslovna oblačila in malico.

Na Manhattnu imajo zaradi odpora do vrnitve v pisarne resne probleme z množico praznih stolpnic. Zaradi nezasedenih pisarn se zmanjšuje priliv lokalnih davkov, kar vpliva na to, da je manj denarja za mestno infrastrukturo. Praznih stolpnic se prav tako ne da na hitro spremeniti v stanovanja, ker mora biti po urbanističnih pravilih v vsaki sobi v stanovanju okno.

Ameriške univerze imajo težave, ker se tako profesorji kot študenti ne želijo vrniti v kampus. Mnoge univerze so se zato zatekle k prisili in dela na daljavo ne dovoljujejo več, čeprav od profesorjev še vedno zahtevajo, da predavanja snemajo, tako da tisti študenti, ki niso prišli v predavalnico, predavanja lahko poslušajo na daljavo.

Marsikje v razvitem svetu se v zadnjem času ukvarjajo tudi z izjemnim porastom fenomena tihe odpovedi (quiet quitting), ko delavci ne naredijo več od tega, kar je v opisu njihovih del in nalog. Delaš toliko, da te ne odpustijo, nobenega namena pa nimaš, da bi dal od sebe kakšno iniciativo, da bi opravil kakšno dodatno nalogo oziroma delal dlje. Na aplikaciji tiktok imajo vsebine, povezane s fenomenom tihe odpovedi, več kot sto milijonov ogledov.

Pionirka fenomena tihe odpovedi naj bi bila Kitajska. Že lani je bilo tam na internetu polno razprav o strategiji delavcev, da so na delovnem mestu v stanju tang ping, kar v mandarinščini pomeni ležati ravno. Vse bolj naj bi uporabljali tudi besedi bai lan, kar pomeni naj gnije. Tovrstni sleng reflektira dejstvo, da je na Kitajskem vse več mladih nezadovoljnih z osebnim in profesionalnim življenjem. To, da je Kitajska že več kot dve leti v izrednem stanju zaradi covida-19, seveda priliva olje na ogenj nezadovoljstva.

V ZDA je Gallupova raziskava pokazala, da kar polovica delavcev podpira idejo tihe odpovedi in da med tistimi, ki poskušajo delati čim manj, prevladujejo mlajši. Mnogi med njimi se za strategijo tihega upora niso odločili le zaradi pomanjkanja podpore na delovnem mestu in možnosti za razvoj svojih potencialov, ampak tudi zaradi lo- * gike delovanja sodobnih podjetij, ki dajejo prednost iskanju profitov vlagateljev za ceno dostojnega plačila dela in spodbudnega delovnega okolja.

Kako skupaj razumeti ta dva fenomena upora do dela – željo delati čim manj dni na teden in strategijo tihe odpovedi? Oba sta si v marsičem podobna. Pomembna razlika med njima pa je v tem, da si radikalno skrajševanje delovnega tedna lahko privoščijo tisti, ki imajo nekaj pod palcem, ali tisti, katerih cena dela je relativno visoka, kar pomeni, da bodo kljub zelo zmanjšanem številu ur dela lahko dostojno živeli. Strategijo tihe odpovedi pa uporabljajo predvsem mlajši, manj premožni delavci, ki se zavedajo, da je malo verjetno, da bi jim bolj intenzivno delo na delovnem mestu lahko pomagalo rešiti eksistencialne probleme, kot je nakup stanovanja. Njihova logika je mnogokrat: za majhno plačilo se ne splača preveč pretegniti.

Poslovni svet se je pričakovano negativno odzval na fenomen tihe odpovedi. Mnogi šefi tako pravijo, da je zanje ob pomanjkanju kadra zelo boleče, ko da delavec odpoved, še huje pa je, ko nekdo vztraja pri zaposlitvi, na delovnem mestu pa dela minimalno. To, da je nekdo v stanju tihe odpovedi, namreč poveča breme drugih zaposlenih, ki morajo prevzeti dodatno delo.

Britanski psihoanalitik Josh Cohen v knjigi Not Working reflektira napetost, ki jo ljudje doživljajo ob tem, ko je na eni strani njihovo življenje zelo prežeto z idejo biti produktiven in na drugi strani veliko časa posvečajo temu, da bi delu ušli. Cohen tako ugotavlja, da vse več njegovih pacientov sanja o tem, da bi lahko samo ždeli, da nihče od njih ne bi nič pričakoval in da bi bili tudi brez občutka krivde, da lenarijo. Čeprav že biblija vidi v lenarjenju greh, je razlika, kako je bilo delo dojeto nekoč in kako je danes, v tem, da se je nekoč pričakovalo, da ljudje pač morajo delati, da preživijo, danes pa je delo postalo bistvo posameznikove identitete. Delo, po Cohenu, tako ni več dojeto kot nekaj, kar počnemo, ampak nekaj, kar moramo ljubiti in je nekakšno »božje darilo«.

Ameriška psihoanalitičarka Jamieson Webster je nedavno v New

York Timesu opisala porast psiholoških težav najstnikov, med katerimi mnogi sanjajo, da bi nekako izginili. Nekateri razmišljajo, da nočejo biti kot njihovi starši, ki cele dneve delajo, in bi raje živeli na deželi, kjer bi hodili na dolge sprehode s psom. Spet drugi tuhtajo, da bi vzeli kakšne tablete, ki bi jim pomagale odklopiti se od realnosti, ali da bi hitro postali slavni in se prek tega nekako odmaknili od sveta, v katerem živijo. Vse več je tudi najstnikov, ki razmišljajo o samomoru. In mnogi ga tudi naredijo. Alarmantno je dejstvo, da se je v ZDA med letoma 2007 in 2020 za 54 odstotkov povečalo število samomorov v starostni skupini med 10 in 24 let.

Jamieson Webster ugotavlja, da imajo mnogi ameriški najstniki, ki so pri njej na terapiji, zelo konflikten odnos do dela. Njihovi starši jim ves čas vbijajo v glavo, da morajo trdo delati, da bodo prišli na dobre šole, hkrati pa se starši običajno zelo pritožujejo o delu, ki ga sami opravljajo. V podtonu tudi dobrostoječi starši, ki opravljajo domnevno zanimive poklice, svojim najstnikom sporočajo, da je delo predvsem muka.

Toda težave mladih pravzaprav odražajo težave, ki so na delu v družbi kot taki. Vse več mladih namreč ne vidi prihodnosti. Ne zase in ne za družbo. Ob podnebnih spremembah, povečevanju družbene neenakosti, vojnah, političnih konfliktih in težavah, ki jih imajo s preizpraševanjem lastne identitete, mnogi ne vidijo poti naprej. In če starši najstnikov sanjajo, da bi morda nekoč lahko le ždeli, mnogi najstniki te želje staršev uresničijo in najdejo v ždenju svojo dnevno aktivnost.

Za revolucijo velikokrat pravimo, da žre lastne otroke. Neoliberalizem je bila tiha revolucija, ki je vpeljala idejo ekstremnega individualizma, izbire in z ekonomsko politiko na stežaj odprla vrata družbeni neenakosti. Ta revolucija je močno temeljila na ideji nenehne aktivnosti, darvinističnega boja za obstoj in osebne odgovornosti za uspeh. Stranski produkti teh idealov so izgorelost, povečanje tesnobe in zdaj tudi strast po ždenju. Na žalost pa ta strast še kako ohranja pri življenju neoliberalne ideje. Prav kmalu bomo najbrž imeli nova delovna področja, namenjena učenju ljudi, kako ždeti čim bolje ali kako se najbolj učinkovito lotiti ideje tihe odpovedi. ●

Marsikje v razvitem svetu se v

zadnjem času ukvarjajo tudi z izjemnim porastom fenomena tihe odpovedi (quiet quitting), ko delavci ne naredijo več od

tega, kar je v opisu njihovih del in nalog. Delaš toliko, da te ne odpustijo, nikakršnega namena pa nimaš, da bi dal od

sebe kakšno iniciativo ...