Rishi Sunak Drugačna vrsta torijca

Med slovenskimi političnimi strankami, tudi tistimi najbolj discipliniranimi, bi zaman iskali ekvivalent takšnega samoohranitvenega nagona, kot obstaja v vrstah britanskih konservativcev. Prilagajanje na družbene spremembe je pomemben del tradicije stranke, ki že dvanajst let vlada Združenemu kraljestvu, vsaj toliko kot njena pripravljenost, da se po hitrem postopku znebi nepriljubljenih voditeljev in se poenoti za njihovo zamenjavo.

Ko smo v začetku septembra na teh straneh podali razmeroma optimistično napoved mandata zdaj že nekdanje premierke Liz Truss, si je bilo težko zamisliti, da se bodo stvari tako hitro in drastično obrnile na slabše. Njene ambicije po okrepitvi gospodarske rasti z obsežnimi davčnimi rezi, ocenjenimi na 45 milijard funtov, ki bi jih Združeno kraljestvo financiralo ne z zmanjšanjem javne porabe, temveč z zadolževanjem, so privedle do znatnega padca vrednosti funta in občutnega porasta obresti na britanske državne obveznice. Ključna naloga vlade naenkrat ni bila več ustvarjanje gospodarske rasti, ampak zagotavljanje gospodarske stabilnosti. To je bil trenutek, ko je Liz Truss izgubila nadzor nad svojim političnim programom in tudi stranko, ki jo je izvolila na oblast.

Njen naslednik Rishi Sunak, že peti britanski ministrski predsednik v zadnjih šestih letih, je bil ta teden izvoljen zato, da popravi napake predhodnice. Konservativci so se na nekdanjega finančnega ministra v Johnsonovi vladi obrnili iz potrebe po kompetentnem, predvsem pa kredibilnem voditelju, ki bi pomiril finančne trge, hkrati pa izboljšal možnosti stranke za zmago na naslednjih rednih parlamentarnih volitvah čez manj kot dve leti. Iskali so nasprotje Liz Truss in ga tudi našli v človeku, ki še pred nekaj meseci, ko je stranka iskala naslednika Borisa Johnsona, v očeh njenih članov ni bil dovolj dobra zamenjava. Sunaka je ovirala vloga, ki jo je odigral pri Johnsonovem strmoglavljenju julija letos, njegova opozorila pred nevarnostjo rezanja davkov v času visoke inflacije pa so se mnogim zdela pretirana. Točk si ni pridobil niti s priznanjem, da sta s soprogo Akshato Murty, s katero obvladuje 840 milijonov evrov vredno premoženje, storila napako, ko sta se na zakonit način izognila plačevanju davkov v Združenem kraljestvu.

Toda z izbruhom gospodarske krize in pričakovano vrnitvijo v čase varčevanja so se dvainštiridesetletnikove pomanjkljivosti tako rekoč čez noč spremenile v prednosti, hkrati pa poskrbele za to, da je Združeno kraljestvo dobilo prvega premiera azijskega rodu.

Slab glas, na katerem se je država znašla po izstopu iz Evropske unije, je pogosto zasenčil pozitivne spremembe, zaradi katerih je britansko demokracijo danes mogoče uvrstiti med najbolj raznolike in napredne na stari celini. Hiter in ne povsem pričakovan vzpon Sunaka na najvišji politični položaj vsaj toliko kot o vladajoči konservativni stranki in razmerah v njej govori o spajanju (kolonialne) preteklosti s prihodnostjo. »To, da imamo krščanskega kralja, hindujskega premiera, judovskega notranjega ministra in muslimanskega župana Londona, je čudovit prikaz sodobne Velike Britanije,« je v torek, ko sta novi premier in njegova predhodnica tudi uradno opravila predajo poslov, zgodovinskost trenutka povzel eden vidnih torijcev.

Transformacija konservativne stranke, ene najstarejših na svetu, v vodilno promotorko raznolikosti v britanski politiki je vsekakor lahko vir ponosa v njenih vrstah, zlasti v času, ko konservativci nimajo veliko drugih vzrokov za veselje, toda v nobenem primeru je ne gre pripisati naključju.

Pomemben del zaslug zanjo gre nekdanjemu premieru Davidu Cameronu, ki si je pred poldrugim desetletjem zadal, da bo med konservativci v britanskem parlamentu povečal število žensk in pripadnikov etničnih manjšin. Njegov načrt je bil »spremeniti obraz stranke s spreminjanjem obrazov stranke«. Cameron je v enem od intervjujev v času bivanja na Downing Streetu 10 napovedal tudi, da bodo torijci, in ne levosredinska opozicija, tisti, ki bodo proizvedli prvega britanskega ministrskega predsednika indijskega rodu, podobno kot so poskrbeli za vzpon prve, druge in nedavno še tretje ženske na čelo vlade. Kot je pred dnevi zadovoljno ugotovil na twitterju, je imel prav.

Ko je Sunak leta 2015 prvič kandidiral za poslanski položaj, so mu konservativci dodelili enega od varnih volilnih okrajev, kjer stranka ni izgubila že več kot sto let. Kljub mladosti je zagovornik brexita takrat za seboj imel že dolgo kariero pri Goldman Sachsu, različnih hedge skladih in investicijski družbi, ki jo je ustanovil njegov tast, indijski milijarder N. R. Naradžana Murti, povrh vsega pa še privlačen pedigre.

Starša novega britanskega ministrskega predsednika sta se na Otok preselila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, in sicer iz vzhodne Afrike, kjer sta bila rojena. Njegov oče je splošni zdravnik v britanskem javnem zdravstvenem sistemu (NHS), mati pa v Southamptonu, kjer se je družina ustalila, vodi svojo lekarno. Seznam institucij, v katerih se je mladi Rishi šolal, je zgovoren, saj v marsičem ne odraža običajne izkušnje otrok južnoazijskih priseljencev. Na njem nista le univerza v Oxfordu, kjer je tako kot številni drugi pripadniki britanske družbene elite študiral filozofijo, politiko in ekonomijo, ter stanfordska univerza, kjer je kot Fulbrightov štipendist opravil mednarodni podiplomski študij menedžmenta, temveč tudi Winchester College, eden najbolj uglednih deških internatov, oddaljen vsega dvajset kilometrov od domačega Southamptona in v marsičem primerljiv z bolj znanim Etonom.

Sunakov življenjepis je za njegove privržence dokaz delujoče meritokracije v vrstah konservativne stranke, za kritike pa predvsem opozorilo, kako veliko, a hkrati zelo malo se je na Otoku spremenilo v tem tednu. ●

Za Sunakove kritike je njegov življenjepis opozorilo, kako veliko, a hkrati zelo malo se je na Otoku spremenilo v tem tednu.