Odzvala bi se Janševemu vabilu na kosilo, tukaj gre tudi za osnove bontona

Vam bo dodatne glasove prineslo

dejstvo, da ste ženska?

Nekoliko žalostno se mi zdi, da je biti ženska lahko kakršnakoli slabost ali prednost, to veliko pove o odnosu do žensk. Zagotovo pa biti ženska v slovenski politiki še vedno ni lahko, to potrjujejo tudi medijski naslovi v smislu Babji ravs na levici ali Ambiciozna karieristka. Želim si, da bi volilno telo prepoznalo žensko energijo, ki je, to je dejstvo, drugačna od moške. Volivke in tudi volivci mi pravijo, da je nastopil čas za prvo slovensko predsednico.

Sta vas Tanja Fajon in Robert

Golob že poklicala?

Oba sta mi poslala sms s čestitko.

Imate zelo velik delež mladih

podpornikov, ki niso disciplini

rani, kar se tiče udeležbe volitev.

Prav volilna udeležba bo v dru

gem krogu morda celo odločilna. Na začetku kampanje smo naredili analizo udeležencev državnozborskih volitev, ki kaže, da so mladi manj odzivni in udeležbe na volitvah ne jemljejo dovolj odgovorno. Me pa veseli, da se je na zadnjih parlamentarnih volitvah in že prej, na referendumu o vodi, ta trend nekoliko obrnil. K temu so zagotovo prispevale tudi nekatere nevladne organizacije, denimo Inštitut 8. marec, kar pozdravljam.

V prvem krogu so se redkeje načenjale teme – pa bi si želela, da bi jih –, ki so mladim pomembne: to so podnebne spremembe, trajnostni razvoj, stanovanjska problematika. Okolje je tema, o kateri mladi intenzivno razmišljajo, zavedajo pa se, da pri delovanju na tem področju ni dovolj le delovanje v Sloveniji, temveč širše, da bi lahko ohranili naš planet.

V tem delu kampanje ste napo

vedali spopad vrednot, kot je

na primer spoštovanje pravne

države. Kako jo boste naslovili,

da bo ta tema razumljiva za širši

del volilnega telesa?

Morda bi bilo bolje reči, da gre za vrednote, za naše ustavne in evropske demokratične vrednote. Kako jim te teme – torej vprašanje pravne države, človekovih pravic in socialne države – približati, je izjemno zahtevno vprašanje. To so vrednote, ki se jih je v času vlade gospoda Janše teptalo. Spomnite se obračunavanja z mediji, nevladnimi organizacijami, trenutno smo priča obračunavanju s pripadniki skupnosti LGBTIQ+, čeprav je odločitev ustavnega sodišča kristalno jasna. To je tisto, za kar se iskreno zavzemam že vse življenje, in od tega ne odstopam.

Dejavna sem na vseh družbenih omrežjih, kjer pa je težava, da na njih prevladujejo »instant« vsebine, konzumirane precej na hitro, podane na očem ljub način … O vsebini pa je treba komunicirati poglobljeno, tudi s tistimi mladimi, ki so aktivni oziroma so del civilne družbe, imajo izdelane svoje poglede na svet, ki jih je treba prenesti na

vrstnike. S sinom Maksom se o tem veliko pogovarjava in vedno mu svetujem, naj se skuša čim več pogovarjati z vrstniki; prav vsak, ki se bi ga prepričalo, naj bo bolj družbeno aktiven, je namreč pomemben.

Zakaj bi bilo narobe, če bi

Slovenija prvič dobila desnega

predsednika?

Ni težava desno-levo. Težava je v tem, kako slovenska desnica gleda na slovensko ustavo, vrednote EU, vladavino prava in človekove pravice. Skrbi me prav to, saj je desna politična opcija v zadnjih nekaj letih pokazala, da ne razmišlja proevropsko in da ji je tuja celo slovenska ustava, ki je zgrajena na evropskih vrednotah. Spomnimo se recimo na vladanje z odloki.

Marsikatera vrednota, ki je na desnici postavljena visoko, je dobra. Težava pa je v komunikaciji slovenske desnice in seveda v brutalni uzurpaciji oblasti o tem, da je le njihov prav tisti, ki je dober za Slovenijo. Ne govorim o različnih vrednotah ene in druge politične opcije, temveč o njihovi zlorabi in negiranju. Tega si v Sloveniji ne želim.

Italija je dobila prvo desno

premierko. Se vam zdi fašizem v

Evropi realna grožnja?

Če bi bila to samo ena država, bi človek zamahnil z roko in rekel ok, pač, zgodil se je eksces znotraj EU, a žal se ni obrnila na desno le Italija, to se je zgodilo tudi s Švedsko, sicer res v veliko manj skrajni obliki. Vemo pa, da sta že od prej na skrajnih pozicijah tudi Madžarska in Poljska.

Giorgia Meloni je šele prevzela vlado in te dni sem jo poslušala, ko je poudarila, da se bo zavzemala za evropske vrednote, hkrati pa je ocenila, da EU potrebuje spremembe. Italija pod vlado Giorgie Meloni ne bo lahek sogovornik v EU. Osebno pa me skrbi predvsem njen odnos do slovenske manjšine, tukaj ne smemo popuščati. V naslednjih dneh se bom sestala s senatorko Tatjano Rojc, ki jo izjemno spoštujem, da mi situacijo podrobno predstavi. Je pa dejstvo, da krepitev desnice pomeni tudi poraz evropskih vrednot. EU vendarle nosi svoj del odgovornosti, naj omenim le migrantsko in begunsko krizo – že leta 2015 je EU zelo medlo naslovila problem migracij in beguncev ter zamudila priložnost, da bi kmalu po tem največjem begunskem valu v Evropi po drugi svetovni vojni pripravila pametno strategijo. Šele lani je nastal osnutek nove migracijske in azilne politike, ki gre v pravo smer. V smer solidarnosti, na kar Italija opozarja od Lampeduse leta 2011. Čas je, da EU postavi nove solidarnostne smernice, in čas je tudi, da naredimo pozitivno politiko znotraj (ekonomskih) migracij, saj delovne sile v EU primanjkuje. To občuti tudi Slovenija.

S pametno evropsko migracijsko politiko lahko te migracije naredimo bolj sprejemljive. Zdaj se namreč kar velik del volilnega telesa temu upira, ker se boji drugačnosti. EU potrebuje na tem področju bolj konsistentno in koherentno politiko.

Vsi skupaj smo torej odgovorni za krepitev desnih strank, v katerih ne vidim sicer nič slabega, drugačna razmišljanja nas lahko samo bogatijo, slabo pa je, če na oblast pridejo s sovražno retoriko do drugačnih, s sovražno retoriko do migrantov in beguncev, s sovražnim odnosom do vsega, kar ni njihovo.

Kaj pa skrajna levica, je ta realna

grožnja?

V govoru se na družbenih omrežjih skrajna desnica in skrajna levica v svoji napadalnosti žal srečujeta. Skrajna levica je po mojem mnenju manjša grožnja kot njen nasprotni pol, ima idealistične ideje, ki jih volilno telo ne sprejema tako zelo, hkrati pa je po drugi strani očitno, da se večji del volilnega telesa lažje poistoveti s skrajno desnimi idejami. Sama težko sprejmem zagovarjanje komunizma kot idealnega družbenega sistema, seveda pa me zmrazi oz. sem šokirana ob morebitnem upravičevanju fašizma ali nacizma.

Bistven del razmišljanj v svetu in v Sloveniji bi moral biti tudi gospodarsko okolje, ki bo odgovorno do zaposlenih. V EU se že razvija sistem nadzora po vsej produkcijski verigi, Evropa sprejema merila, da bo tisti, ki je v odnosu do delavca v tej verigi kršil delavske pravice, za to odgovarjal.

Vsi, tudi gospodarstveniki, moramo biti realni in se odgovorno pripraviti na nepredvidljive čase, ki prihajajo ne le zaradi energetske, temveč tudi podnebne krize. Všeč so mi družbeno odgovorna podjetja, ki se zavedajo, da se je treba odpovedati delu dobička v prid trajnostnega razvoja. Pogrešam pa več takšnih. V EU namreč že nastajajo pravila o poročanju za podjetja, ki imajo več kot 500 zaposlenih in morajo uvajati v podjetja trajnostne politike. Zeleno je prihodnost in tudi rešitev za podnebne spremembe. To je dejstvo.

Raziskava Slovensko javno

mnenje (SJM) meri tudi, koliko

ljudi zanima politika. Kaj mislite,

kolikšen je delež tistih, ki jih za

nima zelo malo ali sploh ne? Nekaj več kot 50-odstoten?

Delež je nekaj čez 69 odstotkov.

Čemu bi to pripisali?

Ta številka nam zagotovo ne more biti v ponos. Ko sedaj s hladno glavo gledam na preteklo nedeljo, se tudi sama strinjam, da sem volitve ob 51 odstotkih udeležbe morda malo preveč optimistično oklicala za praznik demokracije, zato ljudi vabim, da se udeležijo drugega kroga v še večjem številu.

Upala bi si reči, da gre tukaj za posledico nezadovoljstva s politiki in njihovim delovanjem. Ljudje so mi na terenu povedali, da imajo dovolj tega, da se pred volitvami nekaj obljublja, nato pa velik del tega ni udejanjenega. Predvsem pa imajo dovolj strankarskih prepirov, zato vidim prednost v tem, da imamo predsednika, ki ni član nobene stranke. Treba pa se je zavedati, da je ugled politike odvisen od vseh politikov, zato mora vsak začeti pri sebi in biti zgled. Marsikdo se ne zaveda odgovornosti, ki jo nosi prav vsak kot kamenček v tem družbenopolitičnem mozaiku.

Zaupanje v predsednika republi

ke je po SJM večje od zaupanja v

vlado in politične stranke. Borut

Pahor je bil po anketah dober

predsednik, vi ste v nasprotju

Logarjem zavzeli pozo »antipa

hor«, kar vam po povedanem

lahko škodi.

Z Borutom Pahorjem sva si precej različna, je pa zagotovo naredil tudi nekaj pozitivnih stvari. Zakaj ga imajo ljudje tako zelo radi, lahko le ugibam. Morda zato, ker se nikomur ni zameril? Ampak delovati ves čas v coni udobja zame res ni vrlina. Predsednik mora imeti stališče. Pahorjeva priljubljenost je zame velika enigma.

V okvir pristojnosti predsednika

republike sodijo različna imeno

vanja. Koliko časa boste vztrajali

pri svojih kandidatih, če ti ne

bodo imeli podpore v parlamen

tu?

O tem bom intenzivneje razmišljala, če se mi bo zgodilo, da nekega kandidata, ki ga bom predlagala, ne bodo podprli. Na ustavnem sodišču ni prostora za ideologijo, v to resnično verjamem, tam je prostor le za strokovnost. Svetovni nazor kandidata me ne bi zanimal, temveč le to, ali verjame, zna in zmore zagovarjati ustavo in ustavne pravice. Možnost je, da po prvem neuspešnem glasovanju poskusiš znova ali pa rečeš, da se boš spet pogovoril s politiki v državnem zboru in hkrati upal, da bo tisti ustavni sodnik, ki mu poteče mandat, še ostal in delal naprej. Več dejavnikov je pomembnih in enoznačnega odgovora na vaše vprašanje ni. Za ideološko uravnoteževanje ustavnega sodišča pa vsekakor nisem, ne želim si ZDA.

Če boste predsednica republi

ke, pri sodelovanju z Golobovo

vlado verjetno ne bi imeli težav.

Kaj pa z Janezom Janšo, redno je

kosil s predsednikom Pahorjem,

bi tudi vi?

Odzvala bi se Janševemu vabilu na kosilo, tukaj gre tudi za osnove bontona, bi pa bila ta kosila verjetno nekoliko manj mirna kot tista, ki jih je imel s predsednikom Pahorjem. Predsednik države in vlade morata sodelovati, to je še kako pomembno predvsem v zunanji politiki. Ne smemo si več privoščiti, da bi predsednik države v tujini govoril eno, predsednik vlade pa drugo. To se je že nekajkrat zgodilo. Na to je treba paziti – zunanja politika mora biti usklajena.

Glede notranje politike pa je jasno – v izvršilno vejo oblasti se predsednica republike ne more dnevno vpletati, mora pa predsednika vlade jasno in tudi javno opozoriti, ko se zgodi zdrs v demokraciji, zdrs pri vladavini prava. Glede na zadnji dve leti Janševe vlade bi imela s tem kar veliko dela.

Morda boste tudi vrhovna po

veljnica Slovenske vojske. Ste za

širitev pooblastil, da predsednik

imenuje načelnika generalštaba? Imenovanje načelnika generalštaba je po mojem mnenju še najmanjša težava Slovenske vojske. Ocenjujem, da je nujno prenoviti zakon o obrambi, ki je star 30 let, ni se ga lotila še nobena vlada od osamosvojitve. Nujno je vložiti več truda v poročila o pripravljenosti Slovenske vojske, samo seznanitev s poročilom namreč ni dovolj. Kot vrhovna poveljnica obrambnih sil bi si želela vedeti in slišati, kaj se bo zgodilo, da ta ocena ne bo tako slaba. Želela bi si tvorno sodelovati pri razvoju vojske, predvsem pa se pri tem zavedati dejstva, da poklic vojakinje oziroma vojaka ni v vrhu priljubljenosti; tu je treba storiti mnogo več.

Obstaja zakon, ki ga ne bi bili

pripravljeni podpisati?

Zavedati se moramo, da nepodpis prinaša ustavno krizo, kar zagotovo ne pripomore k boljšemu delovanju države. Vsak zakon bi kot pravnica še v fazi postopka sprejemanja preučila in bila pozorna na morebitne neustavnosti v predpisu, zato bi bila možnost vložitve ustavne presoje predpisa tudi pomembna za predsednika oziroma predsednico.

Gotovo pa me moti, ker se v postopku sprejemanja zakonov v državnem zboru ne upošteva niti opozoril pristojne zakonodajnopravne službe glede neustavnosti posameznih rešitev. Ta nonšalantnost je nedopustna, državni zbor mora svojo zakonodajno nalogo opraviti z ustrezno mero pozornosti in razumevanja ustave.

❝

SD in Gibanje Svoboda sta mi v drugem krogu podporo namenila sama, za kar se jima zahvaljujem, nisem pa za to podporo prosila. ❞

V čem je vaš protikandidat v

prednosti pred vami? Osredotočam se nase, drugače bi v kampanji hitro zašli v nizkotna medsebojna obračunavanja. Moja prednost je poznavanje prava, dolgoletno delo na področju človekovih pravic, predvsem pa to, da na napake javno opozarjam že dolgo, ne glede na to, s katere strani prihajajo. Tega pa za protikandidata zagotovo ne morem trditi.

Vas je strah podpore Roberta

Goloba? Ko je podpiral Marto

Kos, se je umaknila, ko je Milana

Brgleza, se je prav tako slabo

končalo.

Zame je najbolj pomembno to, da me podpirajo volivke in volivci. SD in Gibanje Svoboda sta mi v drugem krogu podporo namenila sama, za kar se jima zahvaljujem, nisem pa za to prosila. Je pa ta podpora, glede na analize volilnega telesa in njihovega glasovanja, tudi logična.

Nekateri mediji, ki so izraziti

podporniki Goloba, so bili kri

tični do vas. Ali pričakujete, da

vam bo zdaj ta del medijskega

prostora naklonjen?

Pomembno je, da imava kandidata priložnost korektno predstaviti svoja stališča in vrednote ter da gremo 13. novembra vsi na volitve. Potem bo volilni dan res praznik demokracije.

Dejstvo pa je, da medijske podpore nisem imela. Videla sem tudi analizo, ki sem jo slučajno dobila, koliko negativnih člankov je bilo napisanih o meni … A o tem morda nekoč, ko bom že v pokoju. ●