To ni več smešno. Vrag je vzel šalo

Fizični napad na direktorico Inštituta 8. marec Niko Kovač, ki se je zgodil v torek na Bavarskem dvoru v Ljubljani, je mejnik. V svojem prvem odzivu je prizadeta za javnost izrazila prepričanje, da je šlo za »materialne učinke spodbujanja sovraštva«. V zadnjih mesecih je bila žrtev stalnega internetnega žaljenja, trolanja, stopnjevanja napadov, katerih politični epicenter je bil Janez Janša osebno. Policija bo morala raziskati, kdo konkretno je bil storilec, in bilo bi zelo nenavadno, če ga v širšem središču mesta Ljubljana, ki je pokrito z videokamerami, ne bi mogli identificirati. Storilec v namerah in grožnjah ni bil prvi, vsi pa so zaradi delovanja inštituta izkazovali politične motive. Toda le redkokdo dvomi, da niti spodbujenega sovraštva ne vodijo k Janši in njegovim temnim silam nove alternativne desnice, ki hoče imeti v posesti alternativno resnico.

Kdo je izvir dogajanja

Na dogodek pa je ne glede na konkretne storilce torej treba pogledati v širšem kontekstu vzrokov in učinkov. Nika Kovač je po dogodku pojasnila strah, v katerem zaradi trolanja politične desnice živi že nekaj časa: »Po Evropi delam, ker doma nisem varna.« Tak strah je vsekakor v nasprotju z določilom slovenske ustave, ki v 34. členu pravi: »Vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.«

Na napad se je odzvala večina politične elite. Obsodili so ga predsednik države, vlade, predsednica parlamenta, nekateri predsedniki strank, župan mesta Ljubljane, po pričakovanjih tudi predsedniška kandidata Nataša Pirc Musar in Anže Logar. Toda politični »nadjaz« slednjega Janez Janša, ki v diskvalifikacijah Nike Kovač prednjači in se že leta vzpostavlja kot politični epicenter političnega trolanja, take načelne izjave ni premogel. Še več, na twitterju je izrazil dvom o resničnosti dogodka, ki ga je v resnici bolj kot kaj drugega v zadnjem času stisnil v politični kot. Dan po dogodku je Janšev medij Nova 24TV objavil prispevek z naslovom: »Je šlo za izmišljen eksces?« Postavil je tezo, da »imobilizacija poškodovane roke … ni opravljena po zdravstvenih standardih«. Od Nike Kovač so zahtevali zdravniški izvid. Žrtev bi morala dokazati, da je žrtev?

Čeprav je v prispevku vidna namera še naprej diskvalificirati direktorico Inštituta 8. marec, je kleč v priznanju, da je do poškodbe dejansko prišlo, to pa se je v napadu zgodilo pred pričami. Nadaljnje medijsko in spletno trolanje je v tem smislu bolj kot kaj drugega poglobilo težavo, v katero se je spravil Janša z zanikovanjem tega prelomnega dogodka in administrativnim iskanjem potrdil o njegovem obstoju.

Poslej nič več ne bo, kot je bilo, kajti verbalno nasilje se je utelesilo, prestopilo je meje reke sovraštva in poplavilo državo. Janša je Niko Kovač na spletu verbalno napadal vsak dan in Inštitut 8. marec je dokazal, da se je verbalno nasilje in trolanje pospešilo vedno, kadar je na tak način nekdo od političnih osebnosti trolom dal takšno vzpodbudo. Zadnji razlog, ki je Janšo spravil v obup in jezo, je namera inštituta, da se dejavno vključi v referendumsko kampanjo za reševanje javne RTV pred popolnim Janševim prevzemom.

Ključ je v referendumu o RTV

Te dni je Zavezništvo za demokratično in pravično Slovenijo sprožilo podpisovanje peticije »za javno, ne za strankarsko (SDS) televizijo«. Gre za zahtevo državnemu zboru, da skladno s svojo pristojnostjo krivdno odpokliče člane programskega sveta RTV. Ker se Inštitut 8. marec v predsedniški kampanji ni izrekel za podporo kakemu od kandidatov – Nika Kovač je s podporo Mihi Kordišu to storila le osebno –, je predvidevati, da je Janšev srd uperjen vanje zaradi referenduma o RTV. Inštitut se je namreč odločil aktivno vstopiti v kampanjo, kajti podobno kot pri šolstvu in zdravstvu meni, da gre za javni prostor, ki ne pripada strankarskim, v tem primeru Janševim interesom. Temu se pridružuje tudi zavezništvo, ki ga sestavljajo Alternativna akademija, Forum za demokracijo in Gibanje za družbeno odgovornost.

To pomeni, da se na primeru RTV spet zbuja civilna družba, kar je, podobno kot pri referendumu o pitni vodi, za Janšo slaba novica, skrbeti pa bi moralo tudi premiera in predsednika Gibanja Svoboda Roberta Goloba, ki doslej glede RTV ni naredil nič, kot kaže, pa tudi zdravstvo namerava prepustiti t. i. plazeči se privatizaciji.

Od tod naprej se začne zgodba o fizičnem nasilju, ki podobno kot v ZDA v smislu potencialne epidemije grozi Sloveniji.

O tem sindromu je v slovenskem prevodu izšla knjiga Angele Nagle Ubijte vse normalneže: internetne kulturne vojne, ki jo bomo predstavili v Književnih listih. V obsežnem analitskem besedilu je izpeljala logiko političnega nasilja, ki se je začelo s troli in internetno diskvalifikacijo in je povsem analogno temu, kar zdaj Janša in troli počnejo z Niko Kovač, Inštitutom 8. marec in sploh njim nevšečno civilno družbo. Opis dogajanja v ZDA je avtorica pripeljala v sklepno poglavje oziroma zaključek: Ta šala ni več smešna – kulturna vojna se seli s spleta. Fizični napad na Niko Kovač je dokaz, da je hudič res vzel šalo.

Smo v prelomnem trenutku

Kadar koli lahko pričakujemo, da bo vsakdo od nas postal tarča politično motiviranih fizičnih napadov. Tudi Janša, tudi njegova družina. Ko fizično nasilje prevzame pobudo, ko besedno nasilje dobi obraz fizičnega, nihče več ne more biti varen. Ustvarja se vzdušje, ki so ga poznali v nacistični Nemčiji in je v politični liniji nacionalsocializma 1934 pripeljalo v noč dolgih nožev. To pa je nekaj, kar je treba preprečiti z vsemi demokratičnimi sredstvi.

Argumentacija trolov, tudi Janeza Janše, po napadu na Niko Kovač je bila tipična, stereotipna in enakorodna nasilnemu možu, ki pretepa svojo ženo. Značilni sta dve fazi njegovih odzivov. V prvi zanika, da jo je pretepel, češ da so njene modrice izmišljene, mogoče pridobljene ob padcu nekje drugje, in da naj obtoževalci dokažejo, da so posledica njegovega nasilja. V drugi, vzporedni fazi dokazuje, da je žena provocirala in je sama kriva za posledice. Podobno kot je posiljena ženska kriva za posilstvo, ker je izzivala z drznimi oblačili.

Janša in troli so Niki Kovač dokazovali, da je sejala veter in zdaj žanje vihar. V resnici dokazujejo nekaj, kar že na referendumu utegne doleteti njih same, čeprav ne s fizičnim nasiljem. Inštitut 8. marec je kampanjo za rešitev javne RTV pred Janšo in njimi že poimenoval: Zaščitimo drug drugega. Tija Jaklič, aktivistka pri Inštitutu 8. marec, je v zvezi s tem povedala: »Točno vidimo, kaj se dogaja v tej družbi. Vidimo, kako se preliva sovražni govor s socialnih omrežij in iz ust ljudi na vodilnih položajih na ulice. To se je zgodilo Niki, to se dogaja našim prostovoljcem. Nasilje se dogaja ne le neposredno, ampak tudi z ustrahovanjem. To se na RTV dogaja z opomini. To smo videli tudi pri policistih, dogaja se sindikalistom. To moramo ustaviti ...«

V resnici se Janši in njegovim trolom lahko zgodi isto, kot se mu je zgodilo v agoniji izgubljanja izvršne oblasti pred pol leta, pred tem pa ob referendumu o pitni vodi. Lahko se jim zgodi »ljudstvo«, civilna družba, upor demokratične javnosti. Razlika med tedaj in danes utegne biti v bistveni podrobnosti, da na koncu dobička iz tega več ne bo izvlekel Robert Golob s svojo stranko in interesi, ki stojijo za njo. Referendum o RTV tako utegne prerasti v referendum o javnem prostoru kot takem, o socialni državi in o zaščiti ustavnih vrednot. Tega pa si Janša, ko je trolal proti Niki Kovač, najbrž ni želel. ●

V resnici se Janši in njegovim trolom lahko zgodi isto, kot se mu je zgodilo v agoniji izgubljanja izvršne oblasti pred pol leta, pred tem pa ob referendumu o pitni vodi. Lahko se jim zgodi »ljudstvo«, civilna družba, upor demokratične javnosti.