Evropski pravni sistem ni zgrajen za diskriminacijo, toda v praksi se žal dogaja

Slovenija je sredi septembra gostila konferenco Mednarodnega združenja sodnikov na področju azila in migracij (IARMJ). Med gosti na Brdu pri Kranju je bil tudi Hugo Storey, v stroki eden najbolj priznanih sodnikov za begunsko pravo na svetu. Pri razvoju

Je bilo to srečanje kaj bolj po

sebno, ker ste se videli prvič po

začetku pandemije?

Vsekakor, pogovarjali smo se o marsičem. Z nami niso bili le vodilni predstavniki slovenskega pravosodja, ampak tudi sodnik Sodišča EU in sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice ter širok nabor sodnikov iz evropskih držav. Ena od sodnic je iz Odese in nas je dobro seznanila z dogajanjem v Ukrajini. Razpravljali smo o tem, kako bi lahko pomagali ukrajinskemu pravosodnemu sistemu pri sojenjih za vojne zločine. Na ukrajinskih sodiščih je že nekaj primerov vojnih zločinov, vendar tamkajšnji sodniki trenutno nimajo pravega znanja in pretekle prakse.

Vojna v Ukrajini je pomembna

tudi za vprašanje, ali bežečim

Ukrajincem priznati status be

gunca ali začasno zaščito. Obstaja več stopenj. Za EU je bil velik napredek, da je sprožila direktivo o začasni zaščiti, da bi pomagala velikemu številu ljudi, bežečih iz Ukrajine. A začasna zaščita je časovno omejena, na eno ali tri leta, Svet EU pa jo lahko teoretično kadarkoli prekliče. Na drugi strani je status begunca deklaratoren. Skrb vzbujajoče je, zakaj vsem Ukrajincem, ki so prišli v evropske države, niso svetovali, naj zaprosijo tudi za status begunca. Čez dve leti bodo morale institucije EU verjetno za Ukrajince pripraviti shemo priznavanja prima facie (priznavanje statusa na prvi pogled zaradi takojšnjih in očitnih objektivnih okoliščin), saj bodo v nasprotnem primeru države članice, ki bodo morale obravnavati potencialno približno tri milijone ali več prošenj za azil, doživele hromeče breme.

Begunci iz drugih delov sveta

so zaradi ukrajinskih beguncev

precej jezni, saj menijo, da niso v

enakopravnem položaju.

Vojna v Ukrajini je nedvomno razkrila resne neenakosti v azilnih postopkih. Znana je zgodba o iranskem prosilcu za azil, ki so ga selili v Ruando v skladu z novim sporazumom med Združenim kraljestvom in Ruando, a ravno, ko so ga iz centra za pridržanje odpeljali na londonsko letališče, je v nasprotni smeri videl avtobus z ukrajinskimi begunci na poti v družinsko namestitev v Londonu. Takšnih primerov ne bi smelo biti. Evropski pravni sistem ni zgrajen

za diskriminacijo, toda v državni praksi se žal dogaja.

Zakaj?

Diskriminacija se dogaja, še preden primeri pridejo do nas sodnikov. Imamo pravna merila, v skladu s katerimi se moramo odločati, vendar se diskriminacija pojavlja na ravni nacionalne zakonodaje prek zakonov in politik, s katerimi prepoveduje vstop (non-entrée), denimo s spornimi pravili o nedopustnosti prošenj v primerih, kadar prosilci prihajajo iz varne tretje države, ali s sistemskim nezakonitem vračanjem beguncev (pushback).

Še vedno se tudi dogaja, da so

sodniške odločitve precej različ

ne, saj je veliko odvisno od tega,

kateri sodnik odloči o prošnji za

azil.

To je dolgotrajen problem. Eden od temeljnih namenov naše organizacije je, da tovrstne pojave čim bolj odpravimo ali vsaj zmanjšamo. Na koncu se vsak sodnik odloči sam, zato je v nekaterih državah pridobitev statusa begunca kot loterija, saj je vse odvisno od volje posameznega sodnika. Kljub temu smo veliko storili s horizontalnim sodniškim dialogom, razvojem skupnih pravosodnih analiz in sistematičnim usposabljanjem. Za pravno državo je pomembna doslednost odločanja, vendar mora biti odločanje tudi kakovostno.

Odločitve so sicer precej različne

tudi med državami, četudi so

članice Evropske unije.

Prav zato se na tovrstnih mednarodnih srečanjih trudimo sodnike opremiti z znanjem. Begunsko pravo se razvija s soglasjem in usklajevanjem. Trenutno pišem novo knjigo pri Oxford University Press in ena glavnih tem je definicija begunca. Opredelitev begunca v Konvenciji o statusu begunca iz leta 1951 je zelo kratka, nobenih celovitih globalnih smernic pa ni bilo vse od priročnika UNHCR leta 1979, čeprav se je svet medtem zelo spremenil.

Definicija begunca bi morala biti v skladu s človekovimi pravicami, kar je pomembno za sodnike, saj pravo človekovih pravic daje objektivne norme za odločanje, prav to bi moralo sodnike tudi odvračati od preveč subjektivnih odločitev. A do razlik med državami prihaja tudi zato, ker posamezne vlade neprimerno razlagajo in uporabljajo konvencije o beguncih.

Imeli ste vodilno vlogo pri spro

žitvi številnih srečanj sodnikov

za medsebojno izobraževanje.

Ali opazite kakšen napredek? Vsekakor. Pomembno je, da nova uredba Agencije EU iz leta 2022 vsebuje country guidance system, gre za skupno analizo stanja v izvorni državi in smernice, ki so v pomoč pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito. Zanimivo bo spremljati, kako se bo to razvijalo na evropski ravni, a vsaj v Združenem kraljestvu smo že razvili delujoč sistem.

V zadnjih dvajsetih letih smo v Združenem kraljestvu ugotovili, da delujoči country guidance system zelo pomaga pri izboljšanju doslednosti in kakovosti sodnega odločanja. Nastal je ravno zaradi tega, ker so se sodniki soočili s številnimi primeri iz iste države in vsakič znova so preučevali skoraj enake dokaze, a pogosto sprejemali različne odločitve. Na primer, nekateri so rekli, da so Nearabci iz Darfurja v Sudanu v nevarnosti preganjanja, drugi so rekli, da niso, zato smo se odločili, da pripravimo smernice za takšne dileme. Sodniški senat, ki obravnava smernice, ima pred seboj ogromno dokazov; poročila UNHCR, zunanjega ministrstva ZDA, Landinfo, Amnesty International, Human Rights Watch, pogosto poslušajo tudi dokaze vodilnih akademskih strokovnjakov o določeni državi.

Vsaj znotraj sistema Združenega kraljestva so sodniki dolžni upoštevati smernice za posamezno državo, upoštevati jih morajo tudi uradniki notranjega ministrstva, razen če obstajajo pomembni novi dokazi, ki mečejo drugačno luč. Toda takšen sistem ne razbremenjuje sodnikov, da v zadevi ne odločajo tudi na podlagi individualnih okoliščin. Mogoče je kdo od prosilcev za azil ogrožen zaradi povsem drugih dejavnikov, kot smo jih sicer označili za posamezno državo. Kritičnih dejavnikov je veliko, zato je za doslednost odločitev zelo pomemben sistem vodenja države, da status begunca ni loterija.

Ali na vaših srečanjih sodeluje

jo tudi madžarski sodniki? Na

Madžarskem se namreč dogajajo

številne sporne prakse.

Z nami so bili tudi sodniki iz Madžarske in Poljske, kjer imajo kontroverzne prakse, vendar moramo omeniti tudi druge države – denimo Združeno kraljestvo, ki trenutno izvaja ruandsko shemo, kar je zelo kontroverzno. Toda naša organizacija ne rešuje in ne more rešiti spornih politik in praks. Smo sodniki, ne politiki. Naše združenje temelji na pravni državi in neodvisnosti sodstva in s svojim delovanjem poskušamo širiti pozitivne zglede.

Omenili ste že sistemsko nezako

nito vračanje beguncev (push

back). Kako je mogoče, da se to

dogaja, čeprav je jasno, da gre

za nezakonito početje?

Evropsko sodišče za človekove pravice je v več primerih ugotovilo, da je takšno vračanje beguncev nezakonito. Hkrati gre za zelo dober primer, kako so lahko pravni standardi zelo jasni, vendar se na ravni državne prakse še vedno dogajajo skrajno nezakoniti primeri. Zadeva je lahko še hujša, ko libijska mornarica lovi begunce, ki želijo v Evropo po morski poti, in jih nato vrne nazaj v Libijo (pullback), v zameno pa očitno prejema denar iz evropskih virov.

In kako si razlagate, da na Ma

džarskem vse begunce pošljejo

v Srbijo, četudi pridejo tja iz

kakšne druge države?

To je politični problem. Če Madžarska vseeno pošilja vse prosilce za azil nazaj v Srbijo, a je Sodišče EU ali Evropsko sodišče za človekove pravice določilo, da je to nezakonito, potem nekaj ni v redu. Eden od temeljnih problemov je, da je Evropska unija ogromna organizacija s številnimi nasprotji. EU ima na primer sporazum s Turčijo iz leta 2016, ki težave z azilom prenaša izven EU, pri čemer zelo skromno nadzira, kaj se z begunci dogaja v Turčiji. Tudi na terenu so včasih resne težave. Letos je denimo odstopil vodja Evropske agencije za mejno in obalno stražo (Frontex), saj je Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) razkril, da so bili uslužbenci Frontexa neposredno vpleteni v nezakonito vračanje beguncev.

Na žalost je svet precej krut in mislim, da bo le še slabše. Če ne zaradi drugega, se bodo ljudje še bolj selili zaradi podnebnih sprememb.

Smo pripravljeni na migracije

zaradi podnebnih sprememb? Mislim, da ne, zato bo vse odvisno od rešitev v danem trenutku. Združeno kraljestvo in Danska zdaj želita vprašanje migracij rešiti s selitvijo prosilcev za azil v Ruando, kar je še en primer prenašanja problema stran od nas. Tovrstne selitvene sheme predstavljajo kršitev pravil EU o varni tretji državi, po katerih mora imeti prosilec za azil povezavo s to državo, a prav nihče na letalih za Ruando ne bo imel nobene povezave z Ruando. Za reševanje migracij zaradi podnebnih sprememb bo torej veliko odvisno od tega, kakšne pravne mehanizme bomo razviti tako na mednarodni ravni, na ravni Evropske unije kot na nacionalni ravni. Vsaj načeloma EU še vedno sprejema prosilce za azil in jih nato obravnavajo v vsaki dotični državi. Resda še vedno prihaja do nezakonitega vračanja beguncev, a osnovno pravno načelo ostaja vodenje azilnih postopkov znotraj meja EU.

❝

Vsak od nas bi poskušal najti nekaj boljšega v življenju, če bi bil rojen nekje v revnih predelih Afrike, kjer grozi suša ali vojna. V takih razmerah je normalno tvegati življenje za boljšo prihodnost.

❞

Ampak pri migracijah zaradi

podnebnih sprememb vemo, da

se bodo zgodile. To ni kot vojna,

ki se zgodi z danes na jutri. Na

kaj čakamo?

Trenutno ni ustreznih mednarodnih pravnih norm za obvladovanje posledic podnebnih sprememb. UNCHR ne priznava kategorije begunec zaradi podnebnih sprememb. Problem je osnovna definicija begunca, ki je precej omejena, saj je za določitev, da nekdo preganja begunca, potrebna človeška dejavnost. Kljub temu je vedno več primerov, ko je lahko država odgovorna za določene podnebne spremembe. Takšna je primer s sodišča v Strasbourgu, ko so prosilci za azil trdili, da se bojijo vrnitve v Somalijo zaradi tamkajšnjih hudih humanitarnih razmer. Sodišče je razsodilo, da so v tistem času sušo »pretežno« povzro

čili človeški akterji (vojskovodje). Prav tako je bilo več primerov, ko je isto sodišče (zunaj konteksta azila) ugotovilo, da so države odgovorne za okoljske katastrofe (denimo za zemeljske plazove). Tako so bila oblikovana nekatera pravna orodja, vendar širokega soglasja še ni, čeprav je jasno, da bomo potrebovali boljše pravne norme za reševanje problemov podnebnih sprememb.

Torej bomo spet čakali na nekaj

res slabega, preden bomo ukre

pali?

Bojim se, da bo tako. Poglejmo samo primer Pakistana, ko je bila tretjina države pod vodo. Čeprav so nekateri strokovnjaki to napovedovali, ni bilo nobenih mednarodnih priprav za preprečitev katastrofe. Svet se bo zagotovo spremenil in vsi bomo imeli težave.

Nedavno so pokazali toplotni zemljevid Združenih držav Amerike, ki prikazuje, kako bodo vročinski valovi in pomanjkanje vode vplivali na notranje migracije. Napovedujejo, da se bo morda preselila kar četrtina Američanov. Samo predstavljajte si ta kaos, zlasti ker bodo ljudje iz drugih držav hkrati želeli priti v ZDA iz političnih ali ekonomskih razlogov. Prišlo bo do velikih napetosti, saj se bodo različne skupine borile za redke vire. Upajmo, da se bo napoved izkazala za napačno. Bojim se namreč, da bi sušo v ZDA izkoristila skrajna desnica, ki bo skušala podpihovati rasizem in ksenofobijo.

Ne zvenite preveč optimistično. Na misel mi pride rek »pesimizem intelekta, optimizem volje«. Vsi upamo, da se bo kaj rešilo, a po vojni v Ukrajini so prioritete popolnoma drugačne, saj se spet pogovarjamo o ponovnem odpiranju premogovnikov. Toda ko se pogovarjamo z ljudmi v tehnološki industriji, so še vedno precej optimistični zaradi razvoja novih tehnologij, predvsem solarne. Toda mnogi drugi strokovnjaki pravijo, da smo že pred časom prestopili mejo. Vsekakor me skrbi za mlajše generacije.

V borbi za spoštovanje človeko

vih pravic ste že dolgo. Gremo

vsaj na tem področju na bolje ali

slabše?

Na žalost vprašanja o azilu politiki pogosto izkoriščajo za pridobivanje političnih točk. Britanski politiki, ki podpirajo ruandsko shemo, celo povsem odkrito govorijo, da je zakon o človekovih pravicah (Human Rights Act iz leta 1998) problem za Združeno kraljestvo. Trenutno ta zakon določa, da notranji pravni red Združenega kraljestva sledi evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, zato mora Združeno kraljestvo zagotavljati spoštovanje človekovih pravic po evropskih normah. Toda iz izjav nekaterih britanskih politikov se zdi, da bi celo pozdravili sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, da ruandska shema krši pravne norme. To je nenavadno, kajti zakaj bi si katera koli vlada želela kršiti konvencijo o človekovih pravicah, a zdi se, da takšen razvoj vidijo kot dobro pretvezo, da zakon o človekovih pravicah označijo kot problem pred domačo javnostjo, da bi ga nato lažje razveljavili in nadomestili z bolj ohlapnimi lokalnimi določbami o človekovih pravicah. Bitko bomo dobili ali izgubili na politični ravni, a spomnim se leta 1998, ko je imel povprečni britanski sodnik zelo malo pojma o pravu človekovih pravic. Tega znanja niso dobili na univerzi, po sprejetju zakona o človekovih pravicah pa so morali začeti soditi po evropskih in mednarodnih normah. V zadnjih dveh desetletjih so britanski sodniki postali vodilni pri razvoju te zakonodaje, zato je zdaj vprašanje, kakšne bodo sodne odločitve v begunskem pravu, če bo vlada sprejela drugačna pravila o človekovih pravicah. V začetku tega leta je že uvedla zakonodajo, ki sodnikom in drugim nosilcem odločanja nalaga lastno – vprašljivo – interpretacijo definicije begunca.

Tudi turistični slogan »Visit Ru

anda« je postal precej ciničen. Navijam za Arsenal, moj nogometni klub pa ima ta slogan celo na svojih majicah, zato nisem preveč vesel. Rad bi obiskal Ruando, vendar ne s prisilno premestitvijo v taboriščni režim!

Prvi podatki kažejo, da uvedba ruandske sheme ni zmanjšala števila prosilcev za azil, kvečjemu število narašča. Morda bo število beguncev upadlo v prihodnjih mesecih, a zgolj zaradi zimskih razmer. Mislim, da grožnja selitve v Ruando ljudi ne bo odvrnila od nevarnih poti, saj bodo vedno iskali boljše življenje. Ker jih je vedno več, tihotapci znižujejo ceno z uporabo večjih čolnov, a na koncu tihotapci še vedno zaslužijo več. Druga sprememba je, da si nekateri prosilci za azil želijo na Irsko, saj se zavedajo grožnje o prisilni selitvi v Ruando, če za zaprosijo azil kjer koli v Združenem kraljestvu. Če so šli nekoč po prihodu v Anglijo takoj na policijo, da bi jih premestili v begunske centre in začeli postopek zaprosila za azil, se zdaj želijo prebiti na Irsko, pogosto z drago pomočjo tihotapcev. Mnogi vseeno ostanejo v Združenem kraljestvu, vendar v »ilegali« prek nezakonite zaposlitve, ko se pogosto soočajo z izkoriščevalskimi razmerami.

Je problem tudi v tem, da azilno

pravo ni preveč priljubljeno?

Mnogi pravniki na tem področju

tarnajo, da plačilo ni sorazmer

no njihovemu delu, hkrati so

večkrat tarča javnih napadov,

češ da so aktivisti in ne pravniki. Če ste mlad odvetnik, ki zastopa begunce, morate običajno imeti še eno ali dve specializaciji, da pokrijete račune. Toda azilni primeri so včasih zelo odmevni v medijih, kar pritegne mlade pravnike, da delajo pri res pomembnih in odmevnih zadevah, kar za nekatera druga pravna področja ne velja. Je pa očitno znak sedanjega časa, da je nekdo tarča napadov zgolj zato, ker opravlja svoje delo in v pritožbah zagovarja svoje stranke.

Koliko smo sicer ljudje res enaki

pred zakonom? In koliko je pra

vo le orodje v rokah politike? Saj

tudi sami izpostavljate, kako je

marsikaj bolj odvisno od politič

nih kot od pravnih odločitev.

Kot sem že rekel, to niso vprašanja za sodnike. Naša naloga je razlagati in uporabljati zakon, kakršen je. Vsaj v Evropi vsi pravni sistemi vključujejo jamstva za človekove pravice, evropska konvencija o človekovih pravicah pa je posledica dogajanja v drugi svetovni vojni in želje povojnih voditeljev, da preprečijo ponovitev najhujših oblik družbenega reda v obliki fašizma, nacizma, falangizma ... Navsezadnje gre za pravno državo in neodvisnost sodstva. Če bomo spet šli v nasprotno smer, se ne bo zgodilo nič dobrega. Pred nami je tako velika grožnja. A ne samo za sodnike, ampak za vse, tudi za vas novinarje.

Ni precej nepravično že to, da

imava midva več pravic od ljudi

v Afriki samo zato, ker imava

potni list evropske države?

To je eden bistvenih razlogov, zakaj sploh imamo migracijsko krizo. Vsak od nas bi poskušal najti nekaj boljšega v življenju, če bi bil rojen v revnih predelih Afrike, kjer grozi suša ali vojna. V takih razmerah je normalno tvegati življenje za boljšo prihodnost. Na naši strani sveta lahko storimo vsaj to, da se odzivamo s spoštovanjem človekovih pravic in splošne človečnosti. Temeljna predpostavka je, da oseb, ki se poskušajo preseliti čez mejo, ne smemo obravnavati kot blago ali jih uporabljati kot orožje za politične namene, kot se je nedavno zgodilo v Belorusiji. Vsi ljudje tega sveta so upravičeni vsaj do obravnave v okviru ustreznega pritožbenega sistema. Vsi odločevalci, ne samo sodniki, pa bi morali izhajati iz spoštovanja človekovega dostojanstva.

In kako takšni primeri vplivajo

na vas osebno? Ker niste samo

sodnik, temveč tudi človek.

Vsak sodnik je drugačen, a vseeno moramo sprejemati odločitve, ki morajo imeti ustrezno pravno podlago in spoštovati človekove pravice. Primeri beguncev so včasih najbolj tragični primeri, s katerimi se srečujemo v karieri, zato je odgovornost, da sprejmemo prave odločitve, velika. Sodnik, ki se loti tega dela, se lahko zelo hitro znajde nepripravljen, saj gre večinoma za ljudi iz povsem različnih kultur in življenjskih razmer, zato težko vemo, v kakšnih družbenih normah živijo v domovini in kaj pomeni biti ženska ali politični nasprotnik v povsem drugi državi na drugi celini.

Prav to je namen naših sodniških združenj, da si izmenjujemo izkušnje in si pomagamo pri sprejemanju najboljših praks. Na koncu je najpomembneje, da z vsemi ravnamo človeško. Čeprav ljudje izgubijo na sodišču, jim moramo izkazati spoštovanje in jih ne obravnavati kot kriminalce. ●