Dva obraza Giorgie M.

Bolj kot imena ministrov so spremenjena imena ministrstev tista, ki dajejo vedeti, kakšna bo novoustoličena vlada Giorgie Meloni. S poudarki na »nataliteti«, »zaslugah«, »prehranski varnosti«, »narejenem v Italiji« vnaša ultrakonservativno agendo, uveljavila bo svoje nacionalistične ideje, njena glavna fronta bo področje pravic. Prva ženska na čelu italijanske vlade želi zase naslavljanje z moškim spolom – predsednik in ne predsednica vlade. Za voditeljico Bratov Italije, ki je obdana malone samo z moškimi, v stranki ni prostora za sestre, to ni presenetljivo. Tudi v njeni vladi je malo žensk, večinoma na položajih brez resorjev. Nova premierka je zagovornica nazadnjaških konceptov, ki jih bo udejanjala na področju socialne in družinske politike, z ostrino skrajne desničarke hoče preoblikovati politično in kulturno krajino Italije.

Toda Melonijeva ima dva obraza, spretna je v ekvilibristiki, v Evropi si na vse kriplje prizadeva pridobiti dostojen videz. Dvoumje ostaja njena glavna politična značilnost, enako kot je v volilni kampanji različno nagovarjala mednarodno in domačo javnost, tujino je prepričevala, da je proevropska in atlanticistka in njena stranka s fašizmom nima nič, tudi kot premierka govori z dvema jezikoma. Navzven počne vse, da bi obveljala za spodobno voditeljico, in zagotavlja, da se na področju gospodarstva in zunanje politike Italije ne bo nič spremenilo.

Ključne portfelje, ki najbolj zanimajo Evropo, je zapolnila z dvema figurama, ki se zavzemata za nadaljevanje agende Maria Draghija. Na položaj ministra za gospodarstvo in finance je postavila Giancarla Giorgettija, pomembnega politike Lige, ki ima boljše odnose z dozdajšnjim premierom kakor s šefom Salvinijem. Zunanji minister je postal pripadnik stranke Naprej, Italija Antonio Tajani, bivši predsednik evropskega parlamenta in mediokriteten politik, vendar deluje kot blažilec Berlusconijevih izpadov, velja za povezovalca evropske ljudske stranke z italijansko desnosredinsko politiko. Tisto, kar je mar Bruslju, naj bi torej ostalo, kot je – predvsem pa se Evropa zaveda, da ne more shajati brez Italije, tako kot Italija ne brez Evrope.

In v ta kontekst sodi pomen dneva, ko je Mario Draghi pospremil Giorgio Meloni v vladno palačo. Izstopala je govorica telesa med odhajajočim ministrskim predsednikom in prihajajočo premierko, presegala je institucionalno korektnost in ceremonialno spoštljivost. Nakazovala je, da mednarodno najbolj cenjeni ministrski predsednik, kar jih je Italija imela, stoji ob strani kontroverzni predsednici vlade, katere ime Evropa povezuje s fašizmom ali postfašizmom ali neofašizmom, kakorkoli ga pač imenujejo.

Bolj kot kvirinalska podelitev mandata predsednika republike Sergia Mattarelle in bolj kot zvonček, ki ji ga je Draghi podal v palači Chigi in s katerim je simbolno naznanila predajo oblasti, je izstopal odnos med njima. Trepljanje po hrbtu, skoraj objem, prisrčna dobrodošlica niso bili samo običajna vljudnost. Nekdanji centralni bančnik in Melonijeva, ki sta stike vzdrževala med volilno kampanjo in po volitvah in sodelovala pri najnujnejših zadevah, od energetike do zakona o proračunu, ne zamudita priložnosti, da pokažeta medsebojno spoštovanje. S čimer on nakazuje, da prihod desne vlade na oblast ne pomeni katastrofičnega scenarija.

Draghi je pozoren, da bi ne bil preveč odkrit pri zavzemanju stališč. A vsekakor skuša preprečiti, da bi zaradi »faktorja M« Italija ostala brez evropskega denarja, ki ga je sam izpogajal in brez katerega država ne bi preživela. Negotovo je, ali je to povezano tudi z možnostjo njegove kandidature za predsednika republike v prihodnje, v vsakem primeru je bilo v interesu obeh, da se prehod izvrši v umirjenem, prijaznem ozračju.

Enako potrebo ima italijanska ekonomska elita, ne mara pretresov in preobratov, čeprav bi želela, da bančnik in tehnokrat ostane na položaju čim dlje, je naglo stopila na stran voditeljice, za katero je bilo jasno, da bo kmalu premierka. Prve septembrske dni, na vrhuncu kampanje, je z Agendo za Italijo nastopila na forumu Ambrosetti, mednarodni ekonomski konferenci ob jezeru Como, kjer se zbira gospodarska elita. Razvidno je bilo, da poslovni svet bolj kot postfašistka skrbijo inflacija, recesija in geopolitična neravnovesja.

Nit med preteklo in novo vlado ponazarja tudi pomenljiva kadrovska izbira. Na položaju finančnega ministra sicer ni Daniele Franco, ki je veljal za najtesnejšega Draghijevega sodelavca, toda prišel je veteran italijanske politike Giorgetti, ki ga imajo za najbolj draghijevskega med desnosredinskimi politiki. Roberto Cingolani, odhajajoči minister za ekološko tranzicijo, ki je zastopal Italijo v zadnjih evropskih svetih za energijo, je postal svetovalec v vladni palači.

Kapital bančnikove avtoritete je za Giorgio Meloni neprecenljiv. Brez tega bi v Evropi težko shajala, brez milijard evrov iz evropskih skladov je pogubljena. V tem smislu je fascikel z uradnimi spisi, ki ji ga je predhodnik pustil na pisalni mizi v vladni palači, njen obvezni itinerarij. Zaveda se kompleksnosti razmer, v katerih se je znašla, zelo dobro je razumela tisto, kar ji je povedal bančnik. Je inteligentna in ve, da mora to upoštevati. Toda na notranjepolitičnem področju bo očitno počela, kar bo hotela.

Sestavila je avtarkično vlado, v kateri mrgoli nespodobnih imen, več ministrstev je preimenovala v službe s suverenističnim in nostalgičnim odtisom. Ministrstvu za kmetijstvo je priključena »prehranska neodvisnost«, čeprav ni jasno, kako naj bi bila takšna samozadostnost mogoča. Na položaj ministrice za družino, rodnost in enake možnosti je postavila Eugenio Roccello, nekdanjo radikalko, ki je postala radikalna konservativka, še posebej pri vprašanju državljanskih pravic in pravic žensk. Dejstvo, da so enake možnosti odslej podrejene družini in nataliteti, ne more voditi k avtonomiji žensk, prav ta izbira daje takt in ton celotni vladi. Direktor Tg2 in Putinov biograf Gennaro Sangiuliano je kulturni minister, skupaj z Eugenio Roccello in ministrom za izobraževanje in zasluge Giuseppejem Valditaro vnaša nacionalistično idejo kulture.

In medtem ko nova ministrica govori, da nima nobene želje po spremembi člena 194 o abortusu iz leta 1978, je desna koalicija že predstavila zakon o pravnem priznanju zarodka. Senator Naprej, Italije Maurizo Gasparri je že na prvem zasedanju senata vložil predlog, ki predvideva spremembo člena državljanskega zakonika in priznanje pravne sposobnosti pred rojstvom, že v trenutku spočetja, torej odpoved pravice do splava. Hkrati so v rimski parlament prvič vstopili pripadniki, ki »podpirajo življenje« in predstavljajo novi obraz italijanske desnice, obljubljajo »kontaminacijo institucij in informacij« proti splavu, lgbtqi+ pravicam, evtanaziji.

V Repubblici je Ezio Mauro nedavno pisal o tem, da je pravi namen desnice »sprememba sistema«. Premierka je manj plitka od nekdanje zvezde desnice Salvinija, razume, da je njen sovražnik »bruseljska birokracija, ki želi po mnenju desničarjev državam članicam vsiliti kodeks liberalnih načel na področju pravic, institucij in vladnih aktov, torej zahodni kanon«. To po mnenju nekdanjega urednika rimskega dnevnika ne pomeni samo odklona od demokracije in zahodnih vrednot, temveč »preseganje republikanske povezave med odporom, ustavo, ustanovami in republiko«.

V torek, v prvi vladni izjavi v spodnjem domu parlamenta in pred glasovanjem o zaupnici, je Giorgia Meloni izrazila zavezanost Evropi, ki so jo povzeli vodilni mediji na celini. »Italija je v celoti del Evrope in zahodnega sveta.« Premierka je zatrdila, da italijanska država ne bo nikoli šibki člen Zahoda, temveč zanesljiva partnerica Nata in podpornica Ukrajine, zavrnila je tudi bližino fašizma.

V svojem govoru je uprizorila tudi poklon nekaterim slavnim Italijankam, kot so bile Nilde Iotti, Rita Levi Montalcini, Oriana Fallaci, ki je izzvenel prazno. Prva predsednica vlade bi se morala odlikovati po tem, da bi izboljšala položaj žensk, namesto tega sta njen program in njena vlada patriarhalna. Na oblast je prišla radikalna, reakcionarna desnica in na neki način se bo spremenilo vse. ●

Premierka bo nadaljevala Draghijevo gospodarsko in zunanjepolitično agendo, na področju socialne in družinske politike bo preoblikovala krajino Italije.