Zakaj reformacija moti patriarha Kirila?

Patriarh Ruske pravoslavne cerkve Kiril, podpornik, če ne kar spiritus movens Vladimirja Putina, reformacijo uvršča med velike duhovne stranpoti Evrope. Ob petstoletnici Lutrove vrnitve na kraj »zločina« v Wittenberg leta 1522 je priložnost za razmislek,

Patriarh Ruske pravoslavne cerkve (od tu RPC) Kiril je že pred vojno v Ukrajini večkrat velikopotezno povzel stanje stvari v svetu. Omenimo knjigo z naslovom Svoboda in odgovornost (2011) in nastope na zborovanjih Vseruskega narodnega zbora. Pri tem RPC prikazuje kot rešiteljico vsega zahodnega sveta. Ta je zabredel v moralni razkroj, ki se manifestira kot izrojeni individualizem in napačno pojmovanje človekovih pravic. To so po njegovem mnenju posledice treh skrenitev: renesanse, protestantske reformacije in razsvetljenstva.

Kiril meni, da si »v najbolj temeljnem konfliktu naše dobe« nasproti stojita dva svetova: vzhodna krščanska civilizacija, ki jo je oblikovalo pravoslavje, in liberalna civilizacija, ki je zlasti z reformacijo zašla v »poganski antropocentrizem«. Reformacija je spodnesla avtoriteto tradicije, zato je uveljavila zgrešeno prepričanje, da je svoboda posameznika najvišja vrednota. V vsem tem najde Kiril razloge za ambicijo postati prvi v pravoslavnem svetu in širše. Zaradi teme na Zahodu naj bi spet veljalo: Ex oriente lux! (luč prihaja z vzhoda).

Leto 1522 in leto, ki ga preživljamo, ponujata več iztočnic za premislek o Lutrovem in Kirilovem razumevanju krščanstva. Morda iz te primerjave sledi odgovor na vprašanje: zakaj Martin moti Kirila? In celo: zakaj je z Rusijo danes tako, kot je?

Na konju v Wittenberg!

Prvega marca 1522 se je Martin Luter iz prisilne izolacije na gradu Wartburg na konju odpravil proti Wittenbergu. Minilo je skoraj polpeto leto, odkar je tam objavil teze, ki so vznemirile gospodarje Evrope. Njegov zaščitnik volilni knez Friderik Modri je vrnitvi nasprotoval, boječ se, da bosta z varovancem prestopila meje (tihega) popuščanja, ki jih je »heretiku« začrtal cesar

Marca letos je svet čakal, kaj bo glede Putinove vojaške invazije na Ukrajino ukrenil voditelj RPC Kiril. Bo pokazal neodvisnost od političnega vladarja? Bo protestiral? Ga bo s kakšnim pogumnim dejanjem (pismom) ustavil? Niti približno. Vojno je požegnal, kot da so rušenja mest dejanja najgloblje krščanske pobožnosti.

Če je Lutrov celoten prevod Biblije izšel leta 1534, je Ruska pravoslavna cerkev to dočakala leta 1875. Cela vrsta predhodnih (poskusov) prevodov in prevajalcev je bilo zavrnjenih in obsojenih »luteranstva«, ker so dajali prednost besedi pred tradicijo. Stavili bi lahko, da z organizacijo »zahodnjaških« gejevskih parad v Rusiji ne bodo odlašali tri stoletja, naj se jih (ob vseh jedrskih konicah) še tako bojijo.

Karel V. Lutra bi po odloku iz Wormsa na poti lahko vsakdo ubil, brez kazni. Ne le Friderik, tudi Karel V. bi si zaradi javno delujočega upornika lahko nakopal velike težave pri papežu.

Toda Luter se ni dal odvrniti. V torek, 3. marca, je bil v varovalni preobleki viteza Jurija že v Jeni. Preobleka ni mogla skriti izstopajočih radovednosti in znanja. V gostilni Pri črnem medvedu je v pogovoru impresioniral prezebla švicarska študenta. Eden od njiju Johannes Kessler je leta kasneje opisal nepozabno srečanje z neznancem, ki se mu je med razvnetim pogovorom kar »bliskalo v očeh«.

V sredo, 4. marca, dan pred prihodom v Wittenberg, se je Luter ustavil v Borni. Frideriku Modremu je napisal pismo, ki je v krogu poznavalcev šteto za enega spomenikov evropskega individualizma. Zakaj? Luter je kneza odvezal odgovornosti za morebitne posledice njegovega prihoda v Wittenberg. Odveza izhaja iz tega, da ima višjo zaščito, kot mu jo more ponuditi on – knez. Ima namreč več »vere« od kneza. S tem je Luter še enkrat pokazal neodvisnost od politične oblasti, tudi ko mu je bila ta naklonjena.

Pokazal pa je tudi posebnost v razumevanju pojma vere: vera ni ponižno podrejanje zapovedanemu redu, temveč, kot se je izrazil, »drzna prepričanost v božjo milost«, ki premaguje vsak strah. Tako se je v isti Borni maja istega leta v eni izmed pridig vprašal: »Kaj naj stori kristjan, če ga vladar vodi proč od evangelija? Kristjan mu je dolžan reči: ti nisi več moj vladar!«

Kaj pa Kiril?

Petsto let kasneje, marca 2022, je svet čakal, kaj bo glede Putinove vojaške invazije na Ukrajino ukrenil voditelj RPC Kiril. Bo pokazal neodvisnost od političnega vladarja? Bo protestiral? Ga bo s kakšnim pogumnim dejanjem (pismom) ustavil? Niti približno. Vojno je požegnal, kot da so rušenja mest dejanja najgloblje krščanske pobožnosti.

Pri tem je treba vedeti: patriarhov protest ni izostal zato, ker naj bi bila v Ruski federaciji (de facto) obnovljena bizantinska »simfonija« med državo in cerkvijo tesen objem, v katerem cerkveni vladar lahko diha le toliko, kot mu dopušča vladar države. Ne. Protest je izostal in izostaja zato, ker je verski voditelj sotvorec ideologije, ki žene Putina.

RPC je po razpadu Sovjetske zveze ostala edina ruska imperialna ustanova. Dobršen del pravoslavnih cerkva nekdanjih neruskih delov Sovjetske zveze je ostal pod njenim nadzorom, njeno »kanonično ozemlje«. Politika, ki je s padcem komunističnega režima začasno izgubila pogonsko ideologijo, jo je hvaležno našla v šovinistični doktrini o »ruskem svetu«, ki jo je zasnovala in razvila prav RPC. Patriarh Kiril (v mladosti kartograf) pa je bil tisti, ki je tej ideologiji dal geopolitično dimenzijo – z vztrajanjem, da Ukrajinci in Belorusi niso od Rusov ločen narod; kako le, če so njihove duše pod njegovo jurisdikcijo!

Po postanku v Borni gre Luter naslednji dan (ne da bi vedel) mimo vasi, kjer je bila rojena njegova bodoča žena. V četrtek, 6. marca, zvečer dospe v Wittenberg.

Živa beseda proti okosteneli tradiciji

Luter se v Wittenberg ni vrnil praznih rok. V popotni torbi je nosil skoraj dokončan prevod Nove zaveze, ki jo je prevajal med skrivanjem v Wartburgu. Tudi brez odloka iz Wormsa bi moralo biti prevajanje Biblije v domači jezik skrivno, saj ga je Rimskokatoliška cerkev (RKC) štela za zločin. V Lutrovem času so ga mnogi plačali z življenjem.

To ni bil prvi prevod v nemščino, le-ta datira v leto 1466, v čas pred Lutrovim rojstvom. Toda Lutrov prevod je bil poseben: zapisan je bil v ljudskem jeziku, marsikaj je dolgoval Erazmovemu kritičnemu prevodu, predvsem pa je imel publiko, ki je bila pripravljena Novo zavezo razumeti na njegov način: tudi kot zakladnico argumentov, ki razkrinkavajo RKC tistih dob (z Lutrovimi besedami iz leta 1512) kot volka v pastirjevi preobleki. Tri tisoč izvodov »septembrskega testamenta«, vsak vreden toliko kot dober konj, je hitro pošlo.

RKC ni bila edina, ki je prevajanju v domači jezik nasprotovala. Na vzhodu je svoj odpor do tega gojila pravoslavna cerkev. Čeprav je bila stara cerkvena slovanščina vernikom razumljivejša od latinščine, to ne bi smelo biti izgovor. Kar je bilo v nemščini po Lutrovi zaslugi (najbolje) storjeno leta 1522, je bilo v ruščini šele leta 1821. Če je Lutrov celoten prevod Biblije izšel leta 1534, je RPC to dočakala leta 1875. Cela vrsta predhodnih (poskusov) prevodov in prevajalcev je bilo zavrnjenih in obsojenih »luteranstva«, ker so dajali prednost besedi pred tradicijo. Stavili bi lahko, da z organizacijo »zahodnjaških« gejevskih parad v Rusiji ne bodo odlašali tri stoletja, naj se jih (ob vseh jedrskih konicah) še tako bojijo.

Patriarh, ki se ponaša z zvestobo edini pravi »tradiciji«, z apostolskim nasledstvom, s cerkvenimi očeti in prvimi sedmimi koncili (do 8. stol.), reformacijo obtožuje, da je spodnesla »absolutno avtoriteto Cerkve v interpretaciji svetih spisov«. Priznati mu je treba dober oblastniški instinkt. Kaj namreč pomeni braniti tradicijo proti besedi? To pomeni braniti monopol nad interpretacijo ideologije, prek katere se želi upravljati ljudi. Medtem ko je zagovarjanje besede z Lutrom dobilo pomen posameznikove pravice do lastne interpretacije ideologije.

Kirilova »avtentična« tradicija pa po sadovih sodeč ni videti posebej humana: medtem ko je besedi zvesti Luter leta 1522 v Borni pridigal, da mora kristjan ljubiti svojega bližnjega, se patriarhovi kristjani pogovarjajo o tem, v koliko minutah bi London ali Pariz odstranili z obličja Zemlje. Vernik Dimitrij Medvedjev, ki mu je Kiril podelil odlikovanje reda sv. Sergeja Radoneškega 2. stopnje, se je glede bližnjih sosedov izpovedal takole: »Sovražim jih/ Ukrajince./Pankrte in degenerirance. /…/ Dokler bom živ, bom počel vse, da izginejo.« Kaj šele bi tvital z odlikovanjem 1. stopnje?

Jeseni leta 1522 se je Luter zagnal v prevajanje Stare zaveze. V milijon in pol hebrejskih besed. Hitro je opravil s prvimi tremi »Mojzesovimi« knjigami. Pri tem se je zamislil nad globinami »postave«. Biblična postava (zakon) je taka zato, da postane človek ponižen, ker je ne more izpolnjevati, je razmišljal.

Če bi bilo mogoče danes organizirati srečanje med Lutrom in sodobnim poznavalcem pomena biblične postave, npr. v gostilni Pri črnem medvedu, ki še obstaja, bi bilo Lutru povedano, da je bila ta zadrega povsem odveč. Če smo zvesti »besedi« znanosti. V knjigah, nad katerimi se je zamislil, gre za precej ubogo človeško postavo, ki je v mnogočem ne smemo izpolnjevati, če hočemo (drug z drugim) znosno živeti.

A pustimo ga srečnega v letu 1522. Decembra je izšel ponatis Nove zaveze. V veselje mu je bilo, da je bila tokratna izdaja brez velikega števila tiskovnih napak.

Ne/sprijaznjenje z različnostjo

Luter se v Wittenberg ni vrnil le zato, da bi sodeloval pri natisu Biblije. Vrniti se je moral, ker je grozilo, da bo njegovo delo klavrno propadlo. Z januarjem 1522 je reformacijsko gibanje zajel nered, ki bi lahko bil povod za zunanje represivne posege proti Wittenbergu.

Lutrovi privrženci so hiteli po svoje uresničevati, kar je Luter v svojih spisih navajal kot možne spremembe, dodali pa so še kaj svojega. V vsega nekaj tednih so v Wittenbergu in okolici pojavili nasprotniki otroškega krsta, ki so na novo krstili odrasle. Opogumila se je prva ženska, ki je vodila mašo. Nekateri so menili, da lahko mašuje vsakdo, ki čuti navdih, tudi če je pravkar stopil iz hleva, saj je od tam prišel tudi Jezus. Našli so se laiki, ki so izvajali obhajilo pod obema podobama, pri tem prepričani, da se ne s hostijo ne z vinom ne zgodi nikakršna presnovitev. Vrstile so se poroke duhovnikov – kot da hočejo nadoknaditi zamujeno. Iz Biblije se je izpeljevalo nasprotovanje podobam in glasbi, zato so iz cerkva leteli slike in glasbila.

Luter je pritisnil na zavoro. Lastni svobodoljubni nameni so se mu pokazali kot nevarno daljnosežni. Poglavitne spore je imel z dekanom fakultete Andreasom von Bodensteinom - Karlstadtom. Karlstadt je bil že pol leta pred Lutrom napisal svoje do RKC kritične teze, a se niso prijele; pred desetimi leti je Lutru podelil doktorat, za učenjaka pa je veljal predvsem Luter, ne on. Rivala se sporečeta zlasti glede vprašanja krsta, odnosa do podob in pojmovanja obhajila.

Kot pravi zgodovinar Heinz Schilling (Martin Luther: Rebel in an Age of Upheaval, 2017), je bil Luter privrženec reformacije s prepričevanjem. Zato poseže po besedi: z osmimi pridigami situacijo v Wittenbergu učinkovito umiri, hkrati pa postane očitno, da enotnosti ne bo nikoli več. Zapišemo lahko, da je leta 1522 nastal protestantski pluralizem, ki je že nakazoval širok razpon, od puritanstva do liberalizma. Sociološko je to postopoma in mukoma vodilo v izjemno diverzifikacijo krščanstva in fragmentacijo verske kulture, ki ima resnično nekaj opraviti z zahodnim individualizmom in pojmovanjem človekovih pravic, v katera se zapiči Kiril.

Ta preskok je bržkone prednost in ne defekt družb, ki jih je zaznamovala protestantska reformacija. V tej luči lažje razumemo dejstvo, da se dobršen del kršitev politične in verske svobode v Evropi dandanes nanaša na dogajanja v vzhodni Evropi, še posebej pa v Rusiji.

Kako se je končal spor med Lutrom in Karlstadtom? Ni se končal. Polemika se srečata v Jeni, v gostilni Pri črnem medvedu. Razburjeni Luter Karlstadtu vrže zlatnik: kot znamenje, da ga izziva k javnemu spopadu s peresi. V nadaljevanju sta si izmenjavala prijateljske klofute v obliki zajetnih traktatov. Ob vseh razhajanjih sta do smrti soglašala v enem – v tem, da v krščanski družbi ne sme biti beračev (revežev).

Z glavo v oblakih, z nogami v blatu

Zahoda, ki je tarča patriarha Kirila, ni težko kritizirati. Tudi Luter in Karlstadt bi bila najbrž zgrožena nad stanjem marsikatere moderne zahodne družbe, ki se ponaša s protestantsko dediščino. Dovolj bi bilo upoštevati en soglasen kriterij: delež revnih ob absurdnem bogastvu drugih. Po drugi strani bi bil Luter lahko zadovoljen s številnimi družbami, ki so po svoji osnovni religijski podlagi »luteranske«: skandinavske družbe, denimo, so uspešno združile tekmovalnost in solidarnost.

Kako pa je z rusko družbo, ki naj bi bila po Kirilu novi baklonosec? Se v njej uresničujejo »tradicional

Spor, ki bi ga Kiril rad prikazal kot spor med pravoslavno in liberalno civilizacijo, je nekaj drugega: Kiril je le še en volk v pastirskem oblačilu, ki jih je navrgla zgodovina krščanstva. Namesto da bi svoje ovčice varoval, jih pošilja v smrt. Ko govori o duhovnih vrednotah, ima v mislih ozemlja. Ko pleteniči o bratstvu z ljudstvi Rusije, ima v mislih podrejanje. »Antropocentrični pogani« smo zgroženi!

ne vrednote« (cennosti), ki jih patriarh oglašuje skupaj s Putinom? Po ruski sociologinji Eleni Stepanovi, ki je analizirala govore (»pridige«) teh zgovornežev, so to: tradicionalne družinske vrednote, prednost duhovnega nad materialnim, (»od boga dane«) moralne norme, zaščita življenja, humanizem, solidarnost, patriotizem in enotnost ljudstev Rusije.

Videti je, da vse te vrednotne preobleke ne morejo skriti mrke realnosti. Rusija je po številnih merilih najslabša v Evropi. Pri vrhu je, kar se tiče dohodkovne neenakosti, deleža revnih, alkoholizma, ločitev (per capita), števila zapornikov (per capita). Še celo glede abortusov (per capita), ki je lajtmotiv pobožnjakarjev, je na samem vrhu Evrope. Med »ljudstvi Rusije« (po Krilovi definiciji) pa poteka razdiralna vojna, kaj ne? Rusija je videti kot voz v blatu iz tistega ruskega romana, ki ga bo treba še enkrat prebrati.

Tudi zato ne kaže, da bo Kiril s svojo baklo prodrl globoko na zatemnjeni Zahod. V letu 2022 beleži prav spektakularne poraze. Potem ko mu je od leta 2019 dalje večina Ukrajincev ušla v Ukrajinsko pravoslavno cerkev, ki ji je bila priznana avtokefalnost, so mu zaradi soglašanja z invazijo pokorščino odrekli tudi številni uradno podrejeni kleriki in laiki – v Ukrajini (UPC – moskovski patriarhat) in

Rusiji. Obsodila ga je večina drugih pravoslavnih cerkva, na čelu s konstantinopelskim patriarhom Bartolomejem I., ki vojno zavrača kot »nepravično in prekleto«. Gremij pravoslavnih teologov se je z deklaracijo o doktrini o ruskem svetu jasno opredelil proti njegovi geopolitiki. Beloruski pravoslavci bi se od RPC osamosvojili, če bi le bilo mogoče.

Spor, ki bi ga Kiril rad prikazal kot spor med pravoslavno in liberalno civilizacijo, je zato nekaj drugega: Kiril je le še en volk v pastirskem oblačilu, ki jih je navrgla zgodovina krščanstva. Namesto da bi svoje ovčice varoval, jih pošilja v smrt. Ko govori o duhovnih vrednotah, ima v mislih ozemlja. Ko pleteniči o bratstvu z ljudstvi Rusije, ima v mislih podrejanje. »Antropocentrični pogani« smo zgroženi!

To pa ne pomeni, da razklano pravoslavje nima določenih skupnih problemov v soočanju z modernim svetom. Kritični pravoslavni teologi, ki terjajo reformacijo, kot temeljne probleme izpostavljajo: protimodernost konservativnega pravoslavja, ki se izraža tudi v sprtosti z modernim pojmovanjem človekovih pravic; »narodnost« pravoslavnih cerkva, ki vzdržuje iluzijo, da je mogoče v modernem svetu etnijo zadrževati v stezniku ene same cerkve; nauk o kanoničnem ozemlju, ki (podobno) utemeljuje predpravice »narodne« cerkve nasproti »tujim« in versko motivirani nacionalizem; obsesivno protizahodnost, stoletno tradicijo enoznačnih in poenostavljenih pogledov na Zahod, ki teološko upravičuje nasprotovanje pozitivnim dosežkom človeškega razvoja.

Za premagovanje takih tradicij bi potrebovali ljudi s pogumom, bistrostjo in odločnostjo, kakršne je imel Luter leta 1522. ●