Jesen delavskega nezadovoljstva

Francozi so se v zadnjem mesecu že dvakrat množično podali na ulice, v nekaterih panogah, kot so energetika, promet, izobraževalni in javni sektor, so že stavkali, v četrtek pa so sindikati v državi organizirali enodnevno splošno stavko, ki bi se lahko ponovila novembra. Čeprav je vzrok protestov med drugim tudi podnebna neaktivnost, pa je glavna zahteva usmerjena v zvišanje plač zaradi občutne rasti življenjskih stroškov. Protesti in pozivi k stavki zaradi podražitev osnovnih dobrih in visokih računov za energijo se vrstijo tudi v Belgiji, kjer prav tako za november napovedujejo splošno stavko. V Nemčiji v zadnjih mesecih poročajo o stavkah pilotov, letaliških in pristaniških delavcev, zaposleni pa glave vse bolj dvigajo tudi v drugih evropskih državah. Tako se že govori o jeseni delavskega nezadovoljstva.

Občutna podražitev hrane in drugih osnovnih dobrih, visoki računi za elektriko, plin ter druge energente, skrb pred prihajajočo zimo in neodzivnost ali celo aroganca mnogih delodajalcev, ki so leto za letom kovali bajne dobičke na račun slabo plačanih delavcev, so kot kaže, stopili potrpljenje ljudi. Ti si lahko s svojo plačo privoščijo vse manj, zato se v njih krepi občutek nepravičnosti pri delitvi pogače. Slovenija pri tem ni izjema; tako v javnem kot zasebnem sektorju se vrstijo zahteve po zvišanju plač, pri čemer se sindikati že zatekajo tudi h grožnjam s stavko ali celo stavki.

Prvi zametki stavkovnega vala

Dvig plač je tako že dosegel javni sektor, določen dogovor z vlado so iztržili tudi zdravniki in zobozdravniki, ki so se vmes že pripravljali na stavko. V Hitu so po dveh stavkajočih koncih tedna le našli skupen jezik z vodstvom družbe, opozorilno stavko so po sklenitvi dogovora zamrznili tudi v ljubljanskem Žitu. Višje plače ter nadomestila za prevoz in prehrano zahtevajo tudi trgovci, gostinci in turistični delavci. Prvi v nasprotnem primeru decembra že napovedujejo stavko, drugi je ne izključujejo, če ne bodo dosegli postavljenih pogojev. Pogajanja na zahtevo sindikatov o višjih plačah potekajo tudi v dejavnosti prometa, kemični, nekovinski, gumarski industriji in še kje. Ponekod pa so rast plač že dosegli, na primer v Adria Mobilu, kjer je sindikat z vodstvom nedavno podpisal že drugo zvišanje plač letos. Nekatera podjetja so zaposlenim zaradi draginje celo izplačala solidarnostne dodatke.

Zahteve sindikatov so pričakovane. Letna inflacija se je namreč v Sloveniji povzpela na deset odstotkov, kar pomeni, da so se nespremenjene plače realno znižale, morebitni plačni priboljški pa so se stopili. Poenostavljeno povedano: za enak denar je mogoče kupiti manj kakor pred letom dni in za zdaj nič ne kaže, da se bo inflacijski val umiril. Zadnji podatki statističnega urada povedo, da je povprečna bruto plača avgusta znašala 2008 evrov in je bila od julijske plače nominalno in realno višja za 0,3 odstotka, v primerjavi z lanskim avgustom pa se je zvišala za 5,7 odstotka. Torej manj od inflacije. Glavni ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije Bojan Ivanc, na primer, v jesenski napovedi ocenjuje, da bodo bruto plače letos nominalno zrasle za 2,2 odstotka, realno pa se bodo skrčile za 6,7 odstotka.

Slovenski plačni fenomen

Pri tem seveda v oči bode razkorak med povprečno plačo v javnem in zasebnem sektorju. Čeprav je dolgo veljalo, da naj bi bile plače v javnem sektorju zaradi zaposlitvene varnosti nižje kot v gospodarstvu, je tam povprečen prihodek že dolgo višji kot v zasebnem sektorju, kjer tako ne dosega niti povprečne plače v državi. Razlika trenutno znaša skoraj 350 evrov.

A v Sloveniji se soočamo še z enim nerazumljivim plačnim fenomenom: čeprav minimalna plača letos v državi znaša 1074 evrov bruto, je osnovna plača številnih tarifnih razredov v gospodarstvu in tudi v javni upravi še vedno precej nižja od te vsote, kar pomeni da jim delodajalec doplačuje prihodek do minimalne plače. Takšnih naj bi bilo kar 43.000 zaposlenih v vsej državi. V gostinstvu in turizmu, na primer, najnižja osnovna plača znaša komaj 529 evrov bruto!? Tako se dogaja, da delavci ponekod napredujejo za več razredov, a prejemajo ves čas enako – minimalno – plačo, kar ni le nelogično, ampak tudi ponižujoče. V omenjeni panogi je tako v kar šestih od osmih plačnih razredov. Zato je ena od zahtev sindikatov marsikje uskladitev najnižje plače z minimalno. Ponekod so to že dosegli, mnogi delodajalci pa se temu še upirajo, in to ne brez razloga. Nižja osnova plača jim namreč omogoča, da delavcem obračunavajo nižje dodatke, računovodje pa znajo povedati, da marsikje dodatke še vedno prištevajo v minimalno plačo, čeprav to ni v skladu z zakonom.

Vztrajanje pri takšnih spornih razmerjih, ki omogočajo manevrski prostor za zniževanje stroškov dela na račun zaposlenih, se zdi zlasti v času, ko v določenih dejavnostih kronično primanjkuje delavcev, precej kratkovidno. Ne le da delodajalci s takšnimi nedostojnimi plačami ne morejo pritegniti novih kadrov, ampak se zaradi pomanjkanja še bolj obremenjuje obstoječe, zato tudi ti bežijo v druge dejavnosti. Šolski primer tega je dejavnost gostinstva in turizma. Nekatere zgodbe, kot so zlorabe pri delovnem času, ki so jih delavci iz te panoge nedavno predstavili javnosti, se zdijo kot iz kakšnega mafijskega filma. Kršitve pa so, kot je slišati opozorila, mogoče tudi zaradi neučinkovite delovne inšpekcije in prenizkih glob delodajalcem, če vse skupaj na koncu ne ostane le pri opominu.

Nekaj olajšanja za najslabše plačane delavce bi lahko prinesel predviden dvig minimalne plače, ki pa bo povzročil nova nesorazmerja po lestvici navzgor, saj »najnižji prihodek« požira vse več tarifnih razredov, ki ne rastejo sorazmerno z minimalno plačo. Da je to problem, zdaj odkrito priznavajo tudi že najvidnejši predstavniki sindikatov.

Drugi konec palice

A vsaka palica ima dva konca. Tudi za delodajalce trenutno niso najlažji časi. Marsikje rekordno visokim cenam surovin so se zdaj pridružile še nerazumno visoke cene energentov, tako da se ponekod že odločajo za trajno ali začasno ustavljanje proizvodnje. Za to se, denimo, odločajo tudi nekatere papirnice, saj stroškov proizvodnje preprosto ne morejo več prenesti na kupce, ki tega finančnega bremena prav tako ne zmorejo več. Gospodarstvu dodatne sive lase povzroča napovedan predčasni dvig minimalne plače, ki se sicer običajno usklajuje 1. januarja. Podjetja so namreč na ta dodatni strošek računala šele po novem letu, zato pričakujejo, da bo to razliko pokrila država.

V teh zaostrenih razmerah bodo gotovo v boljšem položaju delodajalci, ki so v času debelih krav z zaposlenimi ohranjali socialni dialog in z njimi delili tudi sadove uspešnega dela. V takšnih okoljih bo v času krize gotovo lažje najti soglasje za reševanje morebitnih težav in zategovanje pasu. V podjetjih, kjer so tudi v času konjunkture delavce zgolj brezobzirno izčrpavali, pa si tega socialnega kapitala ne le niso zagotovili, ampak so ljudi ponižali, razžalili in v njih zbudili jezo. »Dovolj nam je! Nimamo več česa izgubiti,« smo lahko od zaposlenih slišali na eni od nedavnih sindikalnih novinarskih konferenc. Na Obali pa smo le nekaj dni prej slišali pozive delavcev k uporu. In to bi moralo njihove delodajalce resno skrbeti.

Če smo še pred nekaj tedni poslušali, da med delavstvom zgolj brbota, je zdaj vse bolj jasno, da ponekod že vre ali se približuje vrelišču. Zato bi bilo modro zmanjšati ogenj, še preden bo vse skupaj pljusknilo čez rob. ●

Občutna podražitev hrane in drugih dobrin, visoki računi za elektriko, plin ter druge energente, skrb pred prihajajočo zimo in neodzivnost delodajalcev, ki so leto za letom kovali dobičke na račun slabo plačanih delavcev, so, kot kaže, stopili potrpljenje ljudi.