Nepoboljšljivi romantik

Zakaj sta dva angleška romantična pesnika pokopana v Rimu?

Kako je nastal prvi znanstvenofantastični roman Frankenstein? Romantiki so sanjali o boljšem svetu, svobodni ljubezni in so bili veliko bolj radikalni, koT se jih danes spominjamo. Kako je eksplozija čustev mladih ljudi za vedno spremenila literaturo?

b vznožju Španskih stopnic je majhen muzej, posvečen angleškim romantičnim pesnikom Johnu Keatsu, Percyju Shelleyju in Georgeu Byronu. Tu ni značilne turistične gneče, ki duši Rim na vsakem koraku, v ozko sobo, v kateri je leta 1821 umrl John Keats, zaide le kakšen osamljen angleški turist ali pesniška duša. V muzeju ni veliko razstavljenih predmetov, a je veliko dragocenosti. Na primer nežna kodra las Shelleyja in Keatsa – zbiranje kodrov je bilo v tistih časih skorajda intimno dejanje. Byron, ki mu ni bilo preveč mar za njegove oboževalke in ljubice, je strastno zbiral njihove kodre in kite, ki so mu jih pošiljale. Vsak koder je bil zavit v japonski papir in Byron je nanj napisal ime ali inicialke lastnice; to so bile njegove trofeje, kot rogovi jelenov ali medvedje krzno. Edina Byronova stvar v muzeju je njegova beneška pustna maska, vidimo lahko tudi zaročni prstan Keatsove zaročenke Fanny Brawne. V majhnem vrtu muzeja, ki je bil polepljen z verzi romantičnih pesnikov, sem listala Shelleyjevo knjigo O ljubezni: »Duša sreča dušo na ustnicah ljubljenega«, »Vsa ljubezen je sladka, tista, ki jo sprejemamo, in tista, ki jo dajemo.«

Vsi trije pesniki so bili nori na Italijo, brezdomstvo je bilo odločilno doživetje nove generacije – bežali so v utopijo, lepoto, nezavedno, v domišljijo, skrivnost, v okultno, v naravo, sanje, blaznost ali v Italijo, polno starodavnih ruševin in velikega neba. Stran od tradicije in zaprašene Anglije. Čeprav so bili trije pesniki zelo različni, so vsi verjeli, da lahko spremenijo svet; z verzom, političnimi pamfleti, škandalom. Verjeli so tudi v svobodno ljubezen, ki je osrečevala njihova telesa in za hip tudi telesa njihovih žensk, katerih svoboda se je stopila v nekaj povsem drugega takoj, ko so zanosile, kar se je dogajalo ves čas. Romantiki so se predajali temnemu, dvoumnemu, ekstatičnemu, kaotičnemu in demoničnemu in tam iskali zavetje pred resničnostjo. Odkrivali so, da v njihovi duši živi še ena duša, ki čuti in misli nekaj, kar niso oni sami; verjeli so, da imajo v sebi demona in sodnika. Iracional

Ono jih je, tako kot kasneje nadrealiste, privlačilo, saj ga ni bilo mogoče nadzorovati, zato so sanjarili, se omamljali z užitki in lepoto, z vsem tistim, kar jim ni mogel dati hladni razum. Romantika je bila v Angliji tudi odziv na industrijsko revolucijo, zagovarjala je humanizem in se upirala politiki izkoriščanja. Shelley je bil na primer zaprisežen vegetarijanec. »Ne želim,« je zapisal, »da bi katero koli živo bitje trpelo bolečino.« Tudi sicer je, kot je zabeležil njegov prijatelj, jedel zelo malo, le rozine, orehe, med in kruh. Z Mary Shelley se nikoli nista dotaknila sladkorja, ker sta vedela, da ga pridobivajo sužnji brez vseh pravic.

Pesem je bila za Shelleyja izraz misli in upora, ne le vzvišeno stanje besed, čeprav na prvi pogled nimamo takšnega občutka, saj je njegova poezija tako zelo poetična in vizualno izrazita – ko jo beremo, se zdi, kot da tonemo v zeleno pokrajino.

Življenja romantikov ne moremo ločiti od njihovega ustvarjanja, zlepljeni sta v eno kot hrbet knjige.

Koncentrat čutil

John Keats je leta 1821 umrl v majhni sobici s pogledom na Španske stopnice in Berninijevo Fontano della Barcaccia. Star je bil komaj 25 let. Vse pohištvo so morali po njegovi smrti zažgati, saj je imel jetiko, zato so v muzeju razstavljene samo kopije njegovih predmetov. Pokopali so ga na protestantskem pokopališču v Rimu, leto dni kasneje pa so tam pokopali tudi Shelleyja, ki se je utopil, ko je njegovo barko ujela nevihta v bližini Livorna. Njegovo truplo je naplavilo šele čez nekaj dni in so ga lahko prepoznali po izvodu Keatsovih pesmi, ki jih je vedno nosil v žepu suknjiča. Življenja se včasih sklenejo v krog.

John Keats ni bil bogat tako kot Shelley ali Byron, njegova starša sta kmalu umrla, zato se je moral preživljati sam. Bil je lekarnar, zaljubljen v poezijo, bil je nadarjen in ambiciozen, odločen, da bo postal najboljši poet na Otoku. Leta 1818 je objavil pesem Endymion, ki se začne z vrstico Lepota je veselje za vedno, ki pa je naletela na krut posmeh kritikov. Zasmehovali so ga, češ da je pesnik nižjega razreda, ki se izraža v »neskladnem in neotesanem jeziku«. Kritizirali so ga zaradi njegovega porekla in izobrazbe, njegove rime so se jim zdele vulgarne. »Pametneje je biti sestradan lekarnar kot sestradan pesnik; torej nazaj v trgovino, g. John, nazaj k obližem, tabletam in škatlicami z mazili,« je napisal eden izmed njih. »Toda za božjo voljo, bodi malo bolj varčen z uspavalnimi sredstvi, ki jih je v tvoji poeziji preveč.« Kritike so ga prizadele in njegovo zdravstveno stanje – imel je jetiko – se je poslabšalo, zato so mu zdravniki priporočili, naj gre za nekaj časa v Italijo. In se je odpravil v Rim. Dokler je bil še pri močeh, je rad jezdil skozi mesto in obiskoval vilo Borghese. Tam je nekega dne videl znani kip Antonia Canove, ki prikazuje golo francosko princeso in lepotico Pauline Borghese Bonaparte, in se čisto zmedel, ker jo je nekaj ur kasneje srečal v živo, oblečeno.

Zdravniki so mu predpisali strogo dieto – jedel je lahko le inčune in kruh – in tudi zato se je vedno slabše počutil. Vsako jutro je dolgo izkašljeval kri, potem pa mu jo je zdravnik še puščal; včasih je zaradi slabokrvnosti in lakote haluciniral. »Imam občutek, da je prejšnje življenje zašlo in da živim posthumno življenje,« je napisal prijatelju. Hrepenel je po osemnajstletni mladi in strastni šivilji Fanny Brawne, s katero sta bila skrivno zaročena – bil je preveč reven, da bi njeni starši dopustili poroko. »Moral bi jo imeti takrat, ko sem bil še zdrav, in nikoli ne bi zbolel.« Fanny mu je bila všeč, ker je bila »lepa, elegantna, mila, prismojena, modna in nenavadna« in posvetil ji je tako lepo ljubezensko izjavo: »Vi koncentrirate vse moje čute.« Poljubila sta se samo enkrat.

Po njegovi smrti je bila Fanny še dolgo v črnini, in četudi se je čez dvanajst let poročila, je do konca življenja nosila njegov zaročni prstan. Zadnja pesem, ki jo je Keats napisal, ima naslov Za Fanny. Ko je Keats umrl, je bil prepričan, da je slab in neuspešen pesnik.

Sveta trojica

Percy Bysshe Shelley je bil iz bogate družine in zato bolj samozavesten – prah je dvignil, ko je na univerzi v Oxfordu napisal manifest o ateizmu in ga razdelil med profesorje in študente, kot da bi prosil, da ga izključijo iz šole. Prvo pesniško zbirko je izdal pri sedemnajstih letih. Pridigal je o enakosti, svobodni ljubezni, ženskih pravicah, boril se je proti tiraniji, izkoriščanju, nasilju, proti neumnosti in vladajočim razredom. Bil je upornik z angelskim obrazom.

Na očetovo grozo je pobegnil s šestnajstletno Harriet Westbrook in se z njo poročil, četudi se mu je zdela poroka oblika despotstva in četudi vanjo ni bil zaljubljen. Oboževal je filozofa in radikalnega misleca Williama Godwina, in ko je bil nekoč pri njem na obisku, se je zaljubil v njegovo šestnajstletno hčer Mary. Njena mama je bila borka za pravice žensk Mary Wollstonecraft in je umrla kmalu zatem, ko jo je rodila. Shelleyju sta bili všeč njena inteligenca in samostojnost, verjela je v ideje, ki bi lahko spremenile svet. Mladi božansko lep pesnik, ki je bil takrat star dvajset let, je bil zanjo utelešenje vseh idealov, predvsem tistega o ljubezni. Mary je vsak dan obiskovala mamin grob in brala poezijo, prav tam sta s Shelleyjem neke noči tudi prvič spala skupaj. O ljubezni v poeziji je Shelley vedel veliko, njegova pesem Alastor ali duh samote je prava jezikovna umetnina. Govori o skrivnostni ženski, v katero se zaljubi pesnik, ki pa ni le ideal, temveč živo seksualno bitje, in Shelley je v tistih delih, v katerih govori o njej, pesem mojstrsko napisal v ritmu divje seksualnosti.

Godwin, ki je bil sicer velik borec za svobodo in nasprotnik družbenih norm – ljudje so ga zmerjali, ko je hodil po cesti, saj je veljal za ateista in škandaloznega človeka –, je Mary prepovedal, da bi se srečevala z mladim poročenim pesnikom, zato sta se odločila, da bosta pobegnila na celino. S seboj sta vzela tudi njeno polsestro Claire Clairmont. Ko so v majhnem čolnu prečkali Rokavski preliv, jih je ujela divja nevihta in Mary je bila prepričana, da ne bodo preživeli, a so imeli srečo. Ko se je novica o tem, da je pesnik pobegnil z dvema mladima dekletoma, razširila v Londonu, je izbruhnil škandal. Godwinovi sovražniki so celo pisali, da je svoji hčerki Shelleyju prodal.

Trije mladi ljudje s seboj sicer niso vzeli nobene rezervne obleke,

niso pa pozabili na knjige. Po Franciji so hodili peš – nekoč so sicer kupili oslička, ki naj bi nosil takrat že nosečo Mary, a se jim je smilil in so raje hodili ob njem. Ob večerih so skupaj brali knjige in klepetali o umetnosti, Mary in Percy sta skupaj pisala dnevnik. Celina je bila takrat nevarna, saj so se Napoleonovi vojaki še vedno vračali z bojišč, prenočišča in krčme, kjer so spali, so bili umazani. Shelley je iz Francije pisal svoji ženi, naj se jim pridruži, morda zato, ker je upal, da bo prinesla denar, ki jim ga je primanjkovalo; povabilo je seveda zavrnila. Shelley je o denarju zapisal, da je kot beli leteči oblak sredi dneva, ki izgine, preden človek reče Jack Robinson.

Pariz jih je navdušil, saj so tam srečali mlade Angleže, ki so bili med seboj zapleteni v različne ljubezenske afere. Duh svobodne ljubezni, ki jo je obljubljala revolucija, je še vedno visel nad mestom, v katerem so tudi duhovnike in nune so spodbujali, naj se poročijo, celibat je veljal za nekaj nezdravega. Neporočenih mater niso zasmehovali in ženske so se borile za pravico, da bi se lahko ločile od moža. Ko so prišli v Švico, so jih Alpe povsem očarale in potem se je Shelley čez noč odločil, da se bodo vrnili domov – in so se.

Mary je rodila deklico, ki je čez osem dni umrla. Kasneje je velikokrat sanjala o njej, o tem, da je njeno mrtvo telo položila ob ogenj in otročiček je oživel. Kmalu je bila spet noseča, rodila je sina Williama. Shelleyjeva prva žena je zanosila z nekim moškim, a jo je prav tako zapustil kot pesnik; naredila je samomor, skočila je v jezero v Hyde Parku. Mary in Percy sta se lahko poročila.

Temnolasa Claire Clairmont pa je imela svoj načrt, v Londonu se je odločila, da bo zapeljala še bolj slavnega pesnika, kot je bil Shelley. Lordu Byronu je začela pisati ljubezenska pisma. Najprej ji ni odpisal, saj je vsak dan prejel na stotine pisem, v katerih so se mu ponujale starejše in mlade ženske, samske in poročene. A Claire je bila vztrajna, neusmiljeno mu je v pismih ponujala svojo dušo in telo – in Byron se je končno vdal. Vsaj za sekundo se mu je Claire zdela zanimiva in potem je nanjo pozabil.

Nevarni moški

Aristokratski Byron je zaslovel še kot zelo mlad z objavo satirične ode Angleški bardi in škotski kritiki ter pozneje s pesnitvijo Romanje grofiča Harolda. »Nekega dne sem se zbudil in ugotovil, da sem slaven,« je napisal. In to ni bila navadna slava. Bila je obsesija. Bil je moški, o katerem so sanjarile vse generacije žensk. Ljubili so ga tudi moški. In on je ljubil njih. Bil je boksar, plavalec, ekscentrik. Byron je življenjski problem romantike obrnil navzven in ga trivializiral – duševno raztrganost svojega časa je spremenil v modo. Anarhični individualizem in utrujenost nad stanjem stvari ter naveličanost nad življenjem je spremenil v spogledljivo igro z življenjem in smrtjo. Pesnik je končno postal ljubljenec občinstva. Rodila se je zvezda in z njo slava.

Njegovi portreti iz tistega časa prikazujejo idealizirano pesnikovo podobo; temni kodri, sanjavo goreče oči, polne čutne ustnice. V resnici je bil ves čas nagnjen k debelosti in je od rojstva šepal, a se je vse življenje držal strogih diet in je obsedeno skrbel za linijo. »Na tem svetu me je najbolj strah dveh stvari, za kateri sem zelo dovzeten,« je zapisal, »da bi se zredil in da bi se mi zmešalo: če bi se moral odločiti, česa me je bolj strah, bi težko izbral.«

Francoski pisatelj Stendhal ga je nekoč videl v Milanu in njegova podoba ga je popolnoma očarala; napisal je, da še nikoli ni videl lepših oči in tako veličastne glave, ki bi jo tudi mojstrski slikar težko naslikal.

Njegovi sodobniki pričajo o tem, da je imel izjemno karizmo. Biti ob njem je bilo kot gledati sonce, so pisali. Oblačil se je izzivalno – srajce z volančki, albanske narodne noše – in obnašal se je tako, da je povsod in vedno vzbujal pozornost. Angleška družba ga je začela kmalu obsojati in preganjati, kot pozneje Oscar Wilde je moral tudi on zapustiti Anglijo. Javnost je najbolj vznemiril, ker je imel strastno razmerje s polsestro Augusto. Bil je tudi poročen, njegova žena je bila Anne Isabella Milbanke, enajsta baronica Wentworška, in mu je rodila hčer Ado. Žena ga je zapustila eno leto po porodu in nikoli več ni videl niti nje niti hčerke, ki jo je mama vzgajala tako, da je vzljubila naravoslovne vede, še posebej matematiko; bala se je namreč, da bo tako kot njen oče postala ekscentrična pesnica. Ada Lovelace je postala izjemna matematičarka in velja za prvo računalniško programerko in najbolj znano žensko v zgodovini računalništva.

Byron je po Evropi potoval v velikanski črni kočiji, ki jo je vleklo šest konjev. V njej je imel posteljo, majhno knjižnico in najboljši kitajski porcelan. To je bila palača na kolesih, zaradi katere se je zadolžil in je do smrti ni odplačal. Oboževal je Napoleona in zbiral predmete, ki so mu pripadali. Prav zaradi velikega vojskovodje je kasneje odpotoval na vojaški pohod v Grčijo, čeprav o vojnah in boju ni vedel prav nič.

Deževno in hladno poletje

Leta 1816 se je skupaj s svojim mladim, komaj 19-letnim zdravnikom Johnom Polidorijem, s pavom, opico in psom, nastanil v čudoviti vili Diodati ob Ženevskem jezeru, kjer je bila njegova soseda slavna francoska intelektualka Madame de Staël. Polidori je bil neke vrste vohun; Byronov založnik mu je namreč plačal 500 funtov, da bi o Byronovem življenju in njegovih aferah napisal knjigo. Kmalu sta dobila družbo. Claire Clairmont je namreč prepričala Shelleyja in Mary, naj se pridružijo Byronu, ki ga je Shelley želel spoznati. Ni jima še priznala, da si želi v Švico, ker je bila noseča s slavnim ekscentrikom.

V knjigi Young Romantics (Mladi romantiki) se avtorica Daisy Hay sprašuje, ali je bila Claire morda malo nora. Mary je imela polsestro rada, a je ves čas želela ubežati njeni posesivnosti in histeriji. Četudi jo je Byron grobo odrival od sebe, se ni pustila pregnati in ga je obsedeno zasledovala. Na začetku pomladi leta 1816 so Claire in Shelleyjeva s štirimesečnim sinom pripotovali v vilo Diodati. Shelley je Byrona takoj navdušil: »V nobenem človeku na zemlji ni toliko poezije kot v njem.« Mary je bila očarana nad jezerom, ki se ji je zdelo »modro kot nebesa, ki jih odseva«.

Mlada dekadentna druščina – v hotelu nasproti vile so jih zdolgočaseni gostje ves čas opazovali z daljnogledi, da bi morda naleteli na kakšen nespodoben prizor – si je obetala dolgo vročo pomlad in poletje, a so ju uničile posebne podnebne spremembe. Ves čas je deževalo, sonce so prekrivali oblaki, kmetje so ob jutrih v vinogradih kurili kresove, da bi trte obvarovali pred zmrzaljo, ki je klestila pridelek. Čeprav je bil že maj, so drevesa v gozdovih ostajala gola in niso razvila listov, ponekod v Alpah je padal sneg rumene barve, ki je smrdel po žveplu. Verniki so menili, da se približuje konec sveta. Zgodovinske knjige leta 1816 opisujejo kot leto brez sonca. V Evropi še niso vedeli, da je vreme takšno zato, ker je v Indoneziji leto dni prej izbruhnil vulkan Tambora, vzel na tisoče življenj in planet ovil v črn oblak.

Nad jezerom so vsako noč divjale nevihte, strele so švigale nad gorami in v eni od takšnih noči je nastala ideja za prvi znanstvenofantastični roman. Zgodba o tem, kako je nastal Frankenstein, je sicer ena najbolj razvpitih literarnih zgodb. Pet mladih lepih ljudi, ki so bili med seboj vsi čustveno in telesno prepleteni, se je dolgočasilo v veličastni vili, saj niso mogli plavati ali veslati po jezeru. Ponoči so pili vino in srkali tekoči opij. Zdelo se je, da je pred njimi še vsa prihodnost. Velikanska soba je bila osvetljena s svečami, kamin je žarel, neurje je upogibalo drevesa na vrtu. Byron je neke noči na glas bral zgodbe o duhovih. Romantiki so ljubili ža

Byron je po Evropi potoval v velikanski črni kočiji, ki jo je vleklo šest konjev. V njej je imel posteljo, majhno knjižnico in najboljši kitajski porcelan. To je bila palača na kolesih, zaradi katere se je zadolžil in je do smrti ni odplačal.

nrske knjige, fantazijske romane in grozljivke, tudi to je bil njihov upor proti racionalizmu tistega stoletja. Shelley je bil sicer ateist, a ga je metafizično in nadnaravno od nekdaj vznemirjalo. Byron je izzval prijatelje – kaj če bi vsak od njih napisal zgodbo o duhovih?

Moški v sobi Shelley, Byron in doktor Polidori so se tiste noči še dolgo pogovarjali o tem, kaj je življenje in kaj je smrt. Mary, ki je rodila že dvakrat in ji je umrl otrok, star komaj nekaj dni, je o tej temi vedela največ, a je bila tiho. Ker so nad jezerom švigale strele, se je spomnila, kako je z očetom nekoč hodila na javna predavanja, na katerih so trupla zapornikov stresali z elektriko – in za nekaj trenutkov se je zazdelo, da so oživela. Naslednji dan je začela pisati zgodbo o znanstveniku, ki je iz mrtvih človeških telesnih delov, ki jih je našel v mrtvašnicah, sešil in sestavil bitje in ga oživel s pomočjo elektrike. »Živ je,« je vzkliknil Frankenstein, ko je srce nekoga drugega začelo biti v prsih nekoga drugega, ki je zdaj bil on.

Tako je začel nastajati roman o znanstveniku Viktorju Frankensteinu, ki ustvari grozljivo bitje brez imena, enega najbolj osamljenih junakov v zgodovini literature, ki je tako kot ona odraščalo brez matere. Bila sta si podobna; to grozljivo grdo bitje se je naučilo govoriti in razumeti stvari, tako da je prisluškovalo pogovorom, tako kot je ona ves čas poslušala najprej očeta in kasneje ljubimca oziroma moža in se učila. A ni imela svojega glasu. Ko se je pošast počasi naučila brati, je čitala prav tiste knjige, ki jih je imela Mary najraje: Plutarhove Življenjepise, Miltonov Izgubljeni raj in Trpljenje mladega Wertherja nemškega pesnika Goetheja.

Mary je bila stara komaj osemnajst let in bila je že tretjič noseča, strah jo je bilo za še nerojenega otroka, kajti možnosti, da ne bo preživel do prvega leta, so bile velike; prvemu otroku sploh še ni dala imena, a je že umrl. (Mary je imela pet otrok, a preživel je le eden.) Morda je tudi zato Frankenstein zgodba o želji, da bi ustvarili popolnega človeka, strah pred grdim in pred

zavrnitvijo, zgodba o tem, kako je biti sam na svetu. »Osreči me,« bitje roti Frankensteina, a brez uspeha. To ni klasična gotska zgodba, v njej ni duhov, magije, fantazije, ezoterike, ampak moderna znanost. To je zgodba, ki je inspirirala toliko zgodb iz popularne kulture, na primer filme Iztrebljevalec, Edward Škarjeroki, Ex Machina. Pripovedi o umetno ustvarjenih bitjih, ki imajo svoje strahove, svoja čustva, in so v resnici ista kot mi.

Če je bil katerikoli moški inspiracija za Victorja Frankensteina, je bil to vsekakor lord Byron, ki je bil svoboden duh in je oboževal svojo domišljijo, sebično je zapustil svoje otroke in sledil le svojim strastem.

Neljubljena pošast se kmalu spremeni v morilca. Tudi pisateljičina mama Mary Wollstonecraft je v svojem pamfletu o revščini zapisala, da ljudje včasih postanejo divji zaradi bede, v kateri živijo. Pošast najprej ubije Frankensteinovega bratca, potem njegovega najboljšega prijatelja in na koncu še nevesto. A Mary tako spretno napiše zgodbo, da bralec nesrečno pošast, četudi se spreminja v negativca, vedno bolj razume in mu prirašča k srcu.

Pošast na koncu izgine v arktični belini, njena usoda ostane neznana. »Kmalu bo ugasnil ogenj, ki me žge. Zmagoslavno se bom povzpel na svojo grmado in se naslajal z muko plamenov. Njihova svetloba bo sčasoma ugasnila, veter bo pomedel pepel v morje. Moj duh bo počival v miru – če pa bo lahko še mislil, bo mislil čisto drugače. Zbogom!« Morda je še vedno tam nekje, morda še vedno išče dve stvari, ki si ju je najbolj želel – razumevanje in ljubezen. Zato je isti kot mi. Človek.

Nadaljevanje in konec

Knjiga Frankenstein ali Sodobni Prometej je brez podpisa avtorja izšla leta 1818. Mary jo je posvetila očetu in Shelley je napisal spremno besedo. Vsi so sicer mislili, da je prav on avtor romana, ki je razburil javnost, zdel se je okulten, morbiden in bizaren, nihče ni pomislil, da bi ga lahko napisala osemnajstletna ženska. Shelley se je zelo trudil, da bi bila knjiga uspešna, poslal jo je pisatelju Walterju Scottu in ta je o njej napisal, da ima pisatelj nenavadno in močno poetično domišljijo. Konservativni politiki so v parlamentu knjigo označili za gnusobno absurdnost, radikalno in nemoralno. Ko je bila razprodana, je Mary zaslužila 25 funtov, danes bi to bilo okoli 3000 evrov.

Percy, Mary in Claire so se kmalu spet vrnili v Italijo, a je tokrat

razžrla njihova življenja. Mary je znova izgubila pravkar rojeno hčer; ker je Percy v vsakem mestu postal nemiren, so se veliko selili, kar je bilo slabo za njegove majhne otroke. V Rimu je za malarijo zbolel njun petletni sin William in čez nekaj dni izdihnil, pokopali so ga na protestantskem pokopališču, kjer je že ležal John Keats.

Mary je padla v globoko depresijo. Percy jo je v pesmih opisoval kot hladno in oddaljeno. Našel je nove ljubice, med njimi je bila tudi Claire, ki ji je Byron zaukazal, da mu mora v Benetke, kjer je takrat živel, poslati njuno hčerkico Allegro, češ da bo pri njem imela boljše življenje. Ni pozabil omeniti, da Claire pri njem ni več dobrodošla. Allegre se je kmalu naveličal in jo je v skrb zaupal zakoncema, vendar se z njo nista ukvarjala in je nista naučila niti govoriti, zato jo je dal v samostan, kjer so jo vzgajale nune. Nikoli je ni obiskal, umrla je, ko je bila stara pet let. Takrat je živel v Raveni in je sklenil, da se bo odselil od svoje slabe vesti, z njim se je preselila tudi njegova menažerija – vedno je imel okoli sebe rad živali, od psov do medvedov in lisic. Za seboj je pustil le tiste, ki so bile poškodovane ali se jih je naveličal, v Raveni so tako ostale: koza z zlomljeno nogo, siva čaplja, star pes, dve grdi opici in jazbec na verigi.

Shelley se je vrgel v nove ljubezenske avanture in v delo. Prevedel je Platonov Simpozij in napisal esej O ljubezni. Napisal je elegijo Adonais v Keatsov spomin. Napisal je tudi pesniško meditacijo o naravi idealne ljubezni. 8. julija 1822 se je z novim čolnom z imenom Don Juan iz Livorna, kjer se je srečal s prijatelji, med drugim tudi z Byronom, kjer sta se pogovarjala o novem časopisu Liberal, ki je kasneje res začel izhajati, vračal čez zaliv La Spezia k Mary, ki ga čaka v Lerici. Zajela ga je huda poletna nevihta in je utonil, ni še imel 30 let.

Eden od njegovih prijateljev je takrat dejal, da je bil angel, ki je znal s svojimi besedami leteti, a plavati ni znal. Njegovo truplo so, kot prikazuje znana Fournierjeva slika, na obali zažgali. Mary ni bila tam, bil je Byron in se po koncu tega skoraj poganskega obreda slekel in odplaval daleč v zaliv. Na pogorišču je, vsaj tako govori legenda, med pepelom ostalo nepoškodovano le njegovo presenetljivo majhno srce, ki so ga potopili v alkohol. Njegov pepel je kar nekaj časa v vinski kleti hranil angleški konzul v Rimu, potem pa so ga končno pokopali na protestantskem pokopališču v Rimu, kjer je bil pokopan tudi njegov sin William, čigar posmrtne ostanke so odkopali, saj si je Mary zaželela, da bi jih vzela s sabo v Anglijo. Ko so pogledali v otrokov grob, so v njem našli okostje odraslega človeka. Očitno je pri pokopu prišlo do pomote, čeprav to spoznanje zveni kot gotska pripoved. Williamovih posmrtnih ostankov niso nikoli našli.

Byron je nekaj časa živel v Genovi, potem pa se je odločil, da bo odpotoval v Grčijo in se pridružil njihovem osvobodilnemu gibanju. Grški vladi je posodil velikansko vsoto denarja. Njegov prihod jim je dvignil moralo, sam pa je bil, ko je ugotovil, da so Grki predvsem sprti med seboj, zelo razočaran. Kmalu je hudo zbolel, zdravili so ga s pijavkami, zaradi česar je bil še bolj slaboten, dobil je sepso in umrl. Star je bil 36 let. Trajalo je skoraj mesec dni, da je novica o njegovi smrti prišla do Anglije.

Kot v knjigi Monsters (Pošasti) pišeta Dorothy in Thomas Hoobler, so po njegovi smrti zdravniki – ti isti, ki so ga zaradi napačnega zdravljenja ubili – njegovo telo razrezali na različne dele; nihče ne ve, zakaj, morda zato, da bi odkrili izvir njegovega genija. Ugotovili so, da je imel zelo velike možgane in šepavo nogo. Zdelo se je, kot da želijo iz njegovih ostankov sestaviti pošast, ki jo je v svoji zgodbi ustvarila Mary Shelley, in ji znova vdahniti življenje. Grki so želeli, da bi bil pokopan pri njih, a so se bali, da bi Turki uničili njegov grob. Žaro z njegovimi pljuči in srcem so pokopali v cerkvi v obleganem grškem mestu Misolongi. Njegovo truplo so potopili v sod z alkoholom in ga z ladjo poslali v Anglijo. Zaprto krsto brezbožnega pesnika so razstavili v Londonu, kjer so si jo lahko ogledali radovedneži. Niso ga želeli pokopati med velike može v Westminstrski opatiji, saj naj bi bil njegov življenjski slog preveč pokvarjen in razvpit.

Leta 1824 so polsestra lorda Byrona Augusta Leigh, njegova žena Anne Isabella Byron in umetnikov založnik John Murray v kaminu zažgali rokopis njegovih spominov, ki bi lahko ogrozili ugled njegovih številnih aristokratskih ljubic.

Knjiga Frankenstein ali Sodobni Prometej je brez podpisa avtorja izšla leta 1818, Mary jo je posvetila očetu in Shelley je napisal spremno besedo.

Vsi so sicer mislili, da je prav on avtor romana, ki je razburil javnost, zdel se je okulten, morbiden in bizaren; nihče ni pomislil, da bi ga lahko napisala osemnajstletna ženska.

***

Mary Shelley je postala vdova pri komaj petindvajsetih letih. V Londonu ni imela veliko prijateljev, saj ji družbena smetana nikoli ni odpustila tega, da je bila pesnikova ljubica takrat, ko je bil še poročen. Skrbela je za Shelleyjevo pesniško dediščino in se trudila, da bi njegov oče priznal njunega sina Percyja Shelleyja, kar se ni zgodilo. Preživljala se je s pisanjem, a nikoli je niso prepoznali za pisateljico, vedno je bila le žena mrtvega pesnika. Ženska.

Leta 1826 je objavila apokaliptični in distopični roman z naslovom Zadnji človek, ki se dogaja v poznem 21. stoletju, ko po Evropi kosi skrivnostna pandemija, ki se hitro širi po vsem svetu. Zdi se, da jo je povzročil človek s svojim sebičnim načinom življenja. In zdi se, da jo bo preživel en sam človek. ●

Prizor iz filma Mary Shelley režiserke Haife al Mansur. Percy Bysshe Shelley in Mary Godwin Wollstonecraft (Douglas Booth in Elle Fanning) Foto promocijsko gradivo